VSRS Sklep I Up 166/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki jo je vložila skupaj s tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 31227-19/2012-13/440 z dne 18. 3. 2014. V zahtevi je predlagala, da se do pravnomočnosti sodne odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev s tožbo izpodbijanega sklepa. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka kršila drugi odstavek 162. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, ko toženi stranki na njeno obrazloženo pisno zahtevo, št. 31227-19/2012-8/440 z dne 5. 2. 2014, ni posredovala poročil o poslovnih zadevah in drugih poslovnih dokumentov (1. točka izreka); odredila, da v roku pet dni od vročitve tega sklepa odpravi v prejšnji točki ugotovljeno kršitev tako, da ji posreduje naslednje poslovne dokumente: poslovno dokumentacijo, ki natančno pojasnjuje in izkazuje stroške v letu 2011 po pogodbi B.- Zavoda A. v znesku 219.413,11 EUR, zlasti stroške, ki se nanašajo na izvedbo letne delitve zbranih nadomestil, sodelovanje z upravnimi in nadzornimi organi, poročanje Uradu za intelektualno lastnino in sklepanje individualnih pogodb z uporabniki, kakor so nakazani v letnem poročilu Zavoda A. za leto 2011 na strani 21 (prva alineja 2. točke izreka); poslovno dokumentacijo, ki natančno pojasnjuje in izkazuje stroške nastale zaradi odvetniških stroškov in pravnega svetovanja v letu 2010 v znesku 120.545,00 EUR, kakor so prikazani v Letnem poročilu Zavoda A. za leto 2010 na strani 18, specificirane glede na izvajalca in opravljeno storitev (druga alineja 2. točke izreka); poslovno dokumentacijo, ki natančno pojasnjujejo in izkazujejo stroške, nastale zaradi odvetniških stroškov in pravnega svetovanja v letu 2011 v znesku 158.818,00 EUR, kakor so prikazani v Letnem poročilu Zavoda A. za leto 2011 na strani 21, specificirano glede na izvajalca in opravljeno storitev (tretja alineja 2. točke izreka), sklep Sveta zavoda z dne 22. 12. 2010, ki ga navajata Letno poročilo Zavoda A. za leto 2010 na strani 17 in Letno poročilo Zavoda A. za leto 2011 na strani 31 (četrta alineja 2. točke izreka); da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni verjetno izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Ker pogoj težko popravljive škode ni bil verjetno izkazan, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali bi bila z izdajo začasne odredbe prizadeta javna korist oziroma korist nasprotnih strank.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Ponovi navedbe iz zahteve za izdajo začasne odredbe v zvezi z nastankom težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta. Tožena stranka zahteva izročitev dokumentacije, za katero ji ZASP dovoljuje zgolj vpogled. Nima zakonske podlage za to, da bi od tožeče stranke zahtevala listine, ki vsebujejo varovane podatke, med katerimi so tudi osebni podatki. Upravno sodišče bi moralo predlagano začasno odredbo izdati že na podlagi dejstva, da tožena stranka od tožeče stranke zahteva izvršitev nečesa nezakonitega, kar ima lahko celo znake kaznivega dejanja. Ker ji je bil odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe posredovan šele s sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ni imela možnosti odgovoriti na odgovor tožene stranke, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka, do dne plačila.

4V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavku 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se vsebinsko presoja le njena utemeljenost glede na v 32. členu ZUS-1 predpisane pogoje, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo.

8Začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino ter obliko škode, in s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva.

9Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 348/2011, I Up 368//2012, I Up 117/2013) gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

10Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik v tem primeru z navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe (da bi s predložitvijo zahtevane dokumentacije prišlo do razkritja zaupnih poslovnih razmerij med njim in njegovimi poslovnimi partnerji ter zaupnih podatkov o prejemkih fizičnih oseb, ki zanj opravljajo dejavnost, ter poslovnih podatkov, ki po dogovoru z njegovimi pogodbeniki veljajo za zaupne, zaradi česar bi bil lahko izpostavljen odškodninskim zahtevkom in morebitnim kaznim, za plačilo katerih nima lastnih sredstev; da bi zaradi razkritja navedenih podatkov lahko škoda nastala tudi njegovim poslovnim partnerjem, ker bi bili razkriti podatki dostopni tudi konkurenci, ki bo lahko od tožnikovih poslovnih partnerjev zahtevala enake pogoje in ugodnosti, kot jih ima tožnik) niti na stopnji verjetnosti ni izkazal nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

11Tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč tožnik ni konkretno navedel, razkritje katerih podatkov bi lahko vodilo v nastanek težko popravljive škode (konkretneje omenja le osebne prejemke fizičnih oseb, ki za tožnika opravljajo dejavnost in neopredeljene poslovne podatke odvetnikov), niti ni konkretno navedel, zakaj meni, da tožena stranka osebnih podatkov ne bi varovala v skladu z zakonom torej, da bi sploh lahko prišlo do situacij, iz katerih bi izvirali morebitni odškodninski zahtevki zoper njega. Ob tem je treba poudariti, da mora tožena stranka tudi v postopku nadzora nad delovanjem tožnika s podatki iz predložene dokumentacije ravnati skladno z veljavno zakonodajo (Zakon o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ, Zakon o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1 in drugi), ki varuje pred razkritjem posamezne kategorije varovanih podatkov.

12Škode, ki naj bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tretjim osebam, pa tožnik ne more uveljavljati kot njemu (verjetno) nastale škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, kar je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Takšno stališče je skladno tudi z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 241/2009, I Up 320/2010, I Up 348/2011).

13Ker v obravnavani zadevi ni izkazan ključni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe, to je težko popravljiva škoda, tehtanje med prizadetimi koristmi skladno z načelom sorazmernosti (drugi stavek drugega odstavka 32. člena ZUS-1) tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni potrebno.

14Po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za bistveno kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in bi bilo zato treba pritožbi ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti, ker sodišče prve stopnje tožniku pred odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni vročilo odgovora tožene stranke na zahtevo za izdajo začasne odredbe, kot zmotno zatrjuje tožnik.

15Postopek v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe je, kot je v 8. točki tega sklepa že navedeno, nujen. Sodišče mora o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločati hitro, in sicer prvostopenjsko sodišče v 7 dneh od njenega prejema (peti odstavek 32. člena ZUS-1), Vrhovno sodišče pa o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča v 15 dneh od njenega prejema (šesti odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na specifično ureditev začasne odredbe v ZUS-1 (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, kratek rok za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe), se je ustalila upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, da: sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe praviloma odloča samo na podlagi navedb v tej zahtevi in dokazov, ki so ji priloženi, ter na podlagi izpodbijanega akta ter tožbe; zahteva za izdajo začasne odredbe se ne pošilja tožniku v dopolnitev; zahteva se vroči toženi in morebitnim drugim strankam upravnega spora in se jim da za odgovor 3 dnevni rok; odgovor tožene in drugih morebitnih strank na zahtevo za izdajo začasne odredbe se pred odločanjem sodišča o zahtevi ne pošilja tožniku.

16V tem primeru pa sodišče prve stopnje svoje odločitve niti ni oprlo na navedbe iz odgovora tožene stranke na zahtevo za izdajo začasne odredbe, pač pa na svojo presojo, da tožnik ni izkazal zatrjevane verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tožene stranke.

17V tem postopku, ko se odloča o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče presojati ugovorov glede pravilnosti in zakonitosti s tožbo izpodbijanega sklepa tožene stranke, torej ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari. Zato se Vrhovno sodišče do tovrstnih pritožbenih ugovorov ni opredelilo.

18Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

19Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato skladno s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.