VSL sodba I Cpg 54/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek 37.951,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2006 do plačila. V preostalem delu je zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od 14. 9. 2006 do 8. 10. 2006 zavrnilo. Toženi stranki je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 2.606,40 EUR.

2Tožena stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na tožbo višjemu sodišču predlaga, da potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča. Priglaša stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja kršitev materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno njegovo stališče, da je dokazno breme, da je prišlo do vlomne tatvine z originalnim ključem oz. da je prišlo do vlomne tatvine s pomočjo/sodelovanjem zavarovančevega pripadnika na tožeči stranki glede na sklenjeno zavarovanje in določila splošnih pogojev (materialno pravo). Po oceni višjega sodišča je dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera (bodoč negotov dogodek, neodvisen od volje strank, za katerega je bilo sklenjeno zavarovanje; 922. člen Obligacijskega zakonika - OZ) res na tožeči stranki. Tožeča stranka je dokazala, da je bila blagajna iz menjalnice odnešena pri vlomu s ponarejenim ključem ali sredstvom, ki ni bilo namenjeno za redno odklepanje brez sodelovanja zaposlenih, saj so vsi, ki so imeli ključ, zanikali svojo vpletenost in so imeli ključ pri sebi (2. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev). Sodišče prve stopnje je to ugotovilo na podlagi uradnih zaznamkov o zbiranju obvestil in na izpovedbe B. L., I. K., D. K., K. H. in M. F. Kot verodostojen in prepričljiv dokaz je navedlo tudi zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 14. 9. 2006 s strani K. H., ki je odkrila kaznivo dejanje in opazila, da je alarm izključen in da so vrata zaklenjena le dvakrat in ne štirikrat, kot je bilo običajno. Dodatno je sodišče prve stopnje prepričalo, da vlomna tatvina ni bila storjena s pomočjo zaposlenih tudi dejstvo, da sta M. F. in N. M. izpovedala, da sta tiste noči opazila sumljivo dogajanje. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tudi kazenska ovadba pomemben dokaz, ki izkazuje, da tudi policija ni ugotovila vpletenosti zaposlenih. Je pa res, kot navaja tožeča stranka, v kazenski ovadbi zapisano, da je prišlo do kaznivega dejanja z originalnim ključem. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je kazenska ovadba res javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, a le v mejah pristojnosti organov za notranje zadeve (prvi odstavek 224. člena ZPP) – torej ne dokazuje že obstoja kaznivega dejanja oziroma njegovih elementov. Dokazuje pa sum obstoja kaznivega dejanja in obstoj gradiva, ki ga kazenska ovadba omenja. V obravnavanem primeru iz nje izhaja sum, da je neznani storilec povzročil kaznivo dejanje. Kazenska ovadba ne potrjuje resničnosti vseh dejstev, kako je bilo kaznivo dejanje storjeno, vendar pa glede obstoja teh dejstev predstavlja dokaz, ki ga je treba v pravdnem postopku – tako kot vsak drug dokaz – ocenjevati v skladu z načelom proste dokazne presoje (8. člen ZPP). Tako je tudi sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP presodilo, da vlomna tatvina ni bila storjena z originalnim ključem oz. s sodelovanjem/pomočjo zavarovančev pripadnika. Po drugi strani pa je dokazno breme, tako kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, glede izključitve odgovornosti na toženi stranki. Tožena stranka bi morala v postopku izkazati, da je bilo dejanje storjeno z originalnim ključem oz. da je bilo dejanje storjeno s pomočjo/sodelovanjem zavarovančevega pripadnika. Višje sodišče še dodaja, da tožeča stranka na noben drug način kot s samimi izpovedbami oseb, ki so imele ključ v posesti, ne bi mogla dokazati, da je bil ključ uporabljen pri kaznivem dejanju ponarejen (razen, če bi bila sama storilec kaznivega dejanja, če bi se našel ...). Zaradi navedenega višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dokazno breme, da je bil vlomljeno z originalnim ključem oz. da je pri vlomni tatvini sodeloval zavarovančev pripadnik na toženi stranki.

6Tožena stranka uveljavlja kot pritožbeni razlog tudi napačno oz. zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo ugotovitve policistov iz zapisnika o ogledu, Poročila Centra za forenzične preiskave, uradnega zaznamka z osebo I. K. in uradnega zaznamka z B. K. Sodišče prve stopnje je v 5. točki sodbe pojasnilo, da preiskovalni spis in izjava Okrožnega državnega tožilstva nista dokaz v pravdnem postopku, temveč da pravdno sodišče samo presoja sporna dejstva in napravi na podlagi vestne in skrbne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj samostojno dokazno oceno. Presodilo je, da dejstva, vsebovana v navedenih dokumentih, niso odločilna, saj je ocenilo, da je tožeča stranka izkazala, da je bila vlomna tatvina storjena s ponarejenim ključem ali s sredstvom, ki ni bil namenjen za redno odklepanje in brez sodelovanja zavarovančevega pripadnika.

7Pritožba neutemeljeno navaja relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju policistov, ki so bili prisotni ob ogledu kraja kaznivega dejanja in naj bi s tem odvzelo toženi stranki možnost dokazovanja njenih trditev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče izvede tiste dokaze, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pomembnih za odločitev. Pri tem ne sme dopustiti nepotrebnega podaljševanja dokaznega postopka. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni. Po drugem odstavku 287. člena ZPP se predlagan dokaz lahko zavrne, če se ugotovi, da je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano. Ker je v konkretnem primeru sodišče okoliščine v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov (zapisnik o ogledu, kazenska ovadba, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon, poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe, uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 4., 5., in 6. 10. 2006,..), očitana kršitev posledično ni podana. Prav tako relativna bistvena kršitev postopka ni podana, ker tožena stranka v skladu z 286.b členom ZPP ni kršitve uveljavljala takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče dokazne predloge zavrnilo. Ker v pritožbi ne navaja, čemu tega brez svoje krivde ni mogla storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more upoštevati. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

8Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k pritožbeni odločitvi in je bil stroškovno nepotreben. V skladu s 155. in 165. členom ZPP mora zato tudi tožeča stranka sama kriti stroške odgovora na pritožbo.