VSC sklep Cp 659/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedenim sklepom je prvo sodišče toženčev predlog za obnovo postopka zavrglo.

V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da bi prvo sodišče moralo dovoliti obnovo postopka, ker je tožnik tekom pritožbenega postopka umrl in je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da njegova smrt ne vpliva na odločitev, ker je to dejstvo nastopilo po zaključku glavne obravnave. Sklicuje se na stališče, zavzeto v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 59/2011 z dne 19.3.2012, po katerem terjatev za nepremoženjsko škodo med pritožbenim postopkom, torej pred priznanjem s pravnomočno sodbo, ni mogla preiti na dediče in je ugasnila. Glede istega pravnega vprašanja je tako v tej zadevi pritožbeno sodišče zavzelo diametralno nasprotno stališče kot vrhovno sodišče. Prvo sodišče bi moralo upoštevati odločitev (1) najvišjega sodišča v državi, saj se ustaljena sodna praksa oblikuje ravno s takšnimi odločitvami. Trdi še, da se je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu napačno sklicevalo na sklep VIII Ips 13/2005, kjer je očitno tožnik v reviziji navajal dejstva, katera je imel možnost navajati že prej. V predmetni zadevi pa je pritožbeno sodišče odločalo 26.5.2011, vrhovno sodišče pa je v zadevi II Ips 59/2011 odločalo 19.3.2012. Nadalje pa še meni, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, „neobstoječi razlogi prvega sodišča“ so vsekakor v nasprotju s sklepom vrhovnega sodišča, prvo sodišče pa se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do predlaganih in priloženih dokazov, ki izhajajo iz predloga za obnovo in njegove podlage. Trdi, da je napadenemu sklepu zato moč očitati, da je arbitraren ter v nasprotju z veljavnim materialnim pravom. Predlaga „razveljavitev sodbe, razveljavitev sklepa, dovolitev obnove, podredno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek z naložitvijo plačila vseh stroškov postopka tožeči stranki“. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na postopkovne očitke glede pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, usmerjene v uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), velja odgovoriti, da niso utemeljeni, ker ima izpodbijani sklep, izhajajoč iz pravne kvalifikacije prvega sodišča, razumljive, jasne in nedvoumne razloge o predlaganem obnovitvenem razlogu, ki omogočajo preizkus. Na očitek, da se prvo sodišče ni opredelilo do navedb v predlogu za obnovo ter dokazov, priloženih temu predlogu, katerega gre pravno opredeliti kot očitek iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa velja odgovoriti, da se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvo sodišče opredelilo do za odločitev relevantnih navedb, ki jih je v predlogu za obnovo zatrjeval toženec. Zato toženčeva pravica do izjavljanja ni kršena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo z zelo omejenim obsegom izpodbijanja. Dopustna le v primerih, kadar je podan eden od razlogov iz 1. do 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP. Razlogi za obnovo postopka so določeni taksativno Po 10. točki 394. člena ZPP se sme obnova dovoliti, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po drugem odstavku 395. člena ZPP se sme iz tega razloga obnova dovoliti samo, če stranka novega dejstva ali dokaza brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Tretji odstavek 400. člena ZPP pa določa, da lahko stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajajo nova dejstva in predložijo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.

Toženec v predlogu za obnovo kakšnega dejstva, ki bi bilo sploh v zvezi z odločilnimi dejstvi, na katerih temelji pravnomočna odločitev, niti ne zatrjuje. Po trditvah predloga za obnovo namreč odločba II Ips 59/2011 na ugotovljeno dejansko podlago pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi nima nobenega vpliva.

Z navedbo, da je sklep II Ips 59/2011, v katerem je vrhovno sodišče drugače interpretiralo materialno pravo kot pritožbeno sodišče v tej zadevi v sodbi Cp 76/2011, toženec pravzaprav zatrjuje, da je v predmetni pravdni zadevi pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilna uporaba materialnega prava pa ni obnovitveni razlog po 394. členu ZPP. Povedano še drugače: zaradi trditve, da pritožbeno sodišče v tej pravnomočno končani pravdni zadevi po ugotovitvi, da je tožnik tekom pritožbenega postopka umrl, ni ravnalo materialnopravno pravilno, ker bi moralo po stališču predloga za obnovo ravnati kot vrhovno sodišče ter da je potrebno dovoliti obnovo zato, da bo v novem sojenju moč upoštevati stališče, zavzeto v zadevi II Ips 59/2011, ni moč dovoliti obnove.

Kakšen od pritožbenih razlogov tako ni podan. Ker ni podani niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep prvega sodišča potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člena ZPP).

Toženec mora sam kriti stroške tega pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 59/2012 z dne 19.3.2012 reviziji toženca ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje o odškodnini za nepremoženjsko škodo spremenilo tako, da je pritožbo toženca zoper sodbo zavrglo.