VSRS Sodba I G 2/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

1Tožena stranka je na podlagi 31. in 56. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2) tožnici izdala odločbo o začetku postopka za izrek opomina nad opravljanjem nalog pooblaščene revizorke (v nadaljevanju odločba o začetku postopka), št. 10.00-27/2012 z dne 22. 10. 2012. Z navedeno odločbo je ugotovila, da iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je tožnica pri revidiranju računovodskih izkazov družbe A., d. d., za leto 2010, kršila Zakon o revidiranju, mednarodne standarde revidirinja (v nadaljevanju MSR) in druga pravila mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov. Tožnico je pozvala, da se izjavi o razlogih za začetek postopka v roku 30 dni (2. točka izreka).

2V nadaljevanju postopka je tožena stranka na podlagi istih določb ZRev-2 odločila, da je tožnica pri revidiranju računovodskih izkazov navedene družbe kršila ZRev-2, MSR, druga pravila in temeljna revizijska načela (prvi odstavek izreka). Odločila je tudi, da se tožnici izreče opomin (drugi odstavek izreka) in da je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.600 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe (tretji odstavek izreka).

3Tožena stranka je v obravnavani zadevi med drugim presodila, da iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožnica poznala zakone in druge predpise, povezane s poslovanjem družbe, do takšne mere, da bi jih lahko upoštevala pri revidiranju. Ni razvidno, kako se je prepričala o skladnosti razkritij v letnem poročilu zahtevanih slovenskih računovodskih standardov in zakonodaje; o obstoju, popolnosti in pravilnosti razporeditve opredmetenih osnovnih sredstev družbe; o obstoju popolnosti in pravilnosti vrednotenja terjatev in aktivnih časovnih razmejitev; o nastanku in točnosti podatkov iz naslova prodaje in najemnin; o nastanku in točnosti izkazovanja stroškov, povezanih z najemnino za elektrodistribucijsko infrastrukturo in opravljenih storitev z družbo B., d. o. o., Navaja konkretne kršitve, ki jih je storila tožnica.

4Tožnica v tožbi izpodbija obe odločbi. Predlaga, da se odpravita in toženi stranki naloži plačilo stroškov. Med drugim v tožbi navaja, da je očitek, da ne pozna zakona, nesmiseln. Upoštevala je vse MSR. Očitki so nekonkretizirani. Predpisi in standardi revidiranja ne predvidevajo načina dokazovanja, da revizorka razume poslovanje. Nekateri očitki so novota. Očitek o nepreverjanju vsebine pogodbe, sklenjene na podlagi Energetskega zakona, je neutemeljen. Vsebino pogodbe preverjata Agencija za energijo in pristojno ministrstvo. Kakršnokoli preverjanje bi bilo poseganje v njuno pristojnost. Tožnica ni dolžna niti pristojna ocenjevati skladnost sklepov Vlade RS z zakonodajo, ki je pregledala navedeno pogodbo in izdala soglasje. Predmet prejema so bila le tista sredstva, ki jih določa pogodba. Revizija ne pomeni pravne ekspertize o sklenjeni pogodbi. Tožnica je med revidiranjem preverila, ali je bila najemnina zaračunana in pripoznana med prihodke v skladu z aneksom. Tudi očitek glede aneksa je neutemeljen. Velja isto kot za pogodbo. Nejasen je očitek, da ni razvidno, na kakšen način je preverjena skladnost pogodbe z določbami aneksa. Nekateri očitki niso obrazloženi. O njih se ni mogoče opredeliti. To velja za očitke glede kršitve 6., 7., 9. in 10. odstavka MSR 500, 13. odstavka MSR 250. ter 8. in 9. in 10. odstavka MSR 230. Izvenbilančna evidenca je bila pregledana v okviru rezervacij, saj izhaja iz zabeležke o opravljenih postopkih pri rezervacijah. Nova sta očitka, da iz dokazil ne izhaja, ali so se izločena osnovna sredstva dejansko financirala iz naslova pokrivanja povprečnih stroškov priključevanja. Očitek v zvezi z neupoštevanjem SRS 35 ni konkretiziran. Tudi očitek o neupoštevanju SRS 16 je nov. Iz prilog je razvidno, da je tožnica preverjala kriterije za delitev stroškov po dejavnosti in dejansko delitev teh stroškov v skladu s prejetimi kriteriji. Dejavnost sistemskega operaterja ni dejavnost družbe A., temveč dejavnost družbe B., nima podlage očitek, da se ne moreta pojavljati kot skupna dejavnost. Tožnica ni opozorila na neskladnosti, ker jih ni. Razkritja so bila ustrezno pripravljena. Tudi očitek o tem, da iz dokumentacije ni razvidno, katere zgradbe so oddane v poslovni najem in katere ne, ni utemeljen. Pravilnost višine prihodkov iz najemnin nima zveze z razvrščanjem osnovnih sredstev. Med postopkom revidiranja se glede lastništva sredstev ni pojavil nikakršen dvom. Zadeva je tudi med pogodbami s strankami (družbo A. in družbo B.) nesporna. Pravna podlaga izkazanih terjatev je navedena pogodba. Ni razlogov, da bi tožnica dvomila v opravo storitev, ki jih pogodbeni partner (družba B.) priznava kot opravljene. Očitki iz odločbe pomenijo vsebinsko poseganje v delo revizorja.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine navedbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Sodišče je z odgovorom tožene stranke seznanilo tožnico. Ta v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih ugovorih.

7Tožba ni utemeljena.

8Sodno varstvo proti odločbam nadzornega organa (agencije) se po ZRev-2 zagotavljajo v postopku, določenem s tem zakonom. ZRev-2 določa, da se za postopek sodnega varstva uporabljajo določbe Zakona, ki ureja upravni spor (ZUS-1), če ni s tem zakonom določeno drugače (drugi odstavek 109. člena). Skladno s 111. členom ZRev-2 v povezavi z 48. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (ZS-K) v postopku sodnega varstva o njih odloča Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov. V upravnem sporu Vrhovno sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa (agencije) v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor (114. člen ZRev-2).

9Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijanih odločb preizkusilo, ali je bil postopek odločanja agencije izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku odločanja agencije uporablja podrejeno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2).

10V skladu z ZRev-2 Agencija med drugim odloča o postopkih nadzora nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev ter izreka ukrepe nadzora (drugi odstavek 31. člena). Pooblaščenemu revizorju v predpisanem postopku izreče ukrep opomina (1. alineja prvega odstavka 53. člena), če pooblaščeni revizor krši pravila revidiranja in ni pogojev za odvzem oziroma pogojni odvzem dovoljenja (56. člen). V obravnavani zadevi je agencija odločala o postopku nadzora iz drugega odstavka 31. člena ZRev-2.

11Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi postopek nadzora in izreka ukrepa potekal v skladu z določbami ZRev-2. Iz podatkov v priloženih spisih izhaja, da je agencija začela postopek za izrek opomina (prvi odstavek 138. člena v povezavi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2) in o začetku tega postopka odločila z odločbo; da je bila navedena odločba tožnici vročena; da je bila tožnica pozvana, da se o razlogih o začetku postopka izjavi in da je to pravico tudi izkoristila. Po preteku zakonsko določenega roka od prejema izjave o razlogih za izrek opomina je agencija izdala odločbo o izreku opomina (prvi odstavek 140. člena v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2). V skladu z drugim odstavkom 117. člena ZRev in 140. členom ZRev-2 agencija začne postopek, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek opomina, določen s tem zakonom. V izpodbijani odločbi o začetku postopka je tožena stranka navedla razloge, zakaj je izdala odločbo o začetku postopka. Ti razlogi so skladni s podatki spisa. Zato tožba, ko izpodbija to prvo odločbo o začetku postopka, ni utemeljena.

12Tudi ni utemeljen ugovor, da tožena stranka v izpodbijanih odločbah ni bila v zadostni meri konkretna. V 4. členu ZRev-2 je določeno, da mora revidiranje potekati na način, določen s tem zakonom, mednarodnimi revizijskimi standardi in drugimi pravili mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov, temeljnimi revizijskimi načeli in drugimi pravili revidiranja, ki jih sprejme slovenski inštitut za revizijo, ter drugimi zakoni, ki urejajo revidiranje posameznih pravnih oseb oziroma druge oblike revizije, in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

13MSR so uvrščeni na prvo raven pravil revidiranja. Zato je navedba tožeče stranke, da so MSR le priporočila, napačna. Pooblaščeni revizor mora ravnati v skladu z vsemi MSR. Poznati mora celotno besedilo MSR. Pričakuje se, da bo pravilna uporaba MSR dala pooblaščenemu revizorju zadostno podlago za uresničitev ciljev. Pooblaščeni revizor mora določiti revizijske postopke, ki so

potrebni, da se izpolnijo zahteve MSR in dosežejo cilji. Po presoji sodišča v izpodbijanih odločbah navedeni MSR predstavljajo zadostno podlago za izbiro primernih revizijskih postopkov. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka navesti vse primerne postopke v konkretnem primeru. Bistvno očitkov tožene stranke je v tem, da iz revizijske dokumentacije, ki je podlaga za vrednotenje upravnih revizijskih postopkov glede na konkretna dejstva in okoliščine, zatrjevane preveritve niso razvidne. Svoje ugotovitve je tožena stranka konkretizirala in podrobno obrazložila.

14Tožbeni ugovor, da je tožena stranka v odločbi vključila dodatne zahteve, ki v odločbi o začetku postopka za izrek opomina niso vsebovane, ni utemeljen. Na podlagi 140. člena ZRev-2 v povezavi s 117. členom ZRev-2 je tožena stranka ponovno preučila navedbe in predložene dokaze v izjavi tožnice ter na podlagi tega zaključila, da so očitane kršitve pri revidiranju dejansko nastale. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi ovrgla trditve tožene stranke v odločbi o začetku postopka. Tožena stranka je v podkrepitev svojih stališč navedla relevantne računovodske standarde. Tožnica bi morala sama preveriti skladnost računovodskih izkazov revidirane družbe s SRS, ko se je oprla predvsem na domnevne preveritve Javne agencije Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju JARSE) in ministrstva, pristojnega za energijo. Stališča tožene stranke glede posameznih določb Energetskega zakona, na katere se je sklicevala tožnica v izjavi, ne predstavlja širitve podlage za izrek ukrepa nadzora, kot to očita tožnica v tožbi.

15Nima podlage tožbeni ugovor, da tožena stranka očita tožnici kršitev pravila računovodskih standardov. Takšne standarde namreč lahko krši le poslovodstvo revidirane družbe ne pa tožnica. Ni pa iz revizijske dokumentacije razvidna preveritev skladnosti posameznih bilančnih postavk in razkritij v letnem poročilu z računovodskimi standardi, to pa je bila dolžnost tožnice kot pooblaščene revizorke. Tudi ugovor o tem, da gre za poseganje v delo revizorja, v obravnavanem primeru nima podlage. Namen ukrepov nadzora je tudi preprečevalne narave. Tožena stranka je dolžna skladno s svojimi pristojnostmi nadzirati kakovostno opravljanje revizij, ter v primeru ugotovljenih kršitev pravil revidiranja kršitelje ustrezno sankcionirati in to z namenom preprečitve nadaljnjih kršitev.

16Tožbeni ugovor o nesmiselnosti in „preširokih očitkih“ ni utemeljen. V odločbi je tožena stranka na strani 10 pojasnila, kakšni so revizorjevi cilji glede upoštevanja zakonov in predpisov (10. odstavek MSR 250). Iz revizijske dokumentacije ni razvidno, kako je pooblaščena revizorka uporabila tista določila predpisov, ki so na neposreden ali posreden način povezana z revidiranimi računovodskimi izkazi in na kakšen način se je o njihovem spoštovanju oziroma nespoštovanju prepričala. Glede dokazov v osmem odstavku MSR 250 je določeno, da je namen zahteve iz 13. odstavka MSR 250 doseči, da pooblaščeni revizor pridobi zadostne in ustrezne revizijske dokaze glede določanja zneskov in razkritij v računovodskih izkazih v skladu z ustreznimi določbami teh zakonov in predpisov.

17Tudi ugovor tožnice, da je upoštevala določbe Energetskega zakona in da ni jasno, kako naj bi preverjala na primer upoštevanje določbe Uredbe o energetski infrastrukturi, „po kateri so infrastruktura nadzemni električni vodi, podzemni električni vodi, razdelilne postaje...“, in podobnih določb navedenih v odločbi, ni utemeljen. Iz revizijske dokumentacije ne izhaja, na kakšen način so bili predpisi, ki se nanašajo na poslovanje revidirane družbe A. upoštevani. Tožnica ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi po vsebini preverjala skladnost ravnanja družbe s predpisi, ki imajo neposredno učinek na računovodske izkaze te družbe, kot to zahtevajo v odločbi navedeni MSR 250. Uredba o energetski infrastrukturi je predpis, katerega upoštevanje s strani revidiranja družbe bi tožnica morala preverjati. Infrastruktura je predmet poslovnega najema med revidirano družbo in družbo B.. To pomeni, da bi zaradi vpliva računovodskega obravnavanja te infrastrukture na računovodske izkaze tožnica morala preverjati skladnost ravnanja revidirane družbe s konkretnim predpisom.

18Očitek tožbe, da standardi revidiranja ne predvidevajo načina dokazovanja, ni upošteven. Na straneh 10. do 14. odločbe je tožena stranka obrazložila, kaj bi v zvezi zahtevami 12., 13. in 14. odstavka MSR 250 tožeča stranka morala storiti pri konkretni reviziji.

19Tožbena navedba, da gre pri očitkih odločbe, ki se sklicuje na 25., 27. in 28. odstavek MSR 315, za novoto v primerjavi z odločbo o začetku postopka, ni utemeljen. Že iz odločbe o začetku postopka izhaja, da v revizijski dokumentaciji ni nobenega dokumenta, ki bi dokazoval, da je tožnica preizkusila poslovanje revidiranca v skladu z zakonodajo in da je na tej podlagi ocenila, katere področja predstavljajo za revidiranca bistvena tveganja. Tožena stranka je utemeljila svojo obrazložitev z navedbami zahtev MSR 315, ki točno določajo ravnanja revizorja v zvezi s prepoznavanjem in ocenjevanjem tveganj v kontekstu zahtev 12. odstavka MSR 250. Očitka v zvezi s tem tožena stranka ni širila, kar izhaja iz izreka odločbe o ukrepu. V 12. odstavku MSR 250 pa se zahteva od revizorja spoštovanje MSR 315.

20Očitek tožbe, da tožnica ni bila dolžna dodatno preverjati vsebine pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture (v nadaljevanju EDI), ni utemeljen. Iz določb Energetskega zakona, navedenih v izpodbijani odločbah, izhaja, da je omenjena pogodba podlaga za dejavnost revidirane družbe. Zato vpliva na postavke računovodskih izkazov, posamezne elemente pogodbe pa določa EZ. Zato bi morala po mnenju sodišča tožnica preveriti skladnost pogodbe z EZ. Le tako bi se lahko prepričala o skladnosti ravnanja revidirane družbe v zvezi s tem. Tožnica tega ni napravila. Niti JARSE, niti ministrstvo za energijo, nista pristojna za revidiranje računovodskih izkazov družbe A.. Tožena stranka ni naložila tožnici preverjanja skladnosti sklepov Vlade RS z zakonodajo.

21Tožbeni ugovor, da pooblaščeni revizor družbi ni dolžan narekovati poslovnih odločitev oziroma zneskov pogodbe, ni utemeljen. Tožena stranka ne očita tožnici, da bi morala posegati v poslovne odločitve revidirane družbe, bi pa v primeru neupoštevanja predpisov morala na to opozoriti poslovodstvo revidirane družbe. Posledica neupoštevanja zakonodaje je lahko pomembna napačna navedba v računovodskih izkazih. Odkritje neupoštevanja lahko ne glede na pomembnost revizije vpliva na druge oblike revizije, na revizorjevo oceno o neoporečnosti poslovodstva ali zaposlenih.

22Po mnenju sodišča tožbeni ugovor o tem, da pogodbe veljajo že več let in jih zato ni treba ob vsakoletni reviziji ponovno preverjati, če se niso spremenile, ni utemeljen. Tožnica v izjavi ni predložila nobenih dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je pregledala pravne podlage za poslovni najem infrastrukture bodisi pri reviziji za leto 2010 bodisi za preteklo leto. Tudi če bi tožnica preverila pogodbena določila v okviru revizije za leto 2009, bi vsekakor morala preveriti pravilnost obračunanih najemnin družbe B., ter s tem povezanih prihodkov pri reviziji za leto 2010. To pa iz revizijske dokumentacije ne izhaja.

23Tožnica v tožb ugovarja, da če bi prišlo do neupravičene vzpostavitve lastninske pravice na zgrajenih napravah in omrežju in s tem prelivanja sredstev, je preprečitev tega v pristojnosti nadzornih organov države, ne pa revizorke. Takšno stališče nima podlage. Osnova zahteva pri delu revizorja je preveritev lastništva sredstev revidirane družbe. V primeru, da revidirana družba ni lastnica sredstev, ki so izkazane v bilanci stanja, gre za napačno navedbo. Navedena preveritev iz revizijske dokumentacije ni razvidna, čeprav bi glede na določila aneksa št. 3 morala biti opravljena. Tožnica se ni prepričala o lastništvu, zato ni mogoče trditi, da se je v zadostni meri prepričala o višini obveznosti do družbe B., d. o. o.

24Tožnica se v tožbi sklicuje tudi na deveti odstavek MSR 500 in pri tem navaja, da se nanaša na informacije. Vendar sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijanih odločbah s tem v zvezi ni očitala tožnici ničesar. Zato ta ugovor ni utemeljen.

25V zvezi z 10. odstavkom MSR 500 tožnica navaja, da ni kršila tega predpisa. Navedeni odstavek se nanaša na izbiranje postavk za preizkuse pri pridobivanju revizijskih dokazov. Takšen namen pa je dosežen le, če so revizijski dokazi zadostni. Kriterije o tem določa MSR 200. Zadostnost in ustreznost sta medsebojno povezani kategoriji. Revizijski dokazi so potrebni, da podpirajo revizorjevo mnenje in poročilo. Po svoji naravi so kumulativni. Večino revizorjevega dela pri oblikovanju revizorjevega mnenja sestavljata pridobivanje in vrednotenje dokazov.

26Nadaljnji tožbeni ugovor tožnice se nanaša na osmi odstavek MSR 230. Tožnica navaja, da bi nadzor med njenim delom moral opraviti izkušen revizor. Da je izpolnjen ta pogoj, pa ni izkazano. Zato zapisnik o nadzoru ne more predstavljati dokaz za pravilnost trditev tožene stranke. Vendar so navedbe v zapisniku le informacija, na podlagi katere je tožena stranka zaključila, da obstaja utemeljen sum na kršitve pravil revidiranja ter na tej podlagi začela postopek za izrek opomina, ne pomenijo pa še „končne presoje“ dela tožnice. Tožnica je imela v izjavi možnost podati svoje argumente. Ni pa z ničemer dokazala, da bi bila katerakoli trditev iz odločbe o začetku postopka napačna.

27Tožba neutemeljeno ugovarja, da je na 18. strani odločbe o izreku opomina dodan očitek, ki ga v odločbi o začetku postopka ni bilo, in sicer o tem, da iz priloženih dokazil ne izhaja, ali so izločena osnovna sredstva dejansko financirana iz naslova povprečnih stroškov priključevanja. Na strani 9 odločbe o začetku postopka je tožena stranka navedla: „Prav tako iz revizijske dokumentacije ne izhaja, na kakšen način je pooblaščena revizorka preverila vir za financiranje investicij iz naslova omrežnine“, tožnica pa je v zvezi s tem podala izjavo, navedeno na strani 18 odločbe.

28Tožba izpodbija očitek tožene stranke v zvezi z neupoštevanjem SRS 35 kot nekonkretiziran in neutemeljen, saj poimenovanje dejavnosti nima vpliva na vsebino dejavnosti in pravilnost njenega izkazovanja v poslovnih knjigah. Ugovor ni utemeljen. Ni pomembno poimenovanje dejavnosti, temveč računovodsko obravnavanje dejavnosti. Tožena stranka tožnici ni očitala kršitev SRS 35, saj računovodski standardi lahko krši le poslovodstvo revidirane družbe. Tožena stranka je ugotovila, da iz revizijske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica ugotovila ter opozorila poslovodstvo revidirane družbe na neskladnosti v letnem poročilu revidirane družbe glede na zahteve SRS.

29Ugovori v tožbi, da je očitek glede logike stroškovnega računovodstva neopredeljen in obrazložitev neprimerna in da je očitek o nespoštovanju nov, niso utemeljeni. Tožena stranka ji je očitala, da iz revizijske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica ugotovila ter opozorila na neskladnosti zneskov in razkritij s SRS v letnem poročilu revidirane družbe.

30Ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožnica nima pristojnosti odrediti, da podjetje določenih stroškov ne sme zaračunavati, še posebej, če jih je to pripravljeno plačati, saj bi s tem delovala v škodo delničarju revidirane družbe. Tožba tudi trdi, da odločba ne upošteva 5. in 38. člena Energetskega zakona, knjigovodsko izkazovanje dejavnosti družbe A., je v skladu s 5. in 38. členom o EZ, kar je potrdila tudi JARSE. Tožnica je v revizijskem poročilu navedla, da so računovodski izkazi skladni s SRS, torej z računovodskih okvirom. Določbe EZ niso in ne morejo predstavljati računovodskega okvira. Tožnica bi morala opraviti ustrezne preveritve, s katerimi bi se prepričala o ustreznosti računovodskega obravnavanja posameznih postavk računovodskih izkazov revidirane družbe ter na morebitne neskladnosti opozoriti poslovodstvo. Namen revidiranja ni delovanje pooblaščenega revizorja izključno v dobro lastnika revidirane družbe. Zato nima podlage ugovor tožnice glede njene nepristojnosti na tem področju.

31Tožnica navaja, da je kriterije razporejanja postavk opravila JARSE. Toda iz revizijske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica preverjala skladnost s SRS, kar bi morala storiti ter bi le na podlagi opravljenih preveritev lahko ugotovila, ali so obravnavane postavke (ne)skladne s SRS. Preveritve JARSE zasledujejo drug namen in nimajo neposredne povezave s tem.

32Tožnica v tožbi ugovarja, da je očitek glede načina preveritve financiranja EDI brez podlage, saj se med postopkom revidiranja glede lastništva omenjenih sredstev ni pojavil nikakršen dvom. Zadeva naj bi bila tudi med pogodbeniki in strankami nesporna. Takšno stališče ni sprejemljivo. Navedena trditev še ne pomeni, da je upoštevan računovodski okvir. Zato bi morala tožnica opraviti ustrezne preveritve, samo sklicevanje na nespornost tudi ni odločilno.

33Tožbeni ugovor, da je sklicevanje na SRS 61 in MRS 17.49 v primerjavi z odločbo o začetku postopka novost, ni upošteven. Obrazložitev predstavlja samo podkrepitev obrazložitve tožene stranke v zvezi z očitki glede preveritve skladnosti EDI ter s tem povezanih prihodkov z računovodskim okvirom.

34V MRS 17.49 je določeno: „Najemodajalci morajo prikazati v svojih bilancah stanja sredstev, ki so predmet poslovnega najema, v skladu z njihovo naravo.“ Zato nima podlage tožbeni ugovor, da v MRS ni takšne zahteve.

35Tožbeni ugovor, da sklicevanje tožene stranke na posamezne člene pogodbe med družbama A. in B. ter metodologijo in priloge 3, pomeni širitev dejanske in pravne podlage postopka proti tožeči stranki, saj se ta na te določbe v odločbi o začetku postopka ni sklicevala, ni utemeljen. Tožena stranka je z navedbo omenjenih pogodbenih določil obrazložila svoje stališče glede navedb tožnice v izjavi. Tožnica je v izjavi navedla, da je preverila pogodbena določila, ter da je pogodba med družbama A. in B. pravna podlaga za izkazane terjatve. Vendar iz revizijske dokumentacije ne izhajajo način preveritve in tudi ne zaključki tožnice v zvezi s tem.

36Ni upošteven ugovor tožnice, da bi tožena stranka morala navesti, kaj bi v konkretnem primeru pomenil primeren revizijski postopek, ki ga tožeča stranka ni opravila. Iz priloge 17 namreč ne izhaja, na kakšen način naj bi tožnica preverila upravičenost izkazovanja popolnost in pravilnost vrednotenja zneskov. S katerimi revizijskimi postopki naj bi tožnica to opravila, pa je v njeni presoji (šesti odstavek MSR 500). Tožena stranka je v svoji odločbi navedla: preveritev obstoja pravilnosti vrednotenja in popolnosti izkazane terjatve do družbe B., bi morala obsegati pregled podlag za te terjatve, in sicer bi morala pooblaščena revizorka ugotoviti, ali gre pri izkazanih terjatvah po vsebini za storitve opredeljene v pogodbi, ter ali so te obračunane v skladu s to metodologijo iz pogodbe. To iz revizijske dokumentacije ni razvidno. Tožnica ni navedla nobenega argumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče brez kakršnihkoli opravljenih revizijskih postopkov s strani tožnice zaključiti, da so podatki, pridobljeni od JARSE, točni, popolni in pravilni, ter da so izkazani v pravilni velikosti v poslovnih knjigah oziroma računovodskih izkazih revidirane družbe.

37Ni utemeljen tožbeni ugovor, da so očitki tožene stranke glede preveritve obsega in vrednosti najete infrastrukture napačni in da je očitek nov. Tožena stranka je v odločbi pojasnila razloge, zaradi katerih meni, da je tožnica kršila pravila revidiranja v zvezi s prihodki, pri čemer so očitki enaki, kot so bili v odločbi o začetku postopka. Tožena stranka je v postopku nadzora dela tožnice ugotavljala kršitve pravil, ki jih je storila tožnica pri konkretnem revidiranju. Poleg tega tožnica v izjavi ni predstavila novih dokazov, na podlagi katerih bi ovrgla očitane kršitve pravil revidiranja v zvezi s tem.

38Iz EOP obrazca je razvidna uskladitev stanja bilančne postavke najete infrastrukture na določen dan, ne pa tudi vsebina opravljenih storitev. Iz revizijske dokumentacije pa ne izhaja, da bi se tožnica prepričala o primernosti, zanesljivosti, točnosti in popolnosti evidentiranih zneskov. Zato ni upošteven tožbeni ugovor, da družba B., nobenega od izstavljenih računov ni zavrnila in da zato preverjanje storitev ni bilo potrebno.

39Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo glede na ugotovljene kršitve tožnici utemeljeno izrečen opomin (tretja točka izreka druge odločbe) kot najblažji ukrep v postopku nadzora nad pooblaščenim revizorjem (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZRev-2).

40Agencija je odločitev o stroških pravilno oprla na prvi odstavek 118. člena ZUP. Same višine stroškov tožnica ne izpodbija. Zato Vrhovno sodišče le-te ni preizkušalo.

41Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 109. člena ZRev-2).

K II. točki izreka:

42Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, tožnica na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega postopka.