VSK sodba Cpg 266/2013

I. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba

v točki II spremeni, tako da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 13.146,85 EUR (namesto 23.006,98 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.512,49 EUR od 27.10.2010 dalje do plačila ter od zneska 5.634,36 EUR od 4.10.2011 dalje do plačila, v 15 dneh. Višji zahtevek zoper prvo toženo stranko se zavrne.

v točki V spremeni tako, da je prva tožena stranka dolžna tožeči plačati 282,13 EUR pravdnih stroškov (namesto 518,57 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. Sicer se pritožba prve tožene stranke zavrne, pritožbi tožeče in druge tožene stranke pa se zavrneta v celoti in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 102,75 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila. Tožeča in drugo tožena stranka pa sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici na podlagi določbe 1. odstavka 86. člena in 1. odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) prvi toženi stranki naložilo v plačilo 23.006,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, drugotoženi stranki pa znesek 9.860,14 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo, odločilo je tudi o pravdnih stroških in sicer mora prvotožena stranka tožeči povrniti 518,57 EUR, tožeča pa drugotoženi 1,033,71 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je delavec prvo tožene stranke pri delu zanjo utrpel delovno nezgodo z viličarjem, ki ga je upravljala druga tožena stranka. Do nesreče je prišlo (1) zaradi malomarnega ravnanja samega zavarovanca, (2) ker prva tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu in (3) zaradi malomarnega ravnanja druge tožene stranke (zavarovanec in druga tožena stranka sta ravnala z veliko malomarnostjo). Za ravnanje zavarovanca odgovarja delodajalec, to je prva tožena stranka. Sodišče je ugotovilo deljeno odgovornost in sicer znaša delež prvotožene stranke 23.006,98 EUR, delež drugotožene pa 9.860,14 EUR.

Zoper odločitev po sodbi se pritožujejo vse tri pravdne stranke.

Tožeča stranka se pritožuje le zoper sklep o stroških in navaja, da sodišče ni upoštevalo kriterija uspeha po temelju in po višini, zaradi česar je bil uspeh izračunan napačno.

Prva tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper celotno sodbo (čeprav v delu, v katerem je uspela, za pritožbo nima pravnega interesa). Opozarja, da je po določbi 1. odstavka 87. člena ZZVZZ tožeča stranka upravičena do povračila izplačane odškodnine le v primeru, da je škoda posledica dejstva, da niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Prav to pa je v postopku ostalo nedokazano, saj je prva tožena stranka svoje delavce usposobila za pravilno in varno uporabo delovne opreme in jih tudi seznanila z nevarnostmi pri njeni uporabi. Prav tako tudi ni prekršila določbe, po kateri mora delodajalec zagotoviti, da z delovno opremo upravljajo le usposobljene osebe, saj viličarja, s katerim je prišlo do poškodbe, v trenutku nesreče ni upravljal noben delavec, zaposlen pri prvi toženi stranki. Tožena stranka je za upravljanje s strojem zagotovila usposobljene delavce, kar bi lahko dokazala, če bi sodišče zaslišalo predlagane priče. Drugotožena stranka za upravljanje z viličarjem ni imela dovoljenja prvotožene stranke in je sama prišla v prostore skladišča, kjer je vstop nezaposlenim prepovedan. Tudi predlaganega dokaza v potrditev teh navedb sodišče ni izvedlo. Ne drži niti navedba drugotožene stranke, da naj bi jo k upravljanju z viličarjem pritegnil Simon Rijavec. Do nesreče je zato po mnenju prvotožene stranke prišlo zgolj zaradi ravnanja drugotožene stranke, ki se ji je mudilo naložiti tovor. Prvotožena stranka vztraja, da ni dopuščala, da bi neusposobljene osebe upravljale z viličarjem. V zvezi s tem je prvotožena stranka predlagala zaslišanje priče, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi pravilo obligacijskega zakonika (OZ), po katerem delodajalec odgovarja za ravnanja delavca, prišlo v poštev, če bi delavec povzročil škodo tretjemu. Podrejeno prvotožena stranka ugovarja tudi razdelitvi odgovornosti med toženima strankama, saj odgovornost prvotožene stranke v nobenem primeru ne more biti večja od odgovornosti drugotožene stranke.

Druga tožena stranka se pritožuje zoper tisti del sodbe, s katerim ji je naloženo v plačilo 9.860,14 EUR in posledično zoper odločitev o stroških. Ne nasprotuje ugotovitvam glede poteka dogodkov, vendar meni, da njena odgovornost ni podana. Vztraja pri navedbah iz točke I in II odgovora na tožbo, katere naj sodišče šteje kot pritožbene navedbe. Podrejeno graja razmejitev odgovornosti med toženima strankama. Upoštevaje število in težo kršitev, zlasti pa ob upoštevanju vloge, ki jo je v dogodku odigral poškodovani delavec, je namreč delež 30 % soodgovornost drugega toženca nesorazmerno visok. Drugotožena stranka se ne more strinjati s stališčem, da gre pri zahtevku Zavoda za odškodninsko terjatev in ne za subrogacije, dejansko stanje v zadevi III Ips 8/2008 se namreč razlikuje od predmetne zadeve. Vprašanje delavčevega prispevka je lahko le predmet regresnega razmerja med delavcem in delodajalcem. To pa bi pripeljalo do situacije, ko bi moral delavec S.R. stroške svojega zdravljenja povrniti, čeprav gre za stroške iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Po 23. členu ZZVZZ pa je v primeru nesreče pri delu poškodovanim zagotovljeno zdravljenje v celoti. Podobna dilema je predmet zadeve III DoR 61/2013. Drugotožena stranka vztraja, da zahtevek ni utemeljen v delu, v katerem je za škodo odgovoren delavec sam. Sodišče bi lahko toženima strankama naprtilo le plačilo razlike.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba prve tožene stranke je utemeljena v spodaj obrazloženem obsegu, pritožbi tožeče in druge tožene stranke pa nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je pritožbe obravnavalo v okviru pritožbenih navedb in glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pravnega položaja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), ki je plačal stroške zdravljenja svojega zavarovanca, do tistega, ki je za škodo, ki jo je utrpel zavarovanec, odgovoren, ne urejajo splošne določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, temveč specialne določbe ZZVZZ. Ta v 86. členu ureja povrnitev škode, ki so jo poškodovancu (zavarovancu) namenoma ali iz malomarnosti povzročili tretji (1), v 87. členu pa povrnitev škode iz naslova poškodb zavarovancev, do katerih je prišlo zaradi tega, ker je delodajalec kršil ukrepe varstva pri delu in druge ukrepe, predpisane ali odrejene za varnost ljudi. Samo v primerih iz 86. in 87. člena se šteje, da je imel Zavod škodo ne glede na to, da so nevarnosti zajete z zdravstvenim zavarovanjem (89. člen ZZVZZ). Če torej niso izpolnjeni pogoji iz 86. in 87. člena ZZVZZ tudi ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti (manjka predpostavka pravno priznane škode (2)). Sodišče prve stopnje je glede zahtevka zoper prvo toženo stranko te določbe uporabilo napačno, kolikor je odgovornost prve tožene stranke temeljilo na 86. členu ZZVZZ. Za povrnitev škode, ki si jo je z malomarnim ravnanjem povzročil zavarovanec sam, namreč te določbe ni mogoče uporabiti (3) (v tem smislu v skladu z 89. členom ZZVZZ tudi ni mogoče govoriti o škodi). Drugi odstavek res govori o tem, da je za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzroči delavec, odgovoren delodajalec, vendar se to nanaša na primere iz prejšnjega odstavka, torej na primere, ko je delavec tisti „tretji“, ki je zavarovancu povzročil okvaro zdravja ali smrt, kot to pravilno opozarja pritožba. V situaciji, ko je zavarovana oseba delavec tožene stranke, lahko Zavod zahteva povrnitev škode od delodajalca le takrat, kadar delodajalec ni izvedel ustreznih higiensko – sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi.

Sodišče prve stopnje se je s tem vprašanjem ukvarjalo. V zvezi s tem je najprej povzelo predpise, ki to področje urejajo, nato pa ugotovilo, da je prvo tožena stranka delo v skladišču, v katerem so se izvajale aktivnosti z viličarjem, zaupala delavcu, ki sploh ni imel ustreznega zdravniškega spričevala. Očitno ni zagotovila obveščenosti delavcev, spoštovanja predpisov ter nadzora in sankcioniranja. Prva tožena stranka je sicer formalno izvajala vse potrebne ukrepe, očitno pa je, da je v konkretnih okoliščinah prihajalo do velikih razlik med zagotavljanjem varnega dela na deklaratorni ravni in na izvedbeni ravni. Primarni vzrok za nesrečo je (poleg ravnanja delavca prve tožene stranke) kršitev predpisov o varnosti pri delu. Prva tožena stranka je s tem, ko je dovolila, da z viličarjem upravlja njen za to delo zdravstveno neprimeren delavec, ustvarila okoliščine, ki so bile povod za nastanek škodnega dogodka. Upoštevati je treba tudi, da je do nezgode prišlo v toženkinih prostorih, kjer bi moralo biti poskrbljeno za omejenost gibanja zunanjih oseb ter da prva tožena stranka z ničemer ni izkazala dolžnega nadzora nad spoštovanjem postavljenih pravil. Z vsem naštetim se pritožbeno sodišče strinja. Prva tožena stranka teh zaključkov ne uspe izpodbiti, saj je vse njeno dokazovanje usmerjeno v formalno izvajanje ukrepov za varnost ljudi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je prva tožena stranka formalno izpolnila vse zahteve (označevanje, usposabljanje), vendar je kljub temu s strojem upravljal (v širšem smislu (4)) delavec, ki za to delo ni bil zdravstveno sposoben, kljub zatrjevanemu nadzoru je drugi toženec kot nepooblaščena oseba prišel v prostore skladišča in celo upravljal z viličarjem. Očitno torej je, da dejanski nadzor nad izvajanjem dela ni bil zagotovljen. Prav zato, ker tega nadzora ni bilo, je bilo zavarovancu in drugo tožencu omogočeno ravnanje, ki je privedlo do poškodbe. Izpolnjeni so torej pogoji za odgovornost tožene stranke po 87. členu ZZVZZ.

Drugačen pa je položaj druge tožene stranke. Ta je v razmerju do zavarovanca tretji in je torej zanjo mogoče uporabiti določbo 86. člena ZZVZZ. Pritožba s sklicevanjem na navedbe v odgovoru na tožbo ne more uspeti, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo in sodišče lahko upošteva samo trditve, navedene v pritožbi. Materialno pravo glede temelja odgovornosti druge tožene stranke pa je bilo uporabljeno pravilno.

Ob toženi stranki sta v pritožbah nasprotovali tudi porazdelitvi odgovornosti med obema toženima strankama, druga tožena stranka pa je poleg tega zatrjevala tudi, da bi moralo sodišče upoštevati prispevek zavarovanca in med obe toženi stranki povračilo škode razdeliti kvečjemu v tistem delu, ki ne odpade na zavarovanca. Pritožbeno sodišče bo zato v tem delu obe pritožbi obravnavalo skupaj.

K nezgodi je s svojim ravnanjem nedvomno prispeval tudi zavarovanec tožeče stranke. Predvsem je dopustil, da z viličarjem upravlja drugi toženec (oziroma ga je k temu celo pritegnil), čeprav glede njegove usposobljenosti za delo z viličarjem ni vedel ničesar. Tudi ta opustitev je v vzročni zvezi z nezgodo, le-to bi lahko zavarovanec tožeče stranke preprečil že, če bi drugemu tožencu prepovedal, da upravlja z viličarjem. Postavi se torej vprašanje, ali je pri odločitvi o povračilu škode potrebno upoštevati tudi prispevek zavarovanca tožeče stranke. V sodni praksi (5) je doslej prevladovalo mnenje, da ne, ker je to stvar regresa delodajalca do delavca (6). S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Zgoraj je bilo pojasnjeno, da je pravno priznana samo tista škoda, ki jo urejata 86. in 87. člen ZZVZZ. Škoda, ki je rezultat prispevka zavarovanca, ni pravno priznana škoda, in do povrnitve stroškov, ki so posledica ravnanja zavarovanca, Zavod ni upravičen. Pri utemeljenosti zahtevka Zavoda gre torej predvsem za vprašanje vzročne zveze. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve le tistih stroškov, ki so v vzročni zvezi z ravnanji obeh toženih strank, ne pa tudi z ravnanjem svojega zavarovanca. Do enakega rezultata pridemo tudi, če upoštevamo, da Zavod v razmerju do toženih strank s plačilom stroškov zdravljenja vstopi v položaj svojega zavarovanca. Zavarovanec pa ne bi mogel zahtevati odškodnine za škodo, ki je posledica njegovega ravnanja. Zakon po mnenju pritožbenega sodišča ne daje nobene podlage za drugačno obravnavanje v primeru zahtevka Zavoda za povračilo škode po ZZVZZ. Povedano pomeni, da je pritrditi drugi toženi stranki, da Zavod ni upravičen zahtevati od toženih strank vračila tistih stroškov, ki so rezultat ravnanja zavarovanca.

V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje (ki je prestalo tudi pritožbeni preizkus). Prva tožena stranka je formalno sicer izvajala predpisane ukrepe varstva pri delu, v praksi pa ni zagotovila izvajanja teh ukrepov, oziroma nad izvajanjem teh ukrepov ni zagotovila nadzora in je na ta način omogočila kršitve teh predpisov, ki so povzročile nastanek škode. Po drugi strani pa je druga tožena stranka ravnala z veliko malomarnostjo, ko je neusposobljena in nepooblaščena upravljala z viličarjem (ki je po svoji naravi nevarna stvar). Z veliko malomarnostjo je ravnal tudi zavarovanec tožeče stranke, ki je drugemu tožencu dovolil upravljanje z viličarjem, ne da bi vedel, ali je ta za kaj takega sploh usposobljen. Ob tehtanju vseh treh ravnanj in dejstva, da je prav tožena stranka odgovorna za tako dejansko organizacijo delovnega procesa, s katero je možnost delovnih nezgod čim manjša, kljub temu pa je dopustila, da se je v delovni proces vključila oseba, ki pri njej ni bila zaposlena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je k nezgodi v deležu 40 % prispevala prva tožena stranka, po 30 % pa zavarovanec tožeče stranke in druga tožena stranka. Povedano pomeni, da je pritožba drugotožene stranke neutemeljena, saj prisojen znesek ustreza njenemu prispevku. Njeno pritožbo (in pritožbo prve tožene stranke, kolikor se nanaša na prispevek druge tožene stranke) je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v točkah III in VI potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Delno pa je utemeljena pritožba prve tožene stranke in sicer je zahtevek zoper njo utemeljen le glede 40 % vtoževanih stroškov zdravljenja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prve tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II delno spremenilo, tako da mora prva tožena stranka plačati tožeči stranki 13.146,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek (v višini razlike med prisojenim zneskom in zneskom 23.006,98 EUR) pa se zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

Pritožba tožeče stranke glede stroškov je neutemeljena. Drži, da sodišča pogosto uspeh v odškodninskih pravdah določajo ob upoštevanju uspeha po temelju in po višini, vendar je uporaba te metode odvisna od konkretnih okoliščin. V poštev pride kvečjemu takrat, kadar sta sporna tako temelj kot višina. V predmetni zadevi višina ni bila konkretizirano prerekana in se sodišče prve stopnje z njo ni posebej ukvarjalo, zato je uporabljena metoda skladna z določbo 154. člena ZPP. Že zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, pa je moralo pritožbeno sodišče spremeniti odločitev o pravdnih stroških v razmerju med tožečo in prvo toženo stranko. Tožeča stranka je uspela le v deležu 40 %, prva tožena pa v deležu 60 %. Stroški tožeče stranke so znašali 755 EUR (ta višina ni bila prerekana), stroški prve tožene stranke pa 33,11 EUR. 40 % stroškov tožeče stranke je 302 EUR, 60 % stroškov prve tožene stranke pa 19,87 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka v točki V spremenilo tako da mora prvo tožena stranka tožeči povrniti 282,13 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. členu ZPP. Prva tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti 43 % njenih pritožbenih stroškov, kar znaša 294,55 EUR (sodna taksa, materialni stroški). Tožeča in druga tožena stranka v pritožbenem postopku nista uspeli, zato sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------------------

op. št. 1: Tretji je seveda lahko tudi kakšen drug delavec istega delodajalca (razen poškodovanega zavarovanca) in za takega delavca bi prišla v poštev odgovornost delodajalca iz drugega odstavka 86. člena ZZVZZ.

op. št. 2: Primerjaj tudi odločbo VS RS III Ips 8/2008, v kateri je Vrhovno sodišče zapisalo, da „ZZZS po splošnih predpisih nima položaja oškodovanca, saj s plačilom zdravstvenih storitev izpolnjuje svojo obveznost iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Položaj oškodovanca mu daje šele 86. člen ZZVZZ“. Enako seveda velja za 87. člen ZZVZZ.

op. št. 3: Enako VSK 85/2013.

op. št. 4: Viličarja sicer ni vozil, si je pa pri delu očitno z njim pomagal in imel možnost, da dovoli drugemu tožencu, da z viličarjem upravlja.

op. št. 5: V vseh teh odločbah je bil tožen samo delodajalec, ne pa tudi tretji povzročitelj škode.

op. št. 6: V zadnjem obdobju sta glede tega vprašanja dopuščeni reviziji v dveh zadevah III DoR 63/2011 in III DoR 65/2013. O revizijah doslej še ni bilo odločeno.