VSC sodba PRp 88/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 300,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.500,00 EUR, stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 200,00 EUR.

Zoper tako sodbo se pritožujejo storilčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) in predpisa, ki določa prekršek, ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka 154. člena ZP-1). V pritožbi navajajo, da je sodišče povsem nekritično oziroma v celoti prezrlo izpovedbi prič - policistov, ki sta skladno in jasno navedla, da sta kritičnega dne obdolženega opazila pred lokalom preden je sedel v avto ter ga opazovala 10 do 15 minut preden je spravil vozilo v pogon, s čemer sta izrecno, brezpogojno ter popolnoma prostodušno priznala, da sta kršila Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), predvsem v 4. členu, ko sta opustila svojo zakonsko določeno dolžnost varovanja življenja obdolženega in drugih udeležencev v prometu s tem, ko obdolžencu nista preprečila vožnje z njegovim vozilom. Oba sta namreč skladno izpovedala, da sta opazila, da je bi obdolženi močno vinjen, da se je opotekal okoli svojega vozila, da je kar nekaj časa iskal ključe svojega vozila in da je minilo 10 do 15 minut preden je spravil vozilo v pogon, da je potem nekaj časa sedel v vozilu in šele potem dejansko speljal s parkirišča. Takšno ravnanje pa sta policista dopustila zaradi tega, ker ju je zanimalo iz čiste radovednosti, koliko bi pokazal alkotest, vsekakor pa najmanj z namenom ugotovitve prekrška in sankcioniranja kršitelja. Policista sta torej vedela in opazila, da je bil obdolženi nesposoben za vožnjo, pa sta slednje kljub temu dopustila. Tovrstno ravnanje policistov pa je zgolj navidezno nedolžno in vsekakor vpliva na obstoj oziroma ugotovitev prekrška, saj sta z opustitvijo svoje zakonske dolžnosti prekinila vzročno zvezo, ki naj bi pripeljala do domnevnega prekrška. Opustitev dolžnosti v skladu s teorijo lahko privede do prekinitve vzročnosti kadar: 1. obstaja dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev dane posledice, 2. je možno v danih razmerah preprečiti dano posledico in 3. da izpolnjena dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev dane posledice slednjo dejansko lahko prepreči. Policista sta vsekakor imela dolžnost in pravico varovati življenje, osebno varnost in premoženje ljudi, toliko bolj v primeru obdolženega, katerega sta kritičnega dne opazila, da je nesposoben za vožnjo in bi mu slednjo že v samem začetku morala preprečiti, cilji ki jih morata zasledovati policista, so v prvi vrsti preprečevanje, odvračanje in obvladovanje nevarnosti, ki so lahko posledica človekovih ravnanj. Slednje velja za vse njune naloge, ki jih opravljata. Ustavno sodišče je opozorilo na široko razlago nalog policije v 3. členu takratnega Zakona o policiji (ZPol), ki zahteva, da policisti zagotavljajo varovanje življenja ljudi, saj bi preozka razlaga pojma varnosti ljudi po mnenju Ustavnega sodišča lahko povzročila preozko razlago varnosti vsakogar iz 34. člena Ustave in bi tako o varnosti ljudi bilo težko govoriti, če bi država oziroma policija v praksi zagotavljala, da je varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti pred napadi na druge cilje ustavnega varstva. Zato iz vsebine pojma neogibno potrebno za varnost ljudi ni mogoče v naprej izključiti niti premoženjskih deliktov s pretvezo, da z njimi varnost ljudi ne more biti ogrožena (1). Čeprav se policija pri izvrševanju nalog najpogosteje zateka k represivnim ukrepom, je njena vloga vendarle tudi v tem, da ljudem pomaga in svetuje. Preventivna dejavnost policije je sicer usmerjena predvsem v preprečevanje in odvračanje škodljivih ravnanj, ki ogrožajo človekovo življenje, npr. kaznivih dejanj in hujših prekrškov. Kadar policisti na podlagi zbranih obvestil ali drugih podatkov pričakujejo, da bo storjeno kaznivo dejanje, prekršek ali druge oblike škodljivih ravnanj, morajo po zakonu ukreniti vse, kar je potrebno, da to preprečijo (2). Poslujoča policista bi torej morala ukrepati in bi obdolženemu morala preprečiti nadaljnjo vožnjo, saj sta vedela, da bo storjen hujši prekršek, da zaradi lastne radovednosti nista storila ničesar. Četudi bi si obdolženi morda to formalnopravno zaslužil, je ravnanje policistov bilo vseeno povsem neustrezno, nestrokovno in neetično. V ravnanju policistov je narobe vse kar je lahko. Ni niti etično dopustno, niti ni zakonito in niti približno ne pomeni servisa državljanov, kar policija po svoji funkciji je. Tudi v kolikor zakon policistoma ne bi predpisoval dolžno ravnanje oziroma preprečitev nadaljnje vožnje, pa jima to nesporno narekuje, bi to vseeno morala storiti. Kadar nastane neogibna potreba po omejevanju pravic posameznika, ki s svojim ravnanjem ogroža življenje, osebno varnost in premoženje ljudi ali javni red, so policisti dolžni, tudi če iz zakona ni mogoče jasno razbrati policijskega postopka, da na podlagi primarnega varstva človekovih pravic, določenega v tretjem odstavku 15. člena Ustave RS, ogrožanjem preprečijo oziroma ga odvrnejo s sorazmerno uporabo zakonite policijske sile. Izgovor, da policija ne more ukrepati zoper tistega, ki s svojim ravnanjem neposredno ogroža življenje ljudi ali njihovo osebno varnost, ker ji zakon tega ne predpisuje, ni opravičilo za njeno pasivnost (3). Policista sta obdolženčevo vožnjo ne bila le zmožna, temveč tudi dolžna preprečiti. Njuna izpolnjena dolžnost uporabe policijskih pooblastil oziroma aktivno ravnanje na določen način za preprečitev dane posledice, pa bi slednjo dejansko lahko preprečilo. To bi lahko dosegla že z uporabo pooblastila, opozorila ali ukaza, ki ju ZNPPol ureja v 38. in 39. členu. Če pa sta policista čakala na dokončan poizkus storitve prekrška, pa to iz razlogov, kot opisani zgoraj niti približno ni legitimno, zakonito ali skladno z določbami ZNPPol, ZP-1 in ZPrCP. Opozorilo je namreč namenjeno preprečitvi kršitve ali ogrožanja in ga policist med drugim uporabi, kadar osebe opozarja na okoliščine in ravnanja, ki ogrožajo njihovo življenje, osebno varnost ali premoženje. Opozorilo lahko policisti dajo ustno, pisno, po javnih občilih ali z drugimi primernimi sredstvi. Poslujoča policista bi morala v predmetni zadevi v prvi vrsti uporabiti policijsko pooblastilo opozorila. V kolikor obdolženi opozorila ne bi upošteval, pa bi nato imela možnost uporabe pooblastila ukaza, ki je namenjen dajanju navodil in zahtev za ukrepe in dejavnosti, ki jih mora kdo storiti ali opustiti, uporabi pa se med drugim, kadar je potrebno zavarovati življenje ljudi, v kolikor pa oseba iz neupravičenih razlogov ne upošteva policistovega ukaza, sme policist zoper takšno osebo uporabiti prisilna sredstva. V kolikor bi policista opravila svojo dolžnost, obdolženi sploh ne bi sedel v avto in ne bi prišlo do domnevnega prekrška. Njuno ravnanje predstavlja nujni pogoj, saj v primeru, če ga odmislimo, to pomeni, da bi policista zoper obdolženega ukrepala in do prekrška ne bi prišlo. Od trenutka, ko sta policista zaznala, da obdolženec ni zmožen za vožnjo in nista ukrepala, govorimo o prekinitvi vzročnosti. Do enakega rezultata pridemo tudi po teoriji adekvatne vzročnosti, kot tudi v primeru uporabe teorije objektivne pripisljivosti, saj je opustitev dolžnostnega ravnanja policistov ustvarilo protipravno nevarnost (nadaljnjo vožnjo obdolženega), prav ta protipravna nevarnost pa se je udejanjila v nastali posledici tj. domnevno storjenemu prekršku.

Neodvisno od tega pa zagovorniki ponovno poudarjajo, da tudi sicer predmetni postopek ni dokazal, da je obdolženec storil očitani mu prekršek. Ponovno opozarjajo, da obdolženec kritičnega dne ni popil toliko alkohola, da bi s tem kršil ZPrCP, kar je potrdila priča K., ki je izpovedala, da se je z obdolženim dalo povsem normalno pogovarjati, ko sta bila v lokalu. Sodišče je poklonilo vero izpovedbama policistov, pri čemer je jasno, da bosta slednja izpovedovala v škodo obdolženega, saj sta obravnavala domnevni prekršek in pri tem več kot očitno storila kršitev oziroma opustitev svojih dolžnosti. Verodostojnost njune izpovedbe ne more potrjevati zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki naj bi predstavljal javno listino in dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Jasno je namreč, da sta zapisnik sestavila oba policista in da je slednji enako (ne)verodostojen kot njuni izpovedbi. Na njuno neverodostojnost pa kažejo tudi predložene slike kraja, kjer je bil opravljen postopek z obdolženim in kjer naj bi obdolženi padel v jarek, pri čemer je jasno razvidno, da takšen jarek nikjer ne obstaja. Obdolženi je bil pripravljen na preizkus alkoholiziranosti, vendar po 15 minutah, saj je pred kratkim popil par požirkov piva. V kolikor pa bosta policista preizkus alkoholiziranosti izvedla takoj, pa je zahteval, da se v nadaljevanju opravi strokovni preizkus. Policista sta mu v nasprotju z njegovo prošnjo nemudoma odvzela vozniško dovoljenje in podala predlog za uvedbo postopka o prekršku. Prav tako obdolženi ni izjavil, da je preveč popil in je s tega vidika tudi nesmiselno, da bi, v kolikor bi to res izjavil, odločno zanikal opravo preizkusa.

Predmetni primer po prepričanju obrambe presega vprašanje obstoja ali neobstoja alkoholiziranosti obdolženega, je predmet debate o zakonitosti, korektnosti, etičnosti policijskega dela in vlogi policije v družbi. Gre za vprašanje, ali je država oziroma v tem obziru policija samo tista, ki kaznuje, ki ni servis družbe in državljanov, oziroma niti ne želi biti servis družbe, temveč resnično samo inkasantska služba, saj ravnanje policije v konkretnem primeru dokazuje ravno slednje. Zagovorniki dodajajo še, da se je potrebno zavedati, da se odnos družbe in države ne kaže v tem, kako obravnava privilegirane družbene sloje ali neproblematične posameznike, kar dokazuje eden najbolj znanih citiranih primerov iz kazenskega prava Združenih držav Amerike - primer Miranda proti Arizoni.

Pritožba ni utemeljena.

Prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP stori voznik, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo za opravo preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola ali odredbo za opravo strokovnega pregleda.

Z obdolžilnim predlogom je predlagateljica P. p. p. C. obdolžencu očitala, da je kot udeleženec v cestnem prometu dne 23. 1. 2014 ob 21.35 uri odklonil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, z navedbo, da je preveč popil, čeprav je bil opozorjen na posledice odklona preizkusa alkoholiziranosti. Obdolženec je v svojem pisnem zagovoru takšne očitke zavrnil z navedbami, da se je res zadrževal v lokalu B. Z. k. v P., kjer pa ni popil toliko alkohola, da bi s tem kršil pravila ZPrCP ter da ne drži, da je zavrnil preizkus alkoholiziranosti, temveč je policistoma vnaprej pojasnil, da bo preizkus z indikatorjem opravil po 15 minutah, ker je ravno odšel iz lokala in popil nekaj požirkov piva, povedal pa je tudi, da zahteva strokovni pregled, v kolikor policista želita postopek opraviti takoj. Policista sta mu nato izdala potrdilo o zasegu vozniškega dovoljenja in mu prepovedala nadaljnjo vožnjo, zanikal pa je navedbe v obdolžilnem predlogu, da naj bi izjavil, da je preveč popil. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo priče D. M., B. J. in M. K., prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in potrdilo Zdravstvenega doma Celje z dne 19. 3. 2014 ter vpogledalo v seznam vodenih postopkov in evidenco kazenskih točk za obdolženca, ugotovilo, da je obdolženec nedvomno bil 23. 1. 2014 ob 21.35 uri udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila, nedvomno pa mu je tudi bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je odredba policista po opravi preizkusa alkoholiziranosti, za katero obdolženec ni zanikal, da je bila dana, bila zakonita in skladna z določilom prvega odstavka 107. člena ZPrCP. Sodišče prve stopnje pa ni sledilo navedbam v zagovoru, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti bil pripravljen opraviti, vendar po 15 minutah, ker zaslišani priči J. in M. tega nista potrdili, temveč sta skladno izpovedali, da je bil obdolženec takoj po ustavitvi pozvan, naj izstopi iz vozila, da je pred odklonom preizkusa alkoholiziranosti padel v jarek ter da je preizkus z elektronskim alkotestom odklonil z navedbo, da je preveč popil, da bi pihal. Skladnim izpovedbam policistov pa je sodišče prve stopnje sledilo, ker jim pritrjuje tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki se šteje za javno listino, čeprav ga obdolženec ni podpisal in je tako štelo za dokazano, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola odklonil, pri čemer pa sta priči izpovedali tudi, da sta obdolženca zaznali že pri izstopu iz gostilne ter da je od takrat pa do ustavitve obdolženca preteklo celo več kot 15 minut. S takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti soglaša in v zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih zagovorniki napadajo verodostojnost izpoved zaslišanih policistov, dodaja, da sta izpovedbi policistov prepričljivi, logični in izkustveno sprejemljivi. Iz zapisnikov o zaslišanih prič na list. št. 29-30 ter 31-32 spisa je razvidno, da sta oba zaslišana policista o dogodku izpovedovala zelo podrobno in natančno, saj je očitno šlo za postopek, ki je bistveno odstopal od sicer rutinskih postopkov odrejanja preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, glede na tako natančne in prepričljive izpovedbe zaslišanih policistov, pa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v verodostojnost njunih izpovedb.

Na oceno njune verodostojnosti pa ne vplivajo niti priložene slike kraja, kjer je bil opravljen postopek z obdolžencem. Iz fotografij je sicer razvidno, da na mestu, kjer je bil obdolženec ustavljen in kjer je bil z njim opravljen postopek, res ni videti jarka, o katerem sta policista izpovedovala, da je obdolženec vanj padel, vendar gre zgolj za napačno poimenovanje oziroma opredelitev, da gre za obcestni jarek. Iz fotografije je namreč razvidno, da je nivo vozišča ceste, na kateri je bil obdolženec ustavljen, dvignjen nad nivo travnikov oziroma polj na levi in desni strani cestišča, zaradi česar je povsem verjeti policistoma, da je obdolženec med postopkom padel na hrbet s cestišča na zemljišče ob vozišču. Na verodostojnost takšnih izpovedb pa ne vplivajo niti navedbe obdolženca o odsotnosti kakšnih poškodb zaradi tega padca, kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da priča K. ni vedela ničesar izpovedati v zvezi s konkretnim postopkom, ki sta ga policista vodila zoper obdolženca, saj je priča K. obdolženca srečal v lokalu Pri Zlatem križu in se z obdolžencem normalno pogovarjal, vendar je lokal zapustil pred obdolžencem, česar časovno ni opredelil, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da takšne izpovedbe s strani obdolženca predlagane priče ne omajejo verodostojnosti in prepričljivosti izpovedb policistov, ki sta z obdolženim opravila postopek.

Nenazadnje je potrebno dodati, da ni videti razumnega razloga, da policista v primeru, če bi obdolženec res izjavil, da bo preizkus opravljal po 15 minutah, z opravo preizkusa ne bi počakala, saj je po ustaljenem postopku z opravo preizkusa potrebno počakati, če preizkušanec izjavi, da je v 15 minutah pred opravo preizkusa užival alkoholne pijače ali 5 minut pred uporabo preizkusa kadil. Poleg tega je potrebno ponovno poudariti, da je po izpovedbah policistov od takrat, ko sta priči obdolženca zaznali, da je izstopil iz gostilne, pa do njegove vožnje v cestnem prometu poteklo več kot 10 oziroma 15 minut, pa tudi sam postopek odreditve preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom do odklonitve s strani obdolženca je trajal precej časa, saj je po izpovedbah policista J. obdolženec po ustavitvi in pred odklonom preizkusa z elektronskim alkotestom poskušal stopiti v stik s svojim znancem policistom iz Ž., pa mu to ni uspelo. Policista pa sta tudi prepričljivo izpovedala, da je celoten postopek trajal precej časa in da sta obdolženca večkrat pozvala k opravi preizkusa z elektronskim alkotestom ter ga večkrat opozorila na posledice njegovega ravnanja. Sicer pa bi celo v primeru, če bi obdolženec res izjavil, da bo preizkus opravil po 15 minutah in v kolikor policista res nista bila pripravljena počakati 15 minut pred opravo preizkusa, obdolženec bil dolžan opraviti ta preizkus in bi lahko svoje nestrinjanje z rezultatom izrazil po opravljenem preizkusu ter bi mu v primeru nestrinjanja z rezultatom bil odrejen strokovni pregled, katerega naj bi tudi sam po svojim izpovedbah zahteval oziroma opozoril policista, da ga bo zahteval v primeru, če bosta vztrajala pri opravi preizkusa pred potekom 15 minut. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z obdolžencu očitanim prekrškom, in pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška, zavrača kot neutemeljene.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ravnanje poslujočih policistov, ki sta po lastnih izpovedbah obdolženega opazila že pred lokalom preden je sedel v avto in videla, da je obdolženi močno vinjen, saj je slonel na avtu in kar nekaj časa iskal ključe vozila, policista pa sta čakala v službenem vozilu, da bo obdolženi z vozilom speljal, medtem pa sta vseskozi gledala, kaj obdolženec počne, šele ko je obdolženi po 10 do 15 minutah speljal, pa sta zapeljala za njim in ga na prvem odseku pričela ustavljati ter mu po ustavitvi odredila alkotest, pa pritožbeno sodišče poudarja, da pritožniki policistoma utemeljeno očitajo neustrezno, nestrokovno in neetično delo. Strinjati se je s pritožbenimi navedbami, da bi morala policista, ki imata v skladu s 4. členom ZNPPol dolžnost in pravico varovati življenje, osebno varnost in premoženje ljudi, ob dejstvu, sta že od daleč zaznala močno vinjenost obdolženca, vsaj poskusiti obdolžencu preprečiti udeležbo v cestnem prometu z izrekom opozorila, saj je vendarle naloga policije tudi, da ljudem pomaga in svetuje ter preprečuje in odvrača škodljiva ravnanja, ki ogrožajo človekovo življenje, med njimi tudi kazniva dejanja in hujše prekrške. Primarna naloga policije je predvsem v tem, da prekrške, kazniva dejanja in druge oblike ogrožanja ljudi, premoženja ali javnega reda preprečuje in odvrača njihove nevarne posledice, nikakor pa da pasivno opazuje in čaka, dokler v nadaljevanju ne bo znano, kdo bo pristojen za pregon storilca (4). Vendar se kljub temu ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je takšno postopanje poslujočih policistov prekinilo vzročno zvezo, ki je pripeljala do prekrška.

Čeprav je obstajala dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev storitve prekrška in bi morda bilo možno z opozorilom obdolžencu preprečiti storitev prekrška, pa ni mogoče šteti, da bi izpolnjena dolžnost policistov tudi dejansko preprečila prepovedano posledico tj. storitev prekrška s strani obdolženega. Izrečeno opozorilo policistov bi namreč obdolženec sicer lahko upošteval, vendar bi ga lahko tudi ignoriral in bi kljub izrečenemu opozorilu storil prekršek, saj mu s samim izrekom opozorila to ne bi bilo objektivno preprečeno. Uporaba policijskega pooblastila ukaza pa je v konkretnem primeru po mnenju pritožbenega sodišča že vprašljiva, saj neupoštevanju ukaza lahko sledi uporaba prisilnih ukrepov, tudi fizične prisile, policista obdolžencu ne bi smela prepovedati vožnje brez zanesljive ugotovitve, da je le-ta pod vplivom alkohola, to pa lahko policisti ugotavljajo zgolj s preizkusom alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga ne smejo odrediti, dokler oseba ni udeleženec v cestnem prometu, torej dokler ne spravi vozila v pogon. V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče spregledati dejstva, da bi izrečeno opozorilo v primeru, če bi ga obdolženec upošteval, lahko preprečilo samo prekršek vožnje pod vplivom alkohola, ki pa se ga obdolžencu v konkretnem postopku ne očita, temveč se mu očita, odklon preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Tega prekrška pa opozorilo obdolžencu pred začetkom vožnje opozorilo policistov ne bi moglo preprečiti, temveč bi ga lahko preprečila samo izrečena opozorila policistov o posledicah, ki jih ima odklon preizkusa alkoholiziranosti za obdolženca. Kot je razvidno iz izpovedb policistov pa sta takšno opozorilo o posledicah odklona preizkusa alkoholiziranosti policista obdolžencu večkrat izrekla in sta s tem aktivno poizkušala preprečiti storitev prekrška, ki se ga očita obdolžencu z obdolžilnim predlogom, vendar njunih opozoril obdolženec ni upošteval, temveč je vztrajal, da preizkusa z elektronskim alkotestom ne bo opravil.

Čeprav se je strinjati s pritožbenimi navedbami, da predmetna zadeva glede na opisano ravnanje policistov posega tudi v vprašanje obstoja oziroma vprašanje zakonitosti, korektnosti in etičnosti policijskega dela in vlogi policije v neki družbi, ki naj ne bi bila samo tista, ki kaznuje, temveč tudi servis družbe in državljanov, pa glede na zgoraj navedeno ravnanje policistov v predmetni zadevi obdolženca ne odvezuje odgovornosti za storjeni prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP in so pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve očitanega mu prekrška kljub ugotovljenemu nekorektnemu in neetičnemu ravnanju policistov, neutemeljene.

Ob tako ugotovljenih dejstvih in okoliščinah je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo, da je prekršek storil z direktnim naklepom, kar je prepričljivo obrazložilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo vse okoliščine, ki jih je v skladu s 26. členom ZP-1 dolžno upoštevati pri odmeri sankcij za storjeni prekršek in za izrek globe nad najnižjim predpisanim zneskom navedlo jasne, razumljive in prepričljive razloge v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se nanje sklicuje, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 300,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse bo obdolženca pozvalo sodišče prve stopnje.

-----

Op. št. (1): Kečanović, B. [et al.], Policijsko pravo in pooblastila: splošni del, Ljubljana, GV Založba, 2006.

Op. št. (2): Klemenčič, G., Kečanović, B. in Žaberl, M., Vaše pravice v policijskih postopkih, Ljubljana, Založba Pasadena, 2002, stran 39.

Op. št. (3): Ibidem, stran 49.

Op. št. (4): Ibidem, str. 211.