UPRS sodba II U 130/2013

Tožbi se ugodi, sklep Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS), Območne geodetske uprave Murska Sobota, Geodetske pisarne Gornja Radgona št. 02132-00296/2011-16 z dne 21. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se stavba s št. 184-1385, ki je povezana s parcelami 83/3, 81, 80 in 79, k.o. …, vpiše v kataster stavb in se stavbi in delom stavbe določijo številke, površine in dejanska raba, kot je razvidno iz navedene tabele. V svoji obrazložitvi navaja, da je Občina Gornja Radgona dne 15. 11. 2011 vložila zahtevo za vpis stavbe 184-1385, ki je povezana s parcelami 83/3, 81, 80 in 79, k.o. …, v kataster stavb. Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in Pravilnika o vpisu v kataster stavb (Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje A. d.o.o. Tožnici je bil v predhodnem postopku s sklepom z dne 5. 12. 2011 priznan status stranke udeleženke v postopku. Tožnica je zahtevala tudi ustavitev (pravilno : prekinitev) postopka vpisa stavbe, kar pa je organ z istim sklepom z dne 5. 2. 2011 zavrnil. Dne 3. 4. 2012 je bila opravljena ustna obravnava, na kateri je tožnica vložila postopkovni predlog za ponovno izvedbo obravnave na terenu in za postavitev novega izvedenca v postopku vpisa stavbe 184-1385 v kataster stavb. Ta predlog tožnice je organ s sklepom zavrnil. Tožnica je na obravnavi izrazila dvom v pravilnost elaborata ter navajala, da je skica terenske meritve prilagojena tako, da del objekta nad zemljo pade na parcelo v lasti Občine Gornja Radgona, medtem ko v naravi del objekta stoji na njeni parceli. Organ temu argumentu ni sledil, saj se nanaša na postopek evidentiranja zemljišča pod stavbo, ki predstavlja drug upravni postopek, ki je že zaključen z dokončno odločbo. Glede navedb tožnice, da elaborat za vpis stavbe ni bil opravljen korektno, organ ni našel podlage za takšne trditve. Na podlagi navedenega elaborata je zato organ izvedel vpis stavbe v kataster stavb.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Po pregledu spisovne dokumentacije ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil materialne predpise in pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje. Elaborat za vpis stavbe v kataster stavb je izpolnjeval vse pogoje po 81. členu ZEN in je izdelan v skladu s Pravilnikom. Ker pa je v obravnavani zadevi sporno, ali je bil postopek za izdelavo elaborata za vpis stavbe v kataster voden tako, da bi tožnica mogla v njem sodelovati oziroma imela možnost izjaviti se o odločilnih dejstvih, na katerih izpodbijana odločitev temelji, drugostopenjski organ navaja, da je bil tožnici s sklepom z dne 5. 12. 2011 priznan status stranke udeleženke v postopku vpisa stavbe v kataster stavb. Po četrtem odstavku 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora oseba, ki med postopkom vanj vstopa kot stranka, sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je postopek ob njenem vstopu in zato ne more zahtevati, da naj se ponovi določen del postopka ali celoten postopek, ne glede na to, da v prejšnjih fazah ni sodelovala. Od trenutka vstopa v postopek ima namreč stranski udeleženec vse možnosti podajanja izjav, oporekanja, predlaganja dokazov, vlaganja rednih in izrednih pravnih sredstev. V konkretnem primeru se je tožnica o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, lahko izjasnila na opravljeni ustni obravnavi dne 3. 4. 2012. Ker je bila tožnici torej dana možnost, da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, tožnici ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku. Organ zavrača pritožbene navedbe, ki se nanašajo na evidentiranje zemljišča pod stavbo, saj evidentiranje zemljišča pod stavbo ne gre enačiti s postopkom vpisa stavbe v kataster.

Tožnica v obširni tožbi navaja, da ji je bil v postopku vpisa stavbe v kataster priznan status stranske udeleženke. Tožena stranka je njen predlog za opravo ogleda na terenu in postavitev novega izvedenca geodeta s sklepom z dne 26. 4. 2012 zavrnila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je njeno pritožbo zoper ta sklep zavrnilo. Na ustni obravnavi dne 3. 4. 2012 je izpostavila, da se naravne kleti in tudi zemljišče pod stavbo nahajajo tudi na njenih nepremičninah in da je bilo zemljišče pod stavbo v postopku, ko v njem še ni sodelovala, določeno napačno. Navedla je tudi, da ji pred tem ni bila dana možnost udeležbe v postopku, tako da ji ni bila dana možnost sodelovati na terenu, kjer bi se lahko neposredno seznanila in po potrebi preverila meritve iz elaborata. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi tožnica postopek sprejela v stanju, v kakršnem se le-ta nahaja ob njenem vstopu, saj je ravno nezakonito vodenje postopka tožeči stranki onemogočilo sodelovanje v postopku že od začetka. V skladu s 143. členom ZUP mora namreč upravni organ k udeležbi v postopku povabiti osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Da je tožena stranka v konkretni zadevi o pravnem interesu tožnice bila seznanjena že ob vložitvi predloga za vpis, pa kažejo že podatki iz zahteve vlagatelja in priloženega elaborata, da je stavba povezana tudi z nepremičninami tožnice. Glede zemljišča pod stavbo je bilo njenemu predlogu za obnovo postopka ugodeno, vendar ta postopek še ni končan. Tožnica je podrobno navedla, da že iz primerjave skice terenske meritve z dne 19. 9. 2011 in geodetskega načrta z dne 22. 7. 2010 izhaja, da je prikaz v skici terenske meritve z dne 19. 9. 2011 prilagojen in ne ustreza dejanskemu stanju. Prikaz v elaboratu je namreč prilagojen tako, da stavba in zemljišče pod stavbo v celoti leži na nepremičnini s parc. št. 83/3, k.o. …. Kot zemljišče pod stavbo je določen le pas v širini zgolj 18 cm (desna vrata) oziroma 25 cm (leva vrata). Tudi glede na dejstvo, da sta oba vhoda enaka, je razlika v širini zemljišča pod stavbo neutemeljena. Kolikor bi namreč zemljišče pod stavbo bilo določeno zgolj cm ali dva širše, potem bi ležalo tudi na nepremičnini v lasti tožnice in bi bilo tako potrebno evidentirati stavbo z več deli (najmanj z dvema deloma). Iz geodetskega načrta z dne 22. 7. 2010 namreč izhaja, da so vrata v predmetno klet na nepremičnini s parc. št. 79, ki je v lasti tožnice, po elaboratu in skici terenskih meritev z dne 19. 9. 2011 pa so vrata na nepremičnini 83/3 v lasti Občine Gornja Radgona. Tudi ne morejo biti utemeljene navedbe tožene stranke, da geodetski načrt za odločanje ne more biti relevanten. Tožnica je ravno na podlagi predložene dokumentacije, tudi geodetskega načrta, izkazala utemeljen dvom v pravilnost elaborata in s tem v zvezi predlagala ponovni ogled na terenu ter postavitev izvedenca geodeta. Tega tožena stranka ni upoštevala, saj se je do navedenega zgolj pavšalno opredelila. Tožnici v postopku ni bila omogočena preveritev elaborata in bi geodet, ki je izdelal elaborat na obravnavi na terenu, moral pokazati predlog elaborata za vpis stavbe v kataster in strankam postopka omogočiti, da dajo svoje pripombe na predlog ter da bi se o obravnavi moral voditi zapisnik. Tožnica je namreč natančno in argumentirano navedla, da je predložen elaborat nestrokoven, nepopoln in ne prikazuje dejanskega stanja v naravi, v zvezi s čemer je predložila skico terenskih meritev, geodetski načrt in določene fotografije. Na ustni obravnavi se geodet B.B. do njenih argumentiranih pripomb ni opredelil, saj se je opredelil zgolj pavšalno, da je bila zadeva evidentirana pravilno, to je tisto, kar se vidi iz ptičje perspektive. Vendar pa tega ni bil pripravljen pokazati v naravi v smislu, da se obravnava prestavi na teren. Tudi razlike v širini med obema vhodoma vrat ni znal pojasniti. Tako tožena stranka dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ni ugotavljala oziroma jih ni ugotovila pravilno. Tožnica izpostavlja tudi, da sta postopek evidentiranja zemljišča pod stavbo in postopek vpisa stavbe medsebojno neločljivo povezana, ker je osnova obeh vpisov isti predlog vlagatelja in isti elaborat ter skica terenske meritve z dne 19. 9. 2011. Tako ne drži, da naj bi se navedbe tožnice glede elaborata nanašale zgolj na postopek evidentiranja zemljišča pod stavbo. V kolikor bi namreč šlo za ločena in med seboj nepovezana postopka, bi tudi bilo potrebno, da se tudi zakonsko določena preveritev elaborata in sodelovanje ter seznanitev na terenu opravi za vsak postopek posebej, kar pa v konkretnem primeru ni bilo in tudi ni predvideno. Ker je v zvezi z evidentiranjem zemljišča pod stavbo bila dovoljena obnova postopka, sta vpis stavbe v kataster in posameznih delov v celoti odvisna od rešitve obnovljenega postopka evidentiranja zemljišča pod stavbo, saj bo, v kolikor se bodo navedbe tožnice glede zemljišča pod stavbo izkazale kot utemeljene, to vplivalo na evidentiranje in postopek vpisa stavbe v kataster. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep z dne 21. 6. 2012 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je tožbo posredovalo v odgovor tudi stranki z interesom, C. d.d. Le-ta v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnice in navaja, da je, glede na bistvo tožbenih navedb, da tožnici organ ni zagotovil sodelovanja v postopku s tem, ko je zavrnil njeno zahtevo za izvedbo ponovnega ogleda na terenu ter postavitev novega izvedenca geodeta, ravnal pravilno. Tožnici je namreč bila dana možnost sodelovanja v postopku, prav tako ji je bilo omogočeno, da se seznani z vsem procesnim gradivom in da na izdelan elaborat poda svoje pripombe. Tožnica pa po seznanitvi z gradivom glede dela elaborata, ki se nanaša na vpis stavbe, ni podala nobene konkretne pripombe. Razen tega tudi morebitna izvedba terenske obravnave ne bi prispevala k večji jasnosti glede morebitnih nepravilnosti elaborata, saj gre za stavbo, ki leži pod zemljo. Tudi očitki tožnice o tem, da se geodet na ustni obravnavi ni opredelil do njenih pripomb, stranka z interesom smatra za nepomembne, saj se vse navedene nepravilnosti nanašajo na evidentiranje zemljišča pod stavbo. Postopek evidentiranja zemljišča pod stavbo pa je ločen od postopka vpisa stavbe v kataster in na slednjega ne more imeti vpliva. Gre namreč za dva ločena upravna postopka. Zato vprašanje pravilnega evidentiranja zemljišča pod stavbo ne more imeti posledic na pravilnost vpisa stavbe v kataster stavb. Stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi iz listin upravnega spisa izhaja, da je Občina Gornja Radgona dne 23. 9. 2011 na območno geodetsko upravo Murska Sobota, geodetsko pisarno Gornja Radgona, vložila zahtevo z več zahtevki in sicer z zahtevkom za evidentiranje zemljišča pod stavbo in z zahtevkom za vpis stavbe v kataster stavb kot lastnik parcele, na kateri stoji stavba ali je z njo povezana. K zahtevi je bil priložen skupen elaborat, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje A. d.o.o.

Prvostopenjski organ je o zgoraj navedenih zahtevkih odločal o vsakem posebej. Tako je s sklepom z dne 12. 10. 2011 odločil o evidentiranju zemljišča pod stavbo 1385, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 83/3, k.o. …, z izpodbijanim sklepom z dne 21. 6. 2012 pa o vpisu te stavbe v kataster stavb.

Po predlogu tožnice za obnovo postopka evidentiranja zemljišča pod stavbo je prvostopenjski organ s sklepom z dne 23. 10. 2012 (v ponovljenem postopku) odločil, da se dovoli obnova postopka evidentiranja zemljišča pod stavbo v obsegu, da se postopka udeležuje tudi tožnica. Iz spisovnih podatkov izhaja, da ta postopek še ni končan.

Pravno podlago za odločanje o predmetni zadevi predstavlja Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN), ki ureja tako postopek evidentiranja zemljišča pod stavbo, kot tudi postopek vpisa stavbe v kataster stavb. Pri tem je relevantna določba 83. člena ZEN o povezavi postopkov. Tako je v prvem odstavku navedenega člena določeno, da če zemljišče pod stavbo v zemljiškem katastru ni evidentirano v skladu s tem zakonom, mora vlagatelj poleg zahteve za vpis stavbe v kataster stavb vložiti zahtevo za evidentiranje zemljišča pod stavbo na podlagi 64. člena tega zakona.

V upravnem sporu sodišče zakonitost izpodbijanega akta praviloma presoja glede na dejansko stanje ugotovljeno v času izdaje le-tega. Vendar v obravnavanem primeru glede na povezanost obeh postopkov (evidentiranje zemljišča pod stavbo in vpisa stavbe v kataster stavb) okoliščina, da je bil postopek evidentiranja zemljišča pod stavbo obnovljen in da še ni zaključen, po presoji sodišča vpliva na odločanje v tem postopku.

Po določbi drugega odstavka 272. člena ZUP sklep, s katerim se dovoli obnova postopka, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da se zadržijo pravni učinki vpisa evidentiranja zemljišča pod stavbo. Sodišče zato soglaša s tožnico, da bi upravni organ v postopku vpisa stavbe v kataster stavb moral počakati na zaključek obnovljenega postopka evidentiranja zemljišča pod stavbo.

Ker glede na vse navedeno po presoji sodišča obstaja dvom glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar v obravnavani zadevi vpliva na pravilno uporabo materialnega prava, je sodišče tožbi ugodilo (na podlagi 2. točke v zvezi s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) ter izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ob upoštevanju stališča sodišča izraženega v tej sodbi o zahtevi tožeče stranke ponovno odločiti.

Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da ji mora tožena stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/2013, Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek.

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi, ima pravico zahtevati vračilo stroškov postopka le tožnik (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno, prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na tožbo.