VSM Sodba II Kp 36119/2016

I. Pritožbi višjega državnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolženemu A. S. za kaznivo dejanje iz točke 1. izreka prvostopne sodbe po drugem odstavku 204. člena KZ-1 določi kazen (4) štiri mesece zapora, za kaznivi dejanji pod točkama 2. in 4. izreka prvostopne sodbe po prvem odstavku 205. člena KZ-1 za vsako določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 3. izreka prvostopne sodbe pa po prvem odstavku 204. člena KZ-1 kazen 5 (pet) mesecev zapora, zatem pa se mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora.

II. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se v izrečeno enotno kazen všteje čas, ki ga je obdolženi prestal v priporu od 31. 8. 2016 od 13.25 ure do 28. 3. 2017.

III. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 36119/2016 z dne 28. 3. 2017 obdolženega A.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo posamezne kazni dva meseca, dvakrat po pet mesecev in tri mesece zapora, ter zatem na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je odločilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe in izreka z njo določene kazni eno leto in dva meseca zapora obdolženemu všteje čas prestan v priporu in sicer od 31. 8. 2016 od 13.25 ure do 28. 3. 2017. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da bremeni nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan poravnati del škode oškodovancem C.H. v znesku 40,00 EUR, družbam RZ ... d.o.o. v znesku 377,00 EUR, MB .. d.o.o. v znesku 426,00 EUR in M. d.o.o. v znesku 277,00 EUR, v preostalih zneskih pa se družbi RZ.. d.o.o. in M. d.o.o. napotita na pravdo. Po 3. točki 358. člena ZKP je obdolženega oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, oškodovanca K.P. po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo, glede stroškov tega dela kazenskega postopka pa po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo oziroma se izplačajo iz proračuna.

2Proti obsodilnemu delu sodbe se je pritožil višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženemu izreče zaporno kazen tako, da mu za kaznivo dejanje pod točko 1. prvostopnega izreka določi kazen štiri mesece zapora za kaznivi dejanji pod točkama 2. in 4. prvostopnega izreka kazen po sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 3. pa kazen pet mesecev zapora, nato pa mu izreče enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora.

3Na tako pritožbo je podal odgovor obdolženčeve zagovor. V njem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v obsodilnem delu.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da sodišče prve stopnje pri izreku kazenskih sankcij ni pravilno presodilo ter ocenilo okoliščin, da je obdolženi obravnavana kazniva dejanja storil v zelo kratkem časovnem obdobju, da jih je izvršil v sostorilstvu, da se je nanje dobro pripravil ter da je vrednost ukradenih stvari presegla znesek 3.400,00 EUR, pri čemer je v Slovenijo očitno prišel zgolj zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, saj je tukaj bival na neprijavljenem naslovu, brez zaposlitve in brez kakršnihkoli prihodkov in tako predstavlja izvrševanje kaznivih dejanj način njegovega preživljanja. Navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča take okoliščine, ki dajejo večjo težo storjenim kaznivim dejanjem, kakor tudi krivdi obdolženca, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, zlasti pa ne dopušča zaključka, da bo že z izrekom pogojne obsodbe, ki je kazenska sankcija opozorilne narave, dosežen namen, da obdolženi v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Intenzivnost izvrševanja kaznivih dejanj, način njihove storitve, na katerega utemeljeno opozarja pritožba, kakor tudi osebne okoliščine obdolženca, namreč ne dajejo podlage za tak pozitiven zaključek. Zaradi navedenega ima pritožba prav, ko predlaga določitev in izrek posameznih in enotne zaporne kazni. Pri tem pritožba pravilno ocenjuje težo storjenih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, kakor tudi okoliščine, v katerih je obdolženi kazniva dejanja izvršil, kakor tudi način njihove izvršitve in se utemeljeno zavzema za izrek strožjih kazenskih sankcij.

6Pritožba sicer nima prav, ko navaja, da je iz podatkov Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje pri GPU razvidno, da je Interpol Beograd sporočil, da je obdolženi zabeležen kot storilec kaznivih dejanj velike tatvine, hude telesne poškodbe, nepooblaščene uporabe tujega vozila in neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in tudi s tem skuša prepričati v svojo utemeljenost, saj navedenega glede na to, da ni podatkov, da bi za ta kazniva dejanja obdolženec bil pravnomočno obsojen, tega ni mogoče upoštevati pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Na to pravilno v odgovoru na pritožbo opozarja tudi obdolženčev zagovornik.

7Vendar okoliščine in način storitve kaznivih dejanj, za katere je bil obdolženi spoznan za krivega z izpodbijano sodbo, tudi po oceni pritožbenega sodišča dajejo prav pritožbenemu predlogu v smeri izreka strožje kazenske sankcije obdolžencu. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in obdolžencu za izvršena kazniva dejanja določilo posamezne zaporne kazni, zatem pa upoštevajoč načelo asperacije izreklo enotno kazen zapora v višini, kot je to predlagano v pritožbi.

8Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena, četrtega odstavka 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče oprostilo obdolženca plačila stroškov.