VSRS Sodba I Up 83/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper toženkino odločbo št. 2142-630/2016/29 (1312-15) z dne 28. 10. 2016. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite in je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo utemeljitvi izpodbijane odločbe. Tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti. Izpovedal je namreč, da ISIS nikoli ni zasedel kraja, kjer je prebival. V njegovi obrazložitvi poteka demonstracij je bilo polno vrzeli in neskladij (kdaj, kako so potekale, kakšne so bile okoliščine njegove domnevne aretacije itn...). V zvezi z domnevnimi grožnjami po facebook-u je sodišče sledilo toženkini utemeljitvi, da ni razvidno, da bi se te nanašale na tožnika in ne na druge člane do političnega režima kritične facebook skupine. Pritrdilo je tudi zaključku, da je tožnik trgovino prodal zaradi gospodarske krize in ne zaradi domnevnega preganjanja, saj je sam pojasnil, da je v Kurdistanu slaba gospodarska situacija.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbi ugodi oziroma podredno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče ni vsebinsko presojalo obsežnih tožbenih argumentov. Ni upoštevalo, da je pritožnik zatrjeval pripadnost družbeni skupini protestnikov, ki jih v Kurdistanu sistematično trpinčijo. Odločitev je oprlo zgolj na presojo preteklega preganjanja, ni pa ugotavljalo, ali pritožniku to grozi v bodoče. Čeprav drži, da iz zapisnika o osebnem razgovoru izhajajo določene nekonsistentnosti, te niso takšne, da bi mu bilo treba na tej podlagi odvzeti verodostojnost. Razlik v zapisu, ali je bil po aretaciji tepen, ne zna pojasniti, vendar je očitno pri prevajanju prišlo do napačnega razumevanja njegovih izjav. Nasprotuje toženkinim ugotovitvam, da naj bi bilo skrajno neverjetno, da je kljub predhodni aretaciji nadaljeval s protesti, ter mnenju, da je težko verjeti, da se strelja na demonstrante, če so ti pridobili dovolilnico za zborovanje. Nekonsistentnosti v pritožnikovih izjavah o tajni policiji Asayish ni bilo. Ni v nasprotju z verodostojnimi viri izpoved, da so pripadniki te policije v civilnih oblekah in ne v uniformah. Toženka ni z gotovostjo ovrgla možnosti, da so bile grožnje na facebook strani namenjene njemu, zato bi morala v dvomu odločiti v njegovo korist. Sodišče bi moralo izvesti glavno obravnavo, na kateri bi tožnik lahko dokazal, da je administrator navedene facebook strani. Ni podlage za zaključek, da je svojo trgovino prodal zaradi gospodarske krize in ne zaradi strahu pred preganjanjem. Po oktobrskih demonstracijah je svoje delovne obveznosti zmanjšal na minimum. Imel je srečo, da se mu v tistem času ni nič zgodilo.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.

7Iz dejanskega stanja zadeve, ki ga je ugotovila toženka, sodišče prve stopnje pa ga je potrdilo v izpodbijani sodbi, izhaja, da je pritožnik državljan Iraka, kurdske narodnosti, živi v provinci Sulaymaniyah, mesto Penjwin. Prošnjo za mednarodno zaščito je utemeljeval s tem, da se boji preganjanja s strani pripadnikov ISIS, ker je v Iraku vojna in oni vladajo, ubili pa so tudi njegovega soseda, ki je bil Kurd. Na osebnem razgovoru je kot dodatni razlog navedel še preganjanje s strani tajne policije Asayish, ker je oktobra 2015 sodeloval na protivladnih demonstracijah in na facebook-u objavljal protivladna sporočila. Pritožnik vsebinsko izpodbija samo tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev prošnje v zvezi s temi dodatnimi razlogi.

8Pravilno je pritožnikovo stališče, da za pridobitev statusa begunca ni odločilno, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. To je lahko zgolj eden izmed upoštevnih dokazov, da je strah pred preganjanjem res utemeljen.¹ Vendar je pritožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval na trditvah, da je bil v preteklosti osebno izpostavljen preganjanju na demonstracijah (kjer naj bi ga aretirala tajna policija) in na facebook-ovi spletni strani (kjer naj bi mu grozili, da bo imel težave, če ne izbriše svojih objav). Ker tega zaradi nasprotujočih izjav na več bistvenih mestih svoje izpovedbe o preteklem preganjanju ni uspel izkazati,² je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost in ne zgolj na podlagi drobnih zmot in pomanjkljivosti. To je sodišče prve stopnje tudi utemeljilo in uspešno pojasnilo, pri tem pa pravilno uporabilo materialno pravo.

9Sodišče še pripominja, da poskuša pritožnik z nasprotovanjem toženkini presoji njegovih izjav na osebnem razgovoru, njenim ugotovitvam o tajni policiji, facebook skupini ter razlogih za opustitev vodenja trgovine z mobilnimi aparati, ter na tej podlagi ugotovljeni pritožnikovi splošni neverodostojnosti, izpodbijati dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in potrdilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.³ Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila toženka v postopku izdaje upravnega akta. Tudi ZMZ-1 ne določa posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1.

10V tem primeru je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje upravnega akta. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ki jo je kot pristojno že opravilo sodišče prve stopnje.⁴ Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

11Prvostopno sodišče pa v zvezi s presojo dejanskega stanja ni bilo dolžno opraviti glavne obravnave, da bi pritožnik dokazal, da je administrator navedene facebook strani, kjer se kritizira oblast, saj to dejstvo za odločitev ni bistveno. Njegova prošnja ni bila zavrnjena zato, ker ne bi bil (trenutni) administrator, temveč zato, ker ni izkazal, da bi na tej strani že od leta 2012 aktivno izražal svoja politična stališča, ter da bi tu dobival veliko groženj. Njegov dokazni predlog s prijavo v facebook skupino je tudi prepozen, saj ni pojasnil, zakaj njegove izvedbe ni predlagal v postopku pred toženko (52. člen ZUS-1).

12Neutemeljen je tudi pritožnikov ugovor, da sodišče prve stopnje in toženka nista upoštevala načela, da je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Tudi če se kot temelj odločanja uporabi presoja verjetnosti nastanka določenih posledic, to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje dolžno vselej sprejeti kot resnične navedbe prosilca za mednarodno zaščito oziroma kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga ta uveljavlja v svojih vlogah. Toženka in sodišče prve stopnje sta dolžna v svojih postopkih skrbno in celovito presoditi upoštevna dejstva in na njihovi podlagi ustrezno oblikovati sklep o dejanskem stanju. To pomeni, da se navedeno načelo pojavi le tedaj, kadar sodišče prve stopnje (oziroma toženka) ostane glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oziroma uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne more razrešiti. Šele če tak dvom nastopi, je lahko razumno in utemeljeno, da v posledici sodišče prve stopnje sledi tisti ugotovitvi dejstva, ki ga v svojo korist utemeljuje prosilec.⁵ V obravnavani zadevi pa je razvidno, da se niti toženka niti sodišče prve stopnje zaradi povsem nasprotujočih pritožnikovih izjav⁶ nista znašla v dvomu, ki bi utemeljeval uporabo navedenega načela.

13Prvostopno sodišče je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo pritožnikovih obširnih navedb o položaju družbene skupine protestnikov v Kurdistanu. Pritožnik ni izkazal, da bi se aktivno udeleževal protestov ali svoja protivladna stališča javno izražal na facebooku, in tako tudi ni izkazal, da bi sam dejansko spadal med protestnike. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje bi bilo nadaljnje preverjanje položaja protestnikov v izvorni državi odveč. Ob tem pa se postavlja vprašanje, ali in pod kakšnimi pogoji so protestniki sploh člani posebne družbene skupine, vendar to vprašanje glede na ugotovljeno dejansko stanje ni pomembno za rešitev tega spora.

14Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče po 76. členu ZUS-1 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 in VSRS v sodbi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017.
² Pritožnik ne samo, da je navajal različne datume poteka demonstracij in nastanka posnetkov, ki jih je priložil kot dokaz (najprej je trdil, da so posnetki iz leta 2016 (str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru), nato pa, da iz leta 2015 (str. 12 zapisnika o osebnem razgovoru)), temveč je najprej trdil, da ga na posnetih demonstracijah sploh ni bilo, nato pa, da je tudi sam na posnetkih 3 in 4 (prim. str. 6 in 12 zapisnika o osebnem razgovoru). Pred tem pa je glede demonstracij na posnetku 4 izjavil, da če bi bil tam, bi ga ubili (prim. str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru). Sprva je trdil, da ga je tajna policija na demonstracijah prijela in pretepla, kasneje pa, da so ga sicer zadržali, vendar ga ni nihče tepel (prim. str. 7 in str. 13 zapisnika o osebnem razgovoru). Tako ni samo pomešal datumov, trajanja ali zaporedja dogodkov, temveč je tudi povsem različno izpovedoval glede njegove udeležbe na posnetih demonstracijah in bistvenega, kar naj bi se mu tam zgodilo (ali je bil izpostavljen fizičnemu nasilju). Zatrjeval je tudi, da je svoje delo v trgovini od demonstracij oktobra 2015 opravljal samo dvakrat tedensko, ostalo se je pa skrival (str. 10 zapisnika o osebnem razgovoru). Po drugi strani pa je izjavil, da ga tajna policija po demonstracijah ni iskala (str. 12 zapisnika o osebnem razgovoru).
³ Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.
⁴ Podrobnejše je to stališče pojasnjeno v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016.
⁵ Sodba VSRS I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017.
⁶ Glej sprotno opombo 2.