VSL sklep III Ip 1118/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi v delu, ki se nanaša na izterjavo bančnih stroškov v znesku 120,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2013 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od obresti v znesku 4.205,22 EUR od 17. 1. 2013 dalje do plačila, ter se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov kot neutemeljen in potrdilo sklep o izvršbi In 59/2013 z dne 29. 4. 2013 (1. točka izreka) in odločilo, da sta dolžnika dolžna upniku nerazdelno povrniti stroške v znesku 549,62 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do dne plačila (2. točka izreka).

Zoper sklep sta vložila dolžnika po pooblaščencu pravočasno pritožbo. Navajata, da sodišče ni upoštevalo navedb dolžnikov, da I.U., ki je postal direktor kreditojemalca šele v letošnjem letu, ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo pred tem. Odločitev sodišča, ko je upniku priznalo stroške v znesku 549,62 EUR, je v nasprotju z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da se stranki priznajo stroški, ki so bili potrebni za izvršbo. Odgovor na ugovor je bil nepotreben. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Upnik v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencu, višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže kot nepopolno oziroma podrejeno jo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

S sklepom o izvršbi z dne 29. 4. 2013 je prvostopenjsko sodišče na podlagi upnikovega predloga za izvršbo dovolilo izvršbo na nepremičnine na podlagi notarskega zapisa SV 613/03 z dne 18. 11. 2003, v katerem je sklenjen sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, njegov sestavni del pa je pogodba o dolgoročnem tolarskem posojilu in nepovratnih sredstvih št. 97/37 z dne 17. 11. 2003. Upnik je izkazal zapadlost terjatve iz notarskega zapisa z notarskim zapisnikom in notarskim potrdilom opr. št. SV 347/13 z dne 10. 4. 2013.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo navedbe dolžnikov v ugovoru zoper sklep o izvršbi in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Dolžnika v pritožbi ne navajata utemeljenih pritožbenih razlogov za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje, ampak se zgolj sklicujeta na ugovor, ki ga je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, na katerega razloge se višje sodišče sklicuje in jih zato ne ponavlja.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v delu, v katerem dolžnika izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča o naložitvi plačila stroškov upnikovega odgovora na ugovor. Dolžnika z ugovorom nista uspela, zato jima je sodišče prve stopnje, tudi upoštevajoč določbo petega odstavka 38. člena ZIZ, utemeljeno naložilo v plačilo stroške upnikovega odgovora na ugovor, v katerem je upnik med drugim oporekal navedbam dolžnikov o višini terjatve. Če upnik ne bi odgovoril na ugovor zoper sklep o izvršbi, bi nastopila domneva iz prvega odstavka 58. člena ZIZ in bi sodišče štelo, da so navedbe v ugovoru resnične.

Višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek v zvezi z 2. točko prvega odstavka 55. člena in 21. člen ZIZ) ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče v predmetnem izvršilnem naslovu ni imelo podlage za dovolitev izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od obresti v višini 4.205,22 EUR od 17. 1. 2013 dalje do plačila in za bančne stroške upnika v višini 120,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2013 dalje do plačila.

Upnik je v predlogu za izvršbo izterjeval glavnico v znesku 60.659,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2013, priložil pa je tudi obračun stanja terjatve, v katerem je strukturiral terjatev (priloga A9 spisa). Obveznost dolžnikov je po navedenem obračunu na dan 17. 1. 2013 znašala 56.334,28 EUR glavnice, 1.702,26 EUR revalorizacijskih obresti, 1.420,25 EUR realnih obresti, 1.082,71 EUR zamudnih obresti in 120,10 EUR bančnih stroškov, skupaj torej 60.659,60 EUR. V dolg na dan 17. 1. 2013, ki je v predlogu za izvršbo opredeljen kot glavnica, so tako vštete tudi že obračunane obresti. Upnik lahko v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu. V konkretnem notarskem zapisu upnik nima podlage za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od že obračunanih obresti, glede na načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku pa je naloga izvršilnega sodišča, da izvršilni naslov izvrši tako, kot se glasi. Ker torej upnik na podlagi izvršilnega naslova ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti, je upravičen le do zakonskih zamudnih obresti od glavnice od dne 17. 1. 2013 dalje do plačila in ne tudi do zakonskih zamudnih obresti od obresti v skupnem znesku 4.205,22 EUR (1.702,26 EUR + 1.420,25 EUR + 1.082,71 EUR) od 17. 1. 2013 dalje.

Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je sicer v notarskem zapisu SV 613/03 z dne 18. 1. 2005 navedeno, da je neposredno izvršljiv glede vseh obveznosti dolžnice in zastaviteljev, navedenih v sporazumu, tudi za stroške, ki bi jih imel upnik z uveljavljanjem vračila terjatve. Vendar za izterjavo bančnih stroškov v znesku 120,10 EUR ni dokaza zapadlosti, saj to ne izhaja iz notarskega zapisnika in notarskega potrdila SV 347/13 z dne 10. 4. 2013, iz katerega izhaja zapadlost odobrenih sredstev, kot izhajajo iz obvestila o odstopu od pogodbe in odpoklicu zapadlosti posojila z dne 17. 1. 2003. Iz tega obvestila izhaja zapadlost terjatve v znesku 60.539,50 EUR (kar predstavlja seštevek glavnice, revalorizacijskih obresti, realnih obresti in zamudnih obresti). Upnik bi moral dokazati zapadlost bančnih stroškov na enak način, kot je dokazal zapadlost terjatve (glavnice in obresti), to je z notarskim zapisom, iz katerega bi izhajala ugotovitev zapadlosti bančnih stroškov. Notarski zapis torej tudi v tem delu ni primeren izvršilni naslov (21. člen ZIZ).

Višje sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ delno ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu 1. točke izreka spremenilo, kot je navedeno v I. točki tega sklepa, sicer je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ neutemeljeno pritožbo dolžnikov zavrnilo in sklep v nespremenjem delu potrdilo (II. točka izreka sklepa).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnika sama krijeta stroške pritožbenega postopka, saj sta s pritožbo uspela le glede stranske terjatve in glede bančnih stroškov v znesku 120,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako upnik sam krije svoje stroške, ker stroški odgovora na pritožbo glede na vsebino izpodbijanega sklepa in vsebino pritožbe za izvršbo niso bili potrebni.