VSL sodba in sklep I Cp 3426/2007

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I.3. točki izreka (glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine), in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zoper sodbo in v celoti pritožba zoper sklep zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v točki II.2. izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„Tožena stranka B. B. je dolžna plačati tožeči stranki M. B. znesek 20.842,13 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 23.8.2001 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 4.994.608,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 20.842,13 EUR od 1. januarja 2007 dalje, v 15. dneh pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“,

- v točki III. izreka (odločitev o stroških) razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je s tožbo, ki jo je nazadnje spremenila na naroku za glavno obravnavo dne 19.4.2007, zahtevala od sodišča, naj ugotovi, da nepremičnine v vl. št. 390, k.o. X., sestoječe iz parcele št. 1768 - dvorišče 238 m2 in stanovanjska stavba 53 m2, ter nepremičnine v vl. št. 1398/148, k.o. X., sestoječe iz parcele 169.E - poslovni prostor št. L.8 - trgovska dejavnost, prva etaža v izmeri 41,50 m2 in nepremičnina vl. št. 1398/9, k.o. X., spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožeče stranke na tem premoženju 75 %, delež tožene stranke pa 25 %. Tožeča stranka je od sodišča zahtevala tudi, naj tožencu naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri njegovem deležu na 1/2 nepremičnin, vl. št. 390, k.o. X. in pri nepremičninah vl. št. 1398/148, vl. št. 1398/9, k.o. X., vknjižila lastninska pravica za tožnico do 75 % glede na celoto.Tožnica je zahtevala tudi, naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje spada terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X., sestoječe iz parcele št. 1103 - dvorišče 253 m2, stanovanjska stavba 85 m2, garaža 16 m2 in parc. št. 1104 - sadovnjak v izmeri 459 m2 in sicer v razmerju vknjižbe lastninske pravice za tožečo stranko do 75 %, za toženo stranko pa do 25 %. Zahtevala je od sodišča tudi, naj ugotovi, da v skupno premoženje spadajo v tožbi navedene premičnine in da znaša na tem skupnem premoženju tožničin delež 75 %. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa je tožbeni zahtevek razširila tako, da je zahtevala od sodišča, naj tožencu naloži, da ji je dolžan izročiti v soposest nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka.

2Toženec (tožnik po nasprotni tožbi) je z nasprotno tožbo z dne 27.2,2007 od sodišča zahteval, naj ugotovi, da v skupno premoženje spadajo denarna sredstva v višini 41.684,27 EUR in naj tožnici (toženki po nasprotni tožbi) naloži plačilo zneska 20.842,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2001 dalje do plačila.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo najprej odločilo, da se ne dopusti razširitev tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica od sodišča zahtevala, naj tožencu naloži tudi izročitev spornih nepremičnin v soposest. Nato pa je ugotovilo, da vse v tožbi navedene nepremičnine in premičnine spadajo v skupno premoženje, da v skupno premoženje spadajo tudi denarna sredstva, navedena v nasprotni tožbi, da pa delež pravdnih strank na tem skupnem premoženju znaša eno polovico. Ker sta bili na nepremičninah v vl. št. 390, k.o. X., pravdni stranki že vpisani kot solastnika vsak do ene polovice, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice nad 1/2 zavrnilo. Ugodilo pa je zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1398/148 in 1398/9 do 1/2, v presežku, torej nad 1/2, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da v skupno premoženje spada terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine za lastništvo na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X.

4Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo le glede plačila zakonskih zamudnih obresti. Odločilo je, da tožencu zakonske zamudne obresti od zneska 20.841,13 EUR pripadajo le od vložitve tožbe, torej od 29.12.2006 dalje in ne od 23.8.2001, kot je zahteval toženec v nasprotni tožbi. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

5Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

6Tožnica se najprej pritožuje zoper sklep, da se ne dopusti razširitev tožbe za izročitev nepremičnin v soposest. Navaja, da je njena pravica do soposesti pravna posledica ugotovitve, da je premoženje skupno. Meni, da odločitev o izročitvi nepremičnin v soposest ne bi v ničemer obremenila postopka, saj gre le za pridobitev izvršilnega naslova za soposest, o čemer bi bilo ekonomično odločiti v tej pravdi.

7V pritožbi zoper sodbo pa tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poudarja, da je napačna ugotovitev, da naj bi bil v času tožničine specializacije toženčev prispevek v delu in skrbi za družino večji od tožničinega. Poudarja, da je njen specialistični študij potekal v soglasju s tožencem, da je bil namenjen skupnim pričakovanjem in da je v času, ko je bila na specializaciji v Y., ob koncu tedna odpravljala vse gospodinjske zaostanke in se posvečala otroku. Tožnica meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz tega, da morata zakonca v enaki meri opravljati obveznosti v zvezi z gospodinjstvom in vzgojo in varstvom otrok. Tako meni, da ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da se je moral toženec v večji meri kot bi se sicer, vključiti v skrb za družino in njeno normalno funkcioniranje. Tožnica tudi meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva in poudarja zlasti, da so vse priče, katerih zaslišanje je predlagala, potrdile njeno delavnost tudi v gospodinjskih opravkih in da je le tašča govorila, da naj bi bila počasna in utrujena. Tožnica v pritožbi posebej opozarja na izpovedi prič B. G., priče S., C. in poudarja, da je sodišče prve stopnje v celoti obšlo dokazno oceno tožničine priče N. B. Meni, da iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je opravljala več gospodinjskih del kot toženec. Opozarja tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje sinovo izpoved oceniti v luči čustvene razpetosti otroka, ki sam ne zmore opazovanja s kritične distance in je obremenjen s projekcijo toženčeve jeze na tožnico. Tožnica poudarja, da so bili nakupi nepremičnin zgrajeni predvsem na predpostavki tožničine dohodkovne zmožnosti in navaja, da je zato dala vse od sebe; da je delovala v službi, da je zagotovila materialno pokritje za vse te projekte, fizično je sodelovala pri obnovi hiše, poleg tega tudi v gospodinjstvu in pri vzgoji otrok. Tožnica poudarja, da se toženec tudi doma ni dovolj angažiral, da bi razbremenil tožnico vsaj pri glavnini domačih del. Zato tožnica poudarja, da ima občutek, da je ostala brez pravnega varstva, ker razlike v dohodkih in njeni napori sploh niso bili upoštevani, čeprav je odstopanje njenega prispevka občutno. Tožnica navaja, da ji je toženec že po razhodu maja 2001 zagotovil, da pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok po razvezi zakonske zveze ne bo delal težav, če bo kljub razhodu do konca odplačala kredit za poslovni prostor, ki je bil kupljen za njegovo podjetje. Poudarja, da je to do marca 2002 tudi storila, toženec pa je potem v razveznem postopku marca 2003 ravnal drugače. Tožnica se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je njen delež v skupnih čistih dohodkih znašal 64,9 %, delež toženca pa 35,91 %. Meni, da bi moralo sodišče pri njenem večjem denarnem prispevku upoštevati tudi znesek 41.684,27 EUR in da ni prav, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je bil zaradi davčne olajšave za dva otroka njen dohodek višji, ker izvedenec podatkov ni črpal iz dohodninskih odločb. Če bi izvedenec črpal iz dohodninskih odločb, bi te zajemale tudi avtorske honorarje, ki jih ni bilo malo, prav tako pa bi moralo sodišče upoštevati tudi, da je bilo tožencu leta 2001 iz stečajne mase I. izplačan dohodek decembra 2001, kar povečuje povprečje njegovih dohodkov na mesečni ravni v letu 2001 in s tem v preseku na maj 2001 njegov dohodek ni tolikšen, kot je prikazano, ampak nekaj manjši. Tožnica meni, da bi bila v tem primeru pravilna ocena, da znaša njen delež v skupnih čistih dohodkih pravdnih strank 71 %, delež toženca pa le 29 %.

8Tožnica tudi meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X. Poudarja, da je v tožbi navedla, da je bila predkupna pogodba za nakup te nepremičnine le navidezna, da prikriva kupno pogodbo in da sta pravdni stranki na podlagi te kupne pogodbe že pridobili terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj sta svojo obveznost po tej pogodbi v celoti izpolnili. Sodišče bi po mnenju tožnice moralo odločiti o tem tožbenem zahtevku, saj bi odločitev, da ta terjatev obstaja, vezala le pravdni stranki, ne pa tretje osebe, torej zemljiškoknjižnega lastnika. Tožnica tako meni, da je sodišče prve stopnje glede na njen bistveno večji prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja, napačno odločilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Poudarja, da bi moralo sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi in odločiti, da je njen delež večji, in sicer 75 %.

9Tožnica pa izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožencu (tožniku po nasprotni tožbi) plačati 20.842,13 EUR. Meni, da dajatveni zahtevek za izplačilo denarnih sredstev toženca še ni zapadel in da zato tudi ni dolžna plačati zakonskih zamudnih obresti. Poudarja, da denar, ki spada v skupno premoženje, spada v enovit skup premoženjskih pravic. Meni, da preden delež ni pravnomočno določen, zahtevek za izročitev dela skupnega premoženja ne more zapasti v plačilo in zamuda ne more nastati. Poudarja, da dejstvo, da je razpolagala s sredstvi, za dajatveni zahtevek ne more biti relevantno. Opozarja, da toženec izvaja zahtevek iz ugotovitve, da spadajo sredstva v skupno premoženje, kar ni sporno, razpolaganje tožnice s temi sredstvi pa bi bilo po njenem mnenju relevantno le za morebitni odškodninski zahtevek tožene stranke, ki pa ni bil postavljen. Tožnica tako predlaga, naj višje sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj dajatveni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne. Predlaga pa tudi, naj višje sodišče v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje zadevo vrne v sojenje drugemu sodniku, saj dvomi v objektivnost sojenja sodnice na sodišču prve stopnje.

10Toženec pa se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo obresti od 23.8.2001 do vložitve tožbe, pritožuje pa se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem mora pridobitelj koristi plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je nepošten. Toženec poudarja, da je nepoštenost tožnice izkazal, saj je s tem, ko je sredstva dne 23.8.2001 dvignila z računa, enostransko in brez njegovega soglasja razpolagala s sredstvi, ki spadajo v skupno premoženje. Zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje obrestnemu delu tožbenega zahtevka ugoditi.

11Meni pa tudi, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Poudarja, da bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom tako rekoč v celoti propadla, da pa je on s tožbenim zahtevkom iz nasprotne tožbe tako rekoč v celoti uspel. Poudarja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bila tožba vložena in postopek voden zgolj zaradi dokazovanja višjega deleža na skupnem premoženju, s tem pa je tožnica v celoti propadla in je zato dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 4.825,12 EUR. Zato predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

12Pritožbi sta delno utemeljeni.

13Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZDR) v 2. odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Zakon nato v 58. členu določa, da se skupno premoženje razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi. V času trajanja zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca. V 60. členu ZZZDR pa je določeno, da se zakonca lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež. Po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, se to na predlog zakoncev deli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine.

14Razdružitev skupnega premoženja zato v skladu s citirano določbo praviloma poteka tako, da zakonec v pravdnem postopku na podlagi 60. člena ZZZDR od sodišča zahteva, naj - po predhodni ugotovitvi, kaj spada v skupno premoženje - določi delež na tem skupnem premoženju kot celoti. To premoženje pa je celota premoženjskih pravic, tako obligacijskopravnih, kot tudi stvarnopravnih. Potem, ko je v pravdnem postopku določen delež, pa se to skupno premoženje razdeli v nepravdnem postopku in šele v nepravdnem postopku se stvari iz skupnega premoženja lahko razdelijo, tako da vsak od zakoncev prejme v izključno last posamezne stvari iz skupnega premoženja v vrednosti svojega deleža na skupnem premoženju, lahko pa tudi tako, da bivša zakonca na teh posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, pridobita solastninski delež (primerjaj Z. Strajnar, Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten, št. 1/2004, str. 37. in nasl.).

15Kljub jasni določbi 60. člena ZZZDR, da se v pravdi določi le delež zakoncev na skupnem premoženju kot celoti, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine, sodna praksa ves čas omogoča, da (bivši) zakonec z zahtevkom za ugotovitev obstoja solastninske pravice oziroma z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, izročitev stvari ali z obligacijskim zahtevkom za izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku. Praviloma sodišča to dopuščajo, če to upravičujejo posebne okoliščine (tako odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 22/98, Zbirka odločb 1999, str. 388) in če nasprotna stranka temu ne nasprotuje.

16V primeru, ko nasprotna stranka temu nasprotuje, pa sodišče lahko odloči le o deležu zakoncev na skupnem premoženju kot celoti. Nasprotna stranka je namreč utemeljeno zainteresirana, da se delitev opravi v skladu z določbami ZNP, tako da se premoženje tudi fizično razdeli in prejme vsak od zakoncev v izključno last posamezne stvari iz skupnega premoženja, v vrednosti svojega deleža na skupnem premoženju - torej tako, da sploh ni več solastnine na posamezni stvari.

17Tožnica je sama zahtevala delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku z uveljavljanjem zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za posamezne nepremičnine, s čimer je zahtevala delitev pravice na posamezni stvari - ustanovitev solastnine. Toženec je z delitvijo soglašal, saj je tudi sam zahteval, da se razdelijo denarna sredstva in da sodišče tožnici naloži izplačilo polovice teh sredstev. Tožnica, ki je sama zahtevala delitev dela skupnega premoženja v pravdi, zato v pritožbi ne more nasprotovati odločitvi sodišča, da se razdelijo tudi denarna sredstva.

18Ima pa tožnica prav, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spada terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine za lastništvo na nepremičnini vl. št. 620, k.o. X. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine temelji na obligacijski pravici, ki jo stranka pridobi z veljavno sklenitvijo prodajne pogodbe za nepremičnino. Gre za obligacijsko pravico zahtevati izpolnitveno ravnanje (dajatev), ki je potrebno za pridobitev stvarne pravice (primerjaj N. Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, GV, Ljubljana 1998, str. 112). Skupno premoženje zakoncev je sestavljeno tako iz stvarnih pravic kot tudi iz obligacijskih pravic in tožnica je zahtevala, naj se ugotovi, da tudi ta pravica spada v skupno premoženje, na katerem uveljavlja 75% delež. Ta zahtevek tožnica uveljavlja le zoper bivšega zakonca zaradi ureditve medsebojnih premoženjskih razmerij, odločitev, ali terjatev spada v skupno premoženje, pa je res odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, ali je predpogodba navidezna in s tem nična ali ne. O tem vprašanju pa je kot o predhodnem vprašanju mogoče odločiti tudi le ob udeležbi sedanjih pravdnih strank, vendar bo imela takšna odločitev pravne učinke le v pravdi, v kateri bo sprejeta (13. člen ZPP, primerjaj z odločbo VS RS, opr. št. II Ips 612/96). Zato je res napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen, ker s tožbo ni zajet tudi sopogodbenik domnevno navideznega pravnega posla. Višje sodišče je tako pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in je na podlagi 355. člena ZPP v točki I.3. izpodbijano sodbo razveljavilo, ter je zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19Višje sodišče je že obrazložilo, da tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zahtevku, da mora tožencu izročiti polovico denarnih sredstev ki nesporno spadajo v skupno premoženje pravdnih strank. Sporno pa je tudi, od kdaj gredo tožencu zakonske zamudne obresti od tega zneska; od 23.8.2001, ko je tožnica ta denar dvignila iz bančnega računa, od vložitve tožbe, ali od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izročitev denarja. Res je, da terjatev zakonca za izročitev stvari iz skupnega premoženja zapade šele, ko so ugotovljeni deleži na skupnem premoženju in je odločeno o delitvi skupnega premoženja. Vendar je treba upoštevati, da je toženec v nasprotni tožbi zatrjeval, da v skupno premoženje spada tudi obveznost toženke, ki temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi in obsega izročitev glavnice v višini 41.684,27 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od dneva pridobitve, torej od dne, ko je ta denar dvignila brez njegovega soglasja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ta obveznost spada v skupno premoženje. Ob ugotovitvi, da je res tožnica ta denar samovoljno dvignila z bančnega računa, pa je pravilen sklep, da obveznost tožnice obsega tudi zakonske zamudne obresti od 23.8.2001 dalje (193. člen OZ oziroma prej veljavni 214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Po ugotovitvi, da ima toženec na skupnem premoženju polovični delež in da se skupno premoženje razdeli tako, da mora tožnica tožencu izplačati ta denarna sredstva, pa seveda zapade obveznost tožnice za plačilo tega zneska, vendar ta znesek obsega tudi zakonske zamudne obresti od 23. 8.2001 dalje. Višje sodišče je tako v tem delu pritožbo tožnice zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP, pritožbi toženca pa je ugodilo in je na podlagi četrte točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mu je od zneska 4,994.608,00 SIT prisodilo zakonske zamudne obresti tudi od 23.8.2001 do vložitve tožbe dne 29.12.2006.

20Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.26/99 do 52/07, v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 185. člena določa, da lahko sodišče kljub nasprotovanju tožene stranke dovoli spremembo tožbe, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Zahtevek za izročitev stvari v soposest temelji na 100. členu Stvarnopravnega zakonika in ima povsem drugačno pravno naravo od zahtevkov, ki jih pravdni stranki uveljavljata v tem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 185. člena ZPP, ko spremembe tožbe ni dovolilo. Sicer pa višje sodišče še opozarja, da je zahtevek za izročitev dela stvari v soposest mogoče uveljavljati le, če je solastna stvar razdeljena med solastnike tudi glede njene uporabe in soposesti (glej odločbo VS RS, opr. št. II Ips 195/2003).

21Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo na podlagi ugotovljenih dejstev sodišče prve stopnje odločiti, da ima tožnica na skupnem premoženju večji delež od 1/2. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, mora sodišče, v skladu z 2. odstavkom 59. člena ZZZDR upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da višji dohodek enega od zakoncev, ki sicer malo prispeva v normalno funkcioniranje gospodinjstva in družine, lahko (šele) privede do izenačitve deležev na ustvarjenem skupnem premoženju, če skrb v gospodinjstvu in družini skoraj v celoti prevzame drugi, premoženjsko šibkejši, zakonec (glej sodbo VS RS, opr. št. II Ips 491/2002). Vendar seveda to ne more veljati na splošno. Z znatno višjim dohodkom, sodelovanjem v družinskem življenju, vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje, iznajdljivostjo, podjetnostjo, delavnostjo in organizacijsko sposobnostjo ter konkretnim delom pri ustvarjanju nove vrednosti v različnih pojavnih oblikah (tudi z vračanjem pomoči drugim z lastnim delom in storitvami), lahko ta zakonec omenjeno izenačitev preseže. Vendar se višje sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala toliko večjega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja, da bi ta utemeljeval odločitev o njenem večjem deležu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničin delež v skupnih čistih dohodkih znašal 64,9 %, delež toženca pa 35,91 %. Tožnica v pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče pri njenem večjem denarnem prispevku upoštevati tudi znesek 41.684,27 EUR in da ni prav, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je bil zaradi davčne olajšave za dva otroka njen dohodek višji, ker izvedenec podatkov ni črpal iz dohodninskih odločb. Tožnica ima prav, vendar je odločitev sodišča pravilna tudi ob upoštevanju zneska 41.684,27 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila zaradi pogoste odsotnosti tožnice skrb za varstvo in vzgojo in za sprotna gospodinjska dela pretežno na tožencu. Višje sodišče verjame tožnici, da je izostanek od doma skušala pri opravljanju gospodinjskih del in pri vzgoji in varstvu otrok nadoknaditi preko vikendov, vendar to ne spremeni dejstva, da je bila v času rizične nosečnosti, ki jo preživela pri svoji materi, v času specializacije in ob tožničinih pogostih dežurstvih ter strokovnih izpopolnjevanjih skrb za gospodinjstvo in najprej enega nato pa oba otroka na tožencu. Ob upoštevanju tega dejstva nekaj več kot enkrat večji dohodki tožnice ne pomenijo toliko večjega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja, da bi bila tožnica upravičena do več kot 1/2 deleža.

22Ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je posledično razveljavilo tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri ponovnem odločanju o stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi utemeljeno pritožbo toženca, da bi moralo odločitev opreti na pravilo o uspehu pravdnih strank.

23Višje sodišče je tako pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in je na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo, delno pa spremenilo na podlagi četrte točke 358. člena ZPP. V preostalem pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in je na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem, delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24Višje sodišče ni ugodilo predlogu tožeče stranke, naj odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom, saj iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bil upravičen tožničin dvom v objektivnost sodnice, ki je obravnavala zadevo.

25Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena tudi določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bila pritožba vložena.