VSL sodba II Cp 1439/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo škode zaradi premalo plačanih prispevkov v sklade Pokojninskega in invalidskega zavarovanja in od 1. 9. 2011 dalje kot rento 63,71 EUR skupaj s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov tožene stranke.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Graja odločitev sodišča, da je bil med strankama sklenjen poseben dogovor, ki naj bi vzpostavil pogodbeno razmerje z značilnostmi mandatne pogodbe. Sodišče bi moralo odločiti v okviru trditvene podlage tožeče stranke in ne po uradni dolžnosti iskati druge pravne podlage. Nobena izmed strank ni zatrjevala, da naj bi stranki sklenili nekakšno mandatno pogodbo oziroma poseben dogovor. Izpovedbe strank ali prič pa ne morejo nadomestiti trditvene podlage. S tem je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 7. člena in 221. člena ZPP, kakor tudi iz 5. člena in absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka se o domnevni sklenitvi pogodbe ni imela možnost izjaviti in ni mogla predvideti, da bo sodišče v nasprotju z zakonom preseglo trditveno podlago. Gre za kršitev Ustave in 6. člena EKČP. Iz izpovedbe tožnice in priče M. ne izhaja, da bi se tožnica z uslužbenci ministrstva dogovorila, da bo ministrstvo plačevalo prispevke za obvezno zavarovanje in da bi bil sklenjen poseben dogovor. Tožnica je izpovedala, da ni bil sklenjen dogovor, da naj bi ministrstvo namesto nje plačevalo prispevke. Priča M. ni izpovedala o pogodbi, ampak da so plačevali na podlagi veljavnih predpisov. Enako priča K., ki ga je sodišče prezrlo. Takrat je bil generalni sekretar ministrstva in je bilo njegovo naziranje relevantno. Res je priča M. mestoma izpovedala o nekakšnih pogovorih, vendar ni znala pojasniti vsebin, saj naj bi bili ti pogovori v kadrovski službi, sama je delala v finančni. Šlo je za nekakšno splošno odločitev kadrovske službe ministrstva, ki ni bila dogovorjena z zakoncema. Vse kaže, da so bila sprejeta interna navodila z namenom izvajanja 53. člena ZZZ in ne da bi se sklepale mandatne pogodbe. Priča M. si je posamezne dele izpovedi sproti izmišljala, na vprašanje o sodelavki ni vedela odgovora. Takšna izpoved ne more vzbujati zaupanja, saj je še zaposlena pri toženi stranki in je podan strah pred povračilnimi ukrepi. Izpovedovala je o tem, kaj so ji povedali drugi in tega sodišče ne more upoštevati. To je tudi v nasprotju z načelom neposrednosti. Obveznost tožene stranke plačati prispevke za tožnico je izrecno opredeljena v členu 53 ZZZ in ne na podlagi pravnega posla, kot materialnopravno zmotno meni sodišče. 53. člen ZZZ pravi, da prispevke krije republiški proračun in ne pravi, da prispevke plačuje zakonec ali diplomat. Zato je 12. člen uredbe, kolikor je drugačna kot je zakon, nezakonit in se ga ne more uporabiti. Sodišče se zmotno sklicuje na šesto alinejo 24. člena ZPIZ. To določilo predstavlja pravno podlago za zavarovanje oseb, ki so spremljale zakonce v tujino in je prostovoljno zavarovanje, pri katerem so morali prostovoljno zavarovanci sami plačevati prispevke. V primeru iz 53. člena ZZZ pa se ni bilo treba prijaviti v prostovoljno zavarovanje, ampak gre za drugače urejeno prostovoljno zavarovanje. Tudi ZPIZ je začel veljati šele 1. 4. 1992 (324. člen ZPIZ), pri čemer ZPIZ ni vplival na veljavnost 53. člena ZZZ, saj prehodne in končne določbe ZPIZ niso razveljavile 53. člena. To pomeni, da je to bila takrat zakonska obveznost tožene stranke neposredno po 53. členu ZZZ in ne na podlagi pogodbe. Šlo je za posebno zakonsko obveznost. Zato je zmotno to presojati po 262. členu in 376. členu ZOR ampak po 154. členu in prvem in drugem odstavku 176. člena ZOR. Ni šlo za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve. Zastaralni rok ni potekel, saj je tožnica izvedela, ko je dobila odločbo. Tako pa je tožena stranka sama in brez sodelovanja obračunavala in plačevala prispevke za tožnico in ostale zakonce diplomatov. Ni bila dolžnost tožeče stranke, da sproti preverja, koliko tožena stranka izpolnjuje svoje dolžnosti.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev. Tožnica se je sama vključila v prostovoljno pokojninsko zavarovanje in tožena stranka je na podlagi 53. člena Zakona o zunanjih zadevah krila prispevke iz proračuna. To stališče je potrdila tudi uredba o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih RS v tujini v členu 12. Enako določa tudi sedanji Zakon o zunanjih zadevah. Potrdila je tudi priča M.. Pravno podlago je dalo že Vrhovno sodišče, da gre za zahtevek iz odškodnine in ne za zahtevek, da tožnica zahteva premalo plačane prispevke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi ključnega pomena pravilno razumevanje Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 24/92, uporaba od 1. 4. 1992). Drugi člen zakona je poznal poleg obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Brez tega zakona in naslednjih členov, tožnica ne bi mogla prejemati pokojnine za čas bivanja v tujini, ko ni bila tam zaposlena. Tako je 24. člen ZPIZ urejal prostovoljno vključitev v zavarovanje in državljanom Republike Slovenije, ki niso obvezno zavarovani, dal možnost, da se prostovoljno zavarujejo v času, ko bivajo v tujini kot zakonci zavarovancev, poslanih na delo v tujino (šesta alinea 24. člena ZPIZ). Vrste prispevkov, ki jih je bilo treba plačati v Sklade pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa je določal 224. člen ZPIZ. V četrti alinei je urejal prispevke za posebne primere zavarovanja. Zavezanci za plačilo teh prispevkov pa so bili določeni v 240. členu ZPIZ. Tako so med drugim določeni kot zavezanci fizične osebe, ki se prostovoljno zavarujejo po 24. členu ZPIZ. Kdaj plača te prispevke Republika Slovenija, pa določa zakon primere iz 17., 18. in 227. člena ZPIZ. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo zakon, ko ugotavlja, da je v času, ko je tožnica z zavarovancem (njen mož) v tujini, bila prostovoljno vključena v zavarovanje pri SPIZ in da je tudi po zakonu bila zavezanka za plačilo tožnica in ne tožena stranka. Na podlagi 24. člena ZPIZ pa je Zakon o zunanjih zadevah, ki je veljal v času odhoda tožnice v tujino, v 53. členu določal, da se prizna v zavarovalno dobo čas bivanja zakonca, če je bil pred odhodom v tujino v delovnem razmerju in da prispevke krije proračun. To določbo je treba brati skupaj s 24. členom ZPIZ v zvezi z drugim členom in 240. členom ZPIZ. Še bolj natančno je določal tožnico kot zavezanko za plačilo in urejanje teh zadev poznejši (52. člen) Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Ur.l. RS, št. 45/2001). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v času odhoda tožnice z možem v tujino, Vlada še ni sprejela uredbe o pokrivanju teh stroškov. Uredba, ki pa je bila sprejeta z Uradnim listom št. 60/92 na podlagi 56. člena ZZZ (Ur.l. RS, št. 1/91-1) ter 64. členom Zakona o delavcih v državnih organih je določila, da gre za pravico delavca v predstavništvu, čigar zakonec prebiva z njim v tujini in ni v tujini zaposlen. 12. člen je določil, da upravičenec do nadomestila pred odhodom sam ureja vse formalnosti v zvezi s prostovoljnim zavarovanjem. Kot osnova za plačilo prispevka pa se upošteva višina plače zakonca v zadnjem mesecu pred odhodom v tujino. Če je plača v zadnjem mesecu višja kot 25 % od povprečja v zadnjih šestih mesecih se osnova za plačilo prispevka upošteva povprečje plače v zadnjih šestih mesecih. To pomeni, da je zakonodajalec v matičnem zakonu, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predvidel prostovoljno vključitev v zavarovanje tistih, ki bivajo v tujini kot zakonci zavarovancev, poslanih na delo v tujino. Matični zakon na področju delodajalca diplomata pa je bil Zakon o zunanjih zadevah in ta je v 53. členu določal, ko je bil zakonec diplomata pred odhodom v tujino zaposlen, se mu prizna delovna doba in da prispevke krije proračun. Povedano drugače to pomeni, da je bila takrat, ko je tožnica z možem odšla v tujino in kakor je tudi sedaj urejeno, to pravica tožnice kot zakonca diplomata, ki pa je prostovoljna in jo mora diplomat oziroma zakonec uveljavljati. Po nobenem zakonu ni določeno, da mora tožena stranka pozivati zakonca diplomata, da predloži višino zadnjih plač. To je dolžnost tistega, ki uveljavlja to pravico. Predvsem pa mora to urejati zakonec na Skupnosti invalidskega zavarovanja, kakor je urejala tudi tožnica.

Tožnica ni bila zaposlena pri toženi stranki in tudi ne trdi, da bi vložila svoje obračune o zadnjih plačah. Sodišče prve stopnje pravilno sklepa po opravljenem zaslišanju tožnice in priče M., da je tožnica izpolnila prijavo oziroma obrazec in ga je posredovala na SPIZ. Tako je bilo prej in tako je tudi po veljavnih predpisih. Če tožnica ni predložila oziroma ni zahtevala obračuna drugače, kot je očitno bilo plačano, ne more tega šteti kot element protipravnosti pri odškodninskem zahtevku. Način poslovanja na Ministrstvu za zunanje zadeve pa je pojasnila priča A. M.. Povedala je, da je razlog za tako poslovanje DURS. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da so zakonci diplomatov sami urejajo le vključitev v prostovoljno pokojninsko zavarovanje, papirje pa so nato dostavili na MZZ. Ministrstvo pa plača te prispevke, da ne bi moral plačevati zakonec oziroma diplomat in potem zahtevati povračilo teh stroškov od ministrstva. Sodišče prve stopnje je to sicer presodilo kot obstoj realizirane mandatne pogodbe med ministrstvom in tožečo stranko oziroma njenim možem. Treba je v tem delu pritrditi pritožbi, da tožena stranka posluje po določenih ustaljenih načinih, kot to poteka v upravnih organih (okrožnice, navodila). Pri upravnih organih ne gre za pogodbeno poslovanje, saj za to ni isto pravni podlagi. Pritožba ima tudi prav, da je osnovna pravica diplomata in nanjo vezana pravica zakonca, ki temeljita (tudi sedaj temelji) na zakonu. Vendar ne temelji samo na Zakonu o zunanjih zadevah, ampak tudi, kot je bilo pojasnjeno, na Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tako materialnopravni preizkus sodbe sodišča prve stopnje pokaže, da sodišče ni pravilno sklepalo o obstoju mandatne pogodbe. Zakon (ZZZ) v bistvu daje upravičencu pravico do refundacije stroškov za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. MZZ ni stranka zavarovalne pogodbe, saj sta to zakonec diplomata (tožnica) in SPIZ. Pač pa je v naprej določeno, koliko mora MZZ upravičencu refundirati in to je določeno v naprej (sedaj uredba). V času odhoda tožnice in njenega moža v tujino ni bilo z uredbo določeno, od katere osnove bo lahko refunirano plačilo prispevkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so takrat priznavali za osnovo izračuna le minimalno plačo. Zato ni utemeljen očitek tožnice, da je tožena stranka opustila pravilni izračun. Izračun pa opravi SPIZ, ki zavarovancu izstavi račun za prispevke. Iz izpovedbe priče M. je sodišče ugotovilo, da v izogib plačilu prispevka SPIZ in refundacije od MZZ, to plačevanje poteka tako, da prispevke plača MZZ direktno SPIZ-u. Tožeča stranka pa ni trdila, da bi morala tožena stranka (oz. MZZ) po uveljavitvi uredbe pozivati vse zakonce diplomatov, da si zavarovanje uredijo od višje osnove. Tožnica tudi ne trdi, da bi pozneje na MZZ prinesla višino zadnje plače pred odhodom v tujino in uveljavljala to pravico do refundacije po Uredbi. Ker ne obstoji pravna podlaga, da bi SPIZ obračunaval prispevke v breme MZZ, tedaj to tudi ni pogodba v korist tretjega, kot navaja tožena stranka.

Pritožba uveljavlja tudi vrsto procesnih kršitev. Najprej trdi, da je sodišče prve stopnje sodilo mimo trditvene podlage tožeče stranke in podlage tožene stranke iz odgovora na tožbo, ko je ugotovilo, da se razmerje med zakoncem diplomata in MZZ opredeli kot mandatna pogodba. Pritožba trdi, da je šlo za kršitev načela kontradiktornosti oziroma temeljnih pravic strank v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že sama pritožba opozarja na pravila iura novit curia oziroma da strankam ni treba navajati pravne podlage, ker pravo pozna sodišče. Res pa je, da mora sodišče pri ugotavljanju, katera dejstva so pravno relevantna, najti zatrjevanje teh dejstev, ki predstavljajo sicer zakonski dejanski stan, v trditvenih podlagah oziroma procesnem gradivu pravdnih strank. V konkretnem primeru je tožeča stranka trdila, da obstoji odškodninska obveznost tožene stranke, ker ni ravnala v skladu z zakonom in je plačevala prenizke prispevke za pokojninsko zavarovanje. Tožena stranka pa se je branila, da je šlo za pogodbo v korist tretjega (primerjaj pripravljalno vlogo tožeče stranke na strani 153). To pomeni, da je sodišče prve stopnje moralo presojati tako trditev tožeče stranke, da gre za delictno odgovornost tožene stranke oziroma protipravnost zaradi kršitve Zakona o zunanjih zadevah, kot tudi ugovor tožene stranke, da je šlo za pogodbo v korist tretjega. S tem, ko sodišče meni, da ima ravnanje tožene stranke in zakonca diplomata pravno naravo mandatne pogodbe, ni vzelo strankam možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka je namreč trdila, da MZZ le izpolnjuje voljo diplomata oziroma njegove zakonca, kar sedaj natančno določa uredba. Ker gre za ravnanje ministrstva, ki je določeno v zakonu in je bilo od 18. 12. 1992 urejeno z uredbo, ni mogoče govoriti o pogodbenem civilnopravnem razmerju in za tožnico tudi ne o razmerju iz pogodbe o delu. Ko je sodišče prve stopnje opredelilo odnos med zakoncem diplomata in MZZ, je skušalo odgovoriti tožeči stranki, ki je zatrjevala kot protipravno ravnanje tožene stranke ravno opustitev MZZ, da ji plačuje višje prispevke. S tem ni vzelo strankama možnost sodelovanja v postopku, saj je sodilo znotraj zatrjevanih podlag obeh pravdnih strank in znotraj procesnega gradiva. Tako je sodilo v mejah zahtevka in ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP in tudi ne temeljna človekova pravica iz 6. člena EKČP.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ni podane protipravnosti ravnanja MZZ in s tem ni nastala odškodninska obveznost tožene stranke. Ni sicer mogoče tedanjega njunega razmerja, ki ga je urejal le Zakon o zunanjih zadevah, opredeliti kot mandatne pogodbe. Vendar tudi tožnica ni zatrjevala in tudi v pritožbi ne trdi, da bi toženi stranki ali SPIZ-u posredovala podatke o zadnji plači. S tem je pristala na osnovo, ki je izhajala iz minimalne plače in je to namesto nje direktno plačevala tožena stranka v sklade pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po pozneje sprejetem pravnem aktu Vlade, to je Uredbi o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih RS v tujini, pa je to razmerje natančno predpisano. Tudi sedaj ne gre za pravice zakonca diplomata, kot bi bil zakonec zaposlen na MZZ, ampak kot zakonec zavarovanca po ZPIZ ima pravico do nadomestila stroškov prostovoljnega pokojninskega zavarovanja zakonca (12. člen Uredbe). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo pričevanje priče A. M., ki je zaposlena v finančni službi in ne v kadrovski službi MZZ, vendar je sodišče prve stopnje predvsem oprlo svojo odločitev na predpise in ugotovilo, da ni podanega elementa protipravnosti in s tem odgovornosti tožene stranke. Tako se izkaže, da ni odločilno, kakšna je bila izpovedba priče M.. Pritožba namreč analizira to izpovedbo in opozarja, da je bila delno nekonzistentna in kot uslužbenka pri toženi stranki prestrašena za službo. Vendar je sodišče prve stopnje dobilo zadostno sliko o tem, kako je v kritičnem času in kako sedaj poteka postopek kritja stroškov za prostovoljno pokojninsko zavarovanje.

Pritožba še meni, da je odločilno za nastanek odškodninske odgovornosti tožene stranke, da 53. člen ZZZ v spornem času določa, da "prispevke krije republiški proračun". Če bi šlo za direktno plačilo in bi zakonec diplomata imel pravico do takega pokojninskega zavarovanja, da bi na podlagi zakona MZZ brez sodelovanja zakonca urejal vse na zavodu, bi bilo napisano, da "prispevke plača" republiški proračun in bi bil napotek, da mora MZZ skleniti prostovoljno pokojninsko zavarovanje za zakonca diplomata v njegovem imenu in na račun MZZ. Ker gre za črpanje proračunskih sredstev, ni mogoče tako široko razlagati predpisov, kot jih sedaj razlaga tožeča stranka.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sedaj veljavna uredba, člen 12, v nasprotju z zakonom in je ni mogoče uporabiti kot pravno podlago. 52. člen ZZZ-1 v tretjem odstavku določa, da se pravica v zvezi s kritjem stroškov in zavarovanjem uredijo z vladno uredbo. Samo pravico do kritja stroškov za plačilo zavarovalnih prispevkov, pa ureja zakon. To ne pomeni, da bi z uredbo Vlada posegala v pristojnost zakonodajalca, ki je v sedaj 52. členu. Zakonec diplomata, ko je v tujini in ni zaposlen, vendar dobi možnost, da sklene prostovoljno pokojninsko zavarovanje in da mu stroške povrne MZZ. Ta pravica je možna le v primeru, če je zakonec diplomata pred odhodom v tujino bil zaposlen.

Pritožba še graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je treba za ta primer uporabiti določbe ZOR, ki so veljale za zastaranje zahtevkov iz mandatne pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za odškodninski zahtevek in da zato veljajo roki za zavarovanje odškodninskih terjatev. Vendar ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana protipravnost v ravnanju MZZ, ta zmotna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, ni vplivala na pravilnost odločitve. Če bi bili podani vsi elementi za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke, bi bilo treba pritožbi pritrditi, da teče zastaranje od trenutka, ko je tožeča stranka izvedela za povzročitelja škode in za škodo. Ker tožnica ni zaposlena pri MZZ in gre za pravico, ki jo tako ZPIZ kot ZZZ ureja kot pravico zakonca diplomata, ki je na delu v tujini, bi morala sama, ko je tudi nosila in izpolnila ustrezne formularje na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, preveriti, koliko je osnova, od katere bo potem lahko uveljavljala pravica do pokojnine. Tudi po sedanjih predpisih mora podatke oziroma zadeve urediti zakonec diplomata sam. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbo prič in tožnice in niso o tem podana neskladja v sodbi, kot meni pritožba.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo, pa ni zagrešilo relativnih ne absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarja pritožba, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica ni uspela s pritožbo, tožena pa ni prispevala na rešitev na pritožbeni stopnji (165. in 154. člena ZPP).