VSL sodba I Cp 69/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika do toženke v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2009 dalje in da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev toženke v višini 2.500,00 EUR. Toženki je bilo naloženo plačilo zneska v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2009 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen. Tožniku je bilo naloženo, da toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.972,98 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpostavlja, da se je v aneksu z dne 7. 8. 2009 zavezala tožniku povrniti le stroške rušenja, ki sami po sebi ne vključujejo tudi stroškov odvoza materiala. Če bi bila volja strank drugačna, bi bilo to izrecno dogovorjeno v aneksu. Zaključek sodišča, da ji je bil odvoz v korist, presega tožnikovo trditveno podlago. Graja zaključek prvostopenjskega sodišča glede nerelevantnosti njenih navedb o tem, da tožnik računa z dne 27. 7. 2007 sploh ni plačal. Že sama beseda „povračilo“ napeljuje na zaključek, da sta se dogovorila za plačilo nečesa, kar je plačano. Napačna je tudi odločitev o neobstoju njene terjatve v višini 2.500,00 EUR iz naslova tožnikove uporabe njenih nepremičnin. Tožnik ni bil nikoli vknjižen kot lastnik nepremičnin s parc. št. 721, 717, 720/1, 720/2, 720/3 in 720/4, vse k. o. X., in je torej v obdobju 25 mesecev uporabljal tuje nepremičnine ter z uporabo dosegal korist. Pravna podlaga (prodajna pogodba in na tej podlagi prepustitev posesti) pa je s sklenitvijo aneksa odpadla, kar ponovno vodi do zaključka o neupravičeni pridobitvi tožnika. Glede učinkov razvezane pogodbe bi moralo sodišče uporabiti določilo 111. člena Obligacijskega zakonika, ki v četrtem odstavku določa, da vsaka stranka dolguje drugi plačilo za koristi, ki jih je imela. V aneksu z dne 7. 8. 2009 sicer ni bilo posebej urejeno vprašanje plačila za 25-mesečno uporabo nepremičnin, hkrati pa tudi nista sklenila dogovora, da so s podpisom aneksa urejena vsa medsebojna razmerja.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni podal odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, ki jih toženka ne izpodbija, so naslednje:

- pravdni stranki sta 5. 6. 2007 sklenili predpogodbo za prodajo zemljišča s prodajno ceno 167.000,00 EUR;

- tožnik je toženki plačal aro v višini 5.000,00 EUR;

- pravdni stranki sta 12. 6. 2007 sklenili prodajno pogodbo za nakup nepremičnin, dogovorjena je bila kupnina v višini 162.000,00 EUR;

- z aneksom k prodajni pogodbi, sklenjenim 7. 8. 2009, sta pravdni stranki razvezali pogodbo: toženka se je zavezala vrniti prejeto kupnino s pripadajočimi obrestmi in povrniti stroške rušenja.

6Izpodbijana sodba na podlagi navedenih ugotovitev zavzema stališče, (1) da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške rušenja v višini 2.500,00 EUR, pri čemer je v tem znesku upoštevan tudi odvoz materiala, (2) in da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev toženke iz naslova neupravičene pridobitve.

7Pritožbeni očitek, da stroški rušenja, ki jih je skladno z določbo tretjega člena aneksa z dne 7. 8. 2009 dolžna povrniti toženka, ne vključujejo stroškov odvoza, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, „da je v sami naravi rušitvenih del tudi to, da se po opravljenem rušenju material odpelje s parcele“. Izraz „stroški rušenja“ je zelo splošen; rušenje objektov zajema več faz, med drugim je povsem logično, da se po opravljeni fazi rušenja material odpelje s parcele. Tudi razlogovanje pritožnice, da beseda „povračilo“ izkazuje dogovor o povračilu s strani tožnika dejansko že plačanih stroškov, je neutemeljeno.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala svojih zatrjevanj o odsotnosti nastanka stroškov rušenja. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je z izvedbo del in z izdajo računa za tožnika nastala obveznost plačila, pri tem pa je povsem brezpredmetno, ali je tožnik predložene račune že plačal. Bistveno je, da se je toženka v prej citiranem aneksu zavezala poravnati stroške, nastale z rušenjem.

9Neutemeljeni pa so tudi vsi očitki v zvezi s toženkinim pobotnim ugovorom. Tožnik je v obdobju 25-ih mesecev imel pravno podlago za uporabo nepremičnin, saj je s toženko sklenil kupoprodajno pogodbo. Takó niso izpolnjeni pogoji, ki jih za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve določa zakon: obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Z argumentom, da tožnik v zemljiški knjigi ni bil nikoli vknjižen kot lastnik nepremičnin, ki so bile predmet prodajne pogodbe z dne 12. 6. 2007, pritožnica ne more uspeti. Toženka je namreč soglašala, da tožnik nastopi posest nepremičnin še pred vknjižbo, kar jasno izhaja iz člena 4 prodajne pogodbe z dne 12. 6. 2007. Neprimernost argumenta glede nevknjižbe tožnika v zemljiško knjigo nenazadnje izhaja tudi iz člena 6 prodajne pogodbe, ki izkazuje, da je bilo treba predhodno pridobiti še odobritev pravnega posla pri Upravni enoti Ljubljana Vič-Rudnik. Toženka je takó soglašala, da tožnik pridobi posest nepremičnin še pred vknjižbo v zemljiško knjigo. Poleg tega je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da toženka ni določno navedla, s čim naj bi bil tožnik obogaten, neutemeljena pa so tudi njena zatrjevanja o prikrajšanju, saj je s sklenitvijo prodajne pogodbe podala soglasje za tožnikovo uporabo nepremičnin. Dejstvo, da kot zemljiškoknjižna lastnica stvari ni uporabljala, pri tem pa od toženca v obdobju od 27. 4. 2007 do konca meseca maja 2009 ni zahtevala dopustitve uporabe, pa nikakor ne more zadoščati za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. V aneksu z dne 7. 8. 2009 sta se pravdni stranki dogovorili za sporazumno razvezo pogodbe in uredili medsebojna razmerja, pri čemer pa se nista dogovorili o plačilu nadomestila za uporabo nepremičnin v času visečnosti pogodbe, zato je povsem pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o neobstoju toženkine v pobot uveljavljane terjatve.

10Glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

- - - - - - - - - - - - - --- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - - (1) Uradni list RS, št 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP.