210. člen OZ

Če bi šteli, da prvi odstavek 190. člena OZ uzakonja vrnitveno načelo, za kar si zavzema tožnica v pritožbi, bi to pomenilo, da so vse navedbe toženca glede porabe prejeta zneska nebistvene; zgolj na podlagi dejstva, da je za plačilo zneska 49.093,06 EUR naknadno (s spremembo pravnomočne sodbe) odpadla pravna podlaga, je tožničin zahtevek utemeljen. Če pa bi izhajali iz obogatitvenega načela, kot je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa bi bilo bistveno, kakšna je bila obogatitev toženca, torej ali je toženec znesek, ki mu je bil plačan 11. 7. 2018, do 11. 12. 2018, ko je bil obveščen o vloženi reviziji, porabil (na način, da s koristjo več ne razpolaga), kot je (v določeni meri pavšalno) zatrjeval, in sicer za nakup motornega kolesa, potovanje na Filipine in plačilo odvetniških stroškov.

Ob vložitvi tožbe je bil postavljen zahtevek za plačilo uporabnine in zamudnih obresti, ne pa za plačilo nadomestila v višini obresti, ki bi jih dosegla tožeča stranka pri banki z denarnim zneskom najemnin, kar je zahtevala s spremembo tožbe. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 365. člena OZ o pretrganju zastaranja za ta del terjatve po spremenjeni tožbi.

Izraz „stroški rušenja“ je zelo splošen; rušenje objektov zajema več faz, med drugim je povsem logično, da se po opravljeni fazi rušenja material odpelje s parcele.

Če se preloženi narok opravi pred spremenjenim senatom, sme senat v skladu z določilom tretjega odstavka 302. člena ZPP potem, ko so se stranke izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Ker se tožnica naroka brez opravičenega razloga ni udeležila, se je s tem sama odrekla možnosti izjaviti se o tem vprašanju. Zato kršitev načela neposrednosti, ker je sodišče prve stopnje prebralo zapisnike o zaslišanju prič in njenem zaslišanju brez njenega soglasja, ni podana.

Sodna praksa tega sodišča in teorija sta si enotni, da kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela.

Verzijska terjatev iz naslova javnopravne dajatve (doplačilo storitev institucionalnega varstva po ZSV), ki se pridobi in izgubi le na podlagi posamičnega upravnega akta, je urejena v 2. odst. 40. čl. ZSV, ki predpisuje dolžnost vrnitve dobljenih sredstev z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru, če je upravičenec pravico pridobil z lažnim prikazovanjem podatkov oziroma če ni sporočil sprememb podatkov. Glede na navedeno specialno ureditev v razmerju do splošne ureditve verzijskega zahtevka v obligacijskem pravu, tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve dobljenih sredstev iz naslova javnopravne dajatve za obdobje, na katero se odločba o odpravi predhodno dodeljene pravice ne nanaša.