VSL sodba I Cp 3048/2013

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, tožeča stranka pa mora v petnajstih dneh toženi stranki povrniti 3.784,69 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki 540,06 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan odstraniti leseno konstrukcijo, ki je postavljena na zid in teraso hiše R., kar vse stoji na nepremičnini parc. št. 808/9, k. o. X., v delu, ki sega v pasu širokem 1,00 m ob hiši vzdolž meje parcele 808/10, in sicer od sredinske dilatacije med lesenima konstrukcijama (gledano z vrtne strani) v desno, do meje s parcelo 808/1, v dolžini 3,11 m. V preostalem delu je zahtevek tožnika zavrnilo. Tožniku je tudi naložilo, da je dolžan tožencu povrniti stroške postopka v višini 3.263,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo prvostopne sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Odločitev sodišča je nerazumljiva in tudi statično vprašljiva. Odstranitev lesene konstrukcije v pasu širokem 1 m ob hiši pomeni v vsakem primeru prestavitev nosilnih stebrov, kar ni enostavno izvedljivo. Sodišče bi moralo tožencu naložiti, da umakne leseno konstrukcijo tudi 1 m od terase, kar je prav tako nesmiselno, saj bi bilo potrebno odstraniti vse, kar je načrtno zgradil. Odločitev sodišča je posledica simpatiziranja s tožencem, kar izhaja tudi iz razlogov sodbe. Vprašljiva je odstranitev zgolj enega dela lesene konstrukcije, saj je izvedenec Z. jasno povedal, da gre za objekt tudi pri sami pergoli. Izvedenec Z. je dober in visoko strokoven strokovnjak, njegova stališča so bila jasna, vendar pa nesprejemljiva za toženo stranko in sodišče. Čeprav je tudi ta izvedenec ugotovil, da nadstrešek in pergola predstavljata samostojna objekta, je njuna konstrukcija skoraj identična, zato je treba tlorisno površino obeh objektov upoštevati združeno. Za tak objekt bi bilo zato potrebno gradbeno dovoljenje. Nelogično je stališče izvedenke G., da gre za tri ločene objekte. Sicer pa je tudi omenjena izvedenka ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji po gradbenih, arhitekturnih in urbanističnih predpisih, saj ni izpolnjen pogoj velikosti vhodne nadstrešnice, ker je razpon večji od 3 m, prav tako pa tudi ne pogoj odmika od sosednjega zemljišča oziroma pridobitve soglasja solastnika stavbe na R. Odsotnost gradbenega dovoljenja je sodišče rešilo s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku ZSV 159/2009. Gre za sodbo sodnika za prekrške, ki ne more biti matični organ za odločanje o vprašanju potrebnosti gradbenega dovoljenja. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal protipravnosti vznemirjanja. Jasno je, da je hudo vznemirjanje, če eden od solastnikov začne po lastni volji graditi nek objekt, ki se drži hiše in vpliva na njen izgled in uporabnost. Med gradnjo je bila tožniku onemogočena raba vrta, tožnik pa je tudi navedel, da ga moti izgled hiše, da se je zmanjšala vrednost objekta in zaradi vročine tudi kvaliteta bivanja v njegovem stanovanju. Etažni lastnik ne more sam graditi objektov, ki vplivajo na izgled in uporabnost hiše. Glede opornega zidu je sodišče povzelo mnenje izvedenke G., ki pa ne drži. Ne gre namreč za škarpo, ki bi razmejevala različno višino terena, saj je ta povsem raven. Zid je zgolj 20 cm oddaljen od meje s parcelo 808/7. Na njem stoji lesena konstrukcija, ki pa je znotraj enometrske oddaljenosti od meje s sosednjo parcelo 808/7. Z izgradnjo tega objekta - pergole je toženec izigraval predpise, saj gre v bistvu za en večji objekt. Večji del lesene konstrukcije stoji nad parcelo 808/10, k. o. X., in je zato v solastnini obeh strank. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Protipravnost gradnje je izkazana, zato je tožnik uspel po temelju v celoti. Smiselno bi bilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo ter opustilo materialnopravdno vodstvo. Izrek zato nasprotuje razlogom sodbe, te pa se ne da preizkusiti.

4Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da ji višje sodišče ugodi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče je spregledalo, da gre za medsebojno prepleteni pravni razmerji, in sicer razmerje med solastnikoma nepremičnine in razmerje med sosedoma. Toženec je dobil soglasje za izgradnjo lastnega vhoda s podpisom sodne poravnave v zadevi N 82/2000. Stališče sodišča, da tožnik soglasja ni podal, je zmotno in posledica napačne interpretacije sodne poravnave. Beseda izgradnja izhaja iz besede graditi, kar pomeni ustvariti nov objekt oziroma spremeniti obstoječe gabarite. Bistveno je, da je toženec že pri sklepanju poravnave imel v mislih, da bo zgradil vhod, ki bo omogočal krajevnim razmeram običajno rabo nepremičnine. Toženec je tudi povedal, da izgradnja lastnega vhoda mora predstavljati izgradnjo nadstreška zaradi zaščite objekta. Zamenjava balkonskih vrat z vhodnimi prav gotovo ni takšen poseg, da bi ga bilo treba omeniti v sodni poravnavi. Toženec nima neposredne vertikalne komunikacije med kletjo in pritličjem, to je vzpostavil z nadstreškom. Povezava je bila zgrajena z najmanjšimi možnimi posegi, odstranitev pa bo komunikacijo med vhodi izpostavila vremenskim vplivom. Sodna poravnava ni prepovedovala spremembe gabaritov stanovanjske hiše, temveč ravno nasprotno, saj je bila uporabljena beseda graditi. Sodišče bi moralo tudi presoditi, ali gre za bistveno ali nebistveno emisijo ter ali je ta krajevno običajna. Dokazni postopek ni pokazal, da bi šlo za bistveno emisijo, temveč gre le za subjektivno mnenje tožnika glede kvalitete njegovega bivanja, ki izvira iz starih zamer. Z izgradnjo nadstreška in pergole se kvaliteta življenja tožnika ne bo poslabšala.

5Na pritožbo tožnika je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

6Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

7Pravdni stranki sta v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani sklenili sodno poravnavo, v kateri sta se sporazumeli o načinu razdružitve solastne nepremičnine s takratno parcelno številko 808/2, k. o. X., ki v naravi predstavlja hišo na R., s pripadajočim vrtom. Predmet dogovora je bilo tudi soglasje sedanjega tožnika, da dopusti tožencu izgradnjo lastnega vhoda v pridobljene stanovanjske prostore v pritličju hiše z vrtne strani, ki po poravnavi pripada tožencu. Tožnik v tem sporu zahteva odstranitev zgrajenih objektov, ki funkcionalno predstavljajo nadstrešek k novemu vhodu in so postavljeni na nepremičninah toženca, ker za njihovo izgradnjo ni dal posebnega soglasja, objekti pa širijo stanovanjsko hišo in predstavljajo črno gradnjo, saj zanje toženec ni pridobil gradbenega dovoljenja.

8Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dejanski zaključek izpodbijane sodbe, da je toženec gradil na delu dvorišča, ki je po poravnavi pripadal njemu in ima sedaj parcelno številko 808/9, k. o. X. To izhaja tako iz navedb samega tožnika v tožbi (III. točka), kot iz izrisa stanja evidence zemljiškega katastra, ki ga je k izvedeniškem mnenju priložila izvedenka G. Nasprotne pritožbene navedbe tožnika, da objekt stoji deloma na parceli 808/10 (terasa), predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati, hkrati pa te trditve tudi ne izhajajo iz v postopku predloženih listin. Ker torej toženec ni gradil na nepremičnini, katere solastnik je tudi tožnik, temveč je sporne objekte postavil na svojem zemljišču, pravne podlage ne predstavljajo določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o upravljanju s solastno stvarjo (67. člen SPZ), po katerih je potrebno za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, soglasje vseh solastnikov, sicer pa solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Nov objekt je namreč samostojen in ne spreminja solastne stvari, razen v njenem zunanjem videzu, za takšno spremembo pa je tožnik podal soglasje s tem, ko je izrecno dopustil izgradnjo novega vhoda v stanovanjsko zgradbo. Z vsako izgradnjo vhoda se namreč delno spremeni tudi izgled objekta.

9Izključna lastninska pravica je izvrševanje celovite oblasti nad stvarjo in izključni lastnik v mejah vsebine svoje lastninske pravice samostojno sprejema vse odločitve. Pri tem pa mora svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da ne vznemirja sosednjih lastnikov in jim ne povzroča škode (73. člen SPZ). Varstvo pred prepovedanimi emisijami, torej tistimi, ki izvirajo iz sosednje nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo, lastnik uveljavlja z negativno tožbo (99. člen SPZ).

10Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec na parceli številka 808/9, k. o. X., zgradil dva objekta, in sicer vhodno nadstrešnico in pergolo, ter betonski oporni zid širine 0,2 m, dolžine 6,24 m in višine 0,8 m. Da nadstrešek in pergola predstavljata dva ločena objekta in ne enega samega, je sodišče zaključilo na podlagi izvedeniškega mnenja sodne izvedenke G., ki je objekte kvalificirala glede na določila Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Ugotovila je, da sta nadstrešek in pergola konstrukcijsko ločena, torej samostojna, čeprav dajeta vtis enotnosti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v takšno kvalifikacijo spornih objektov glede na upravne predpise, saj je smiselno enako ugotovil tudi predhodno postavljeni izvedenec Z., ki pa je zaradi videza obeh zgrajenih objektov slednje štel kot celoto in zaključil, da bi za takšno gradnjo toženec moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Takšno stališče je neprepričljivo, saj ob sukcesivni gradnji pridobitev gradbenega dovoljenja ne bi bila potrebna. Vse omenjeno pa v obravnavani zadevi ni pravno odločilno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11Lastninsko pravico sestavljajo tri klasična lastninska upravičenja, in sicer pravica do posesti, pravica do uporabe in uživanja stvari in pravica do razpolaganja s stvarjo (37. člen SPZ). Enake pravice imajo tudi solastniki, ki pa ta upravičenja izvršujejo v omejenem obsegu, ki ustreza idealnemu deležu. Tožnik s tožbo zahteva odstranitev zgrajenih objektov s toženčevega zemljišča, pri čemer pa v trditveni podlagi ne pojasni, v čem je s toženčevo gradnjo vznemirjan v izvrševanju svojih lastninskih upravičenj. Tožnik namreč zgolj navaja, da je toženec z gradnjo samovoljno spremenil zunanjo podobo hiše, zgradil prikriti prizidek in to brez ustreznega gradbenega dovoljenja. Da toženec ni zgradil prizidka k stanovanjski hiši, temveč ločen nadstrešek in pergolo, je sodišče prve stopnje že prepričljivo ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Prav tako pa tudi ne more predstavljati vznemirjanja tožnikove lastninske pravice zgolj dejstvo, da se je spremenil zunanji izgled objekta, saj je za izgradnjo novega vhoda na omenjeni strani hiše tožnik tožencu dal izrecno soglasje. Vhod je zgrajen v delu, kjer ima sedaj toženec vknjiženo etažno lastnino, zato tožnika tudi sicer ne vznemirja v izvrševanju solastninske pravice na objektu. Tožnik bi z zahtevkom lahko uspel zgolj, če bi navedel, v čem ga toženčeva gradnja moti pri izvrševanju njegove lastninske pravice, torej kakšni so konkretni negativni vplivi te gradnje na njegovo (so)lastninsko pravico na stavbišču stanovanjske hiše (ki je sedaj že v etažni lastnini). Tožnik je v zvezi s takšnimi vplivi ob zaslišanju zgolj navedel, da ga moti vročina zaradi pregrevanja strehe nadstreška, vendar njegova izpovedba ne more nadomestiti trditev, ki tega vpliva gradnje nikjer ne omenjajo.

12Pritožbeno sodišče torej ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz 30. točke obrazložitve sodbe, da zgolj kršitev obveznosti pridobitve soglasja iz upravnega postopka glede odmika postavitve objekta od meje predstavlja vznemirjanje lastninske pravice po 99. členu SPZ, ne da bi bili zatrjevani in izkazani vplivi takšne (nezakonite) gradnje na sosednjo nepremičnino. Namen določitve odmika pri gradnji od sosednjih parcel je ravno v varovanju lastnikov sosednjih nepremičnin pred negativnimi vplivi same gradnje (senca, zamakanje zaradi napačnega odliva vode, erozija ipd.). Če teh vplivov ni oziroma jih lastnik ne zatrjuje, v civilnem postopku ne more zahtevati porušitve nezakonito zgrajenega objekta, temveč mora to možnost poiskati v upravnem postopku. Graditelj je z gradnjo namreč kršil upravne predpise, ne pa posegel v zasebno sfero lastnika pri izvrševanju lastninske pravice na sosednji nepremičnini.

13Ker tožnik torej ni bil prikrajšan v svojih upravljavskih upravičenjih glede solastne stvari, prav tako pa ni podal pravno relevantnih trditev glede vznemirjanja (so)lastninske pravice zaradi gradnje na toženčevi nepremičnini, njegov tožbeni zahtevek po odstranitvi sporne gradnje ni utemeljen in je nasprotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje napačno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo na podlagi petega odstavka 358. člena ZPP. Takšna odločitev pomeni tudi zavrnitev tožnikove pritožbe zoper zavrnilni del sodbe. Tožnik na peti strani pritožbe sicer podrobneje opisuje vplive gradnje na njegovo nepremičnino, ki naj bi se odražali v onemogočanju rabe vrta, zmanjšanju vrednosti objekta in poslabšanju pogojev bivanja, vendar so te povsem pavšalne navedbe prvič podane šele v pritožbi in zato prepozne (prvi odstavek 338. člena ZPP).

14Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločalo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je izhajalo iz odmere stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in ki ji stranki v pritožbi nista nasprotovali. Tožena stranka je v postopku v celoti uspela, zato ji je tožeča dolžna povrniti vse njene pravdne stroške. Ti v skupnem seštevku znašajo 3.784,69 EUR (3.800 odvetniških točk, povečanih za davek na dodano vrednost, strošek sodne takse za odgovor na tožbo in strošek izvedencev). Tožnik je stroške dolžan plačati v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

15Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti tudi njene pritožbene stroške. Te je sodišče odmerilo po priglasitvi v pritožbi, predstavljajo pa stroške sestave pritožbe, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost v skupni višini 540,60 EUR (odmera na listovni številki 416 spisa).

16Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroškov odgovora na pritožbo tožena stranka ni priglasila.