VSRS Sklep VIII DoR 18/2014

Predlog se zavrže.

1S pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta bila zavrnjena tožničin primarni zahtevek za odpravo odločbe imenovanega zdravnika št. 250000-18070-31381/2011/2 z dne 22. 11. 2011 in zdravstvene komisije z dne 24. 1. 2012 ter za povračilo stroškov zdravljenja v Zagrebu ter podredni zahtevek enake vsebine s to razliko, da se odločitev o stroških zdravljenja prepusti toženi stranki, ki naj se ji naloži, da to stori v 15-dneh po pravnomočnosti sodbe. Presodilo je, da uporabljene metode stimulacije možganskih jeder ni mogoče šteti za zdravljenje v smislu 2. alineje drugega odstavka 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in naslednji).

2Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in poudarilo, da za priznanje stroškov zdravljenja ni pogojev niti po 23. členu ZZVZZ niti po 135. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji).

3V predlogu za dopustitev revizije tožnica postavlja vprašanje o obstoju materialnopravnih pogojev, ki morajo bili po 135. členu Pravil izpolnjeni zato, da je zavarovanec upravičen do povračila stroškov.

4Predlog ni dovoljen.

5Po tretjem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je revizija v primerih, ko ni dovoljena že po zakonu, dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija).

6Po 4. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja, revizija vselej dovoljena. Tak spor je tudi spor o pravici do odobritve stroškov zdravljenja v tujini.

7Ker glede na navedeno ni ne pravne podlage ne pravnega interesa tožeče stranke za vložitev predloga za dopustitev revizije v tem socialnem sporu, ga je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljenega (tretji odstavek 367. člena ZPP ob smiselni uporabi 377. in 374. člena ZPP).