272. člen ZUP

Nova dejstva in novi dokazi so vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za ugotovitev oziroma podelitev statusa zaščitene kmetije, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka. Upravni postopek za določitev spornih nepremičnin za zaščiteno kmetijo pa je bil začet šele po pravnomočnosti relevantnega dela sklepa o dedovanju, posledično je bila po njegovi pravnomočnosti izdana tudi odločba o določitvi zaščitene kmetije, na katero se sklicuje tožnik. Sporne nepremičnine tako v času teka relevantnega dela zapuščinskega postopka niso imele statusa zaščitene kmetije, zato sodišče na takšen status tudi ni moglo in ni bilo dolžno vezati uporabe materialnopravnih odločb. Morebitna kasnejša sprememba statusa spornih nepremičnin ne predstavlja novega dejstva v pomenu 10. točke 394. člena ZPP

Pritožnici z nobenim delom izreka izpodbijanega sklepa, s katerij je bila dovoljena obnova postopka in zadržano učinkovanje upravne odločbe, glede katere se dovoljuje obnova, ni naložena kakšna obveznost, ki bi se lahko prisilno izvršila po ZUP, zato takšne izvršitve tudi ni mogoče odložiti z začasno odredbo. Ureditev zadržanja izvršitve upravnega akta z začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je drugačna kot ureditev zadržanja izvršitve upravnega akta zaradi obnove po ZUP. Slednja namreč nastopi neposredno z izdajo sklepa o obnovi postopka na podlagi drugega odstavka 272. člena ZUP, in pomeni ne le zadržanja postopka prisilne izvršbe, pač pa tudi zadržanje pravnih učinkov odločbe, na katero se nanaša uvedena obnova. Izostanka pravno odločilnih trditev ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov.

Tožnica je v obnovljenem postopku za izdajo odločbe o tem, ali okoljevarstveno soglasje ostane v veljavi, ali se odpravi oziroma razveljavi ter nadomesti z novo odločbo, sodelovala v svojstvu stranske udeleženke. Po ustaljeni sodni praksi pa se stranskemu udeležencu ne priznava pravice do pritožbe zaradi molka organa in tudi ne pravice do vložitve tožbe v upravnem sporu zaradi molka organa, upoštevaje pri tem določbo 222. člena ZUP, ki določa rok za odločbo v postopku, ki se začne na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke. Molk organa je izenačen z negativno odločbo; zato so lahko s takšno odločbo prizadete samo pravice aktivne stranke, na zahtevo katere se je uvedel postopek za uveljavitev kakšne njene pravice, ali pasivne stranke, zoper katero je bil začet postopek. Pravica pritožbe ob molku organa pa ne gre stranskemu udeležencu.

Pri tožnikovem predlogu za obnovo postopka gre za obnovo postopka, kakor ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka, predlog pa se je glasil na 1. točko 260. člena ZUP. V danem primeru je potekel objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP, saj je tožnik prejel dokončno odločbo z dne 21. 4. 2011 dne 22. 6. 2011 in je tako do dneva predloga tožnika za obnovo te odločbe, preteklo več kot 3 leta od dokončnosti odločbe, katere obnovo je predlagal.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da je bila faza objave javnega poziva glede na določbe 38. člena ZEKom, drugega odstavka 117. in 121. člena tega zakona ter drugi odstavek 13. Statuta toženke nezakonita, kolikor je bil javni poziv objavljen zgolj v Uradnem listu in ne tudi na spletni strani toženke. Zato tudi sodišče sodi, da je predlagatelj obstoj obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP izkazal z zatrjevanjem in izkazom nezakonitega odvzema možnosti sodelovanja v postopku za pridobitev mnenj zainteresirane javnosti, glede na nezakonito objavo javnega poziva. Postopek javnega razpisa, ki ni del upravnega postopka za dodelitev radijskih frekvenc, ne more biti predmet obnove postopka oziroma tudi ne predmet odločanja o dovolitvi obnove postopka. Predmet odločanja v obnovi postopka je lahko samo upravna zadeva, zaradi katere je bil začet prejšnji upravni postopek, ki se je končal z dokončno odločbo. Sklep o dovolitvi obnove postopka namreč po zakonu (drugi odstavek 272. člena ZUP) zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena.

Tožeči stranki odločba Centra za socialno delo glede plačila za program vrtca ni bila vročena. Iz okoliščin primera tudi ni mogoče ugotoviti, da je tožeča stranka za to odločbo in njeno vsebino zvedela, ko je bila ta vnesena v distribucijski modul. Dejstvo, da imajo vsi, ki morajo izvrševati odločbe, možnost vpogleda v modul, ne daje podlage za zaključek, da se je tožeča stranka z odločbo z dne 2. 9. 2014 seznanila, ko je bila vnesena v distribucijski modul (dne 2. 9. 2014). Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je odpravilo izpodbijane odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo Centru za socialno delo v ponovno upravno odločanje, saj je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZUP v roku enega meseca, torej pravočasno.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Za uporabo tega instituta morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Ena izmed teh predpostavk je tudi obnovitveni razlog, in sicer eden izmed razlogov, ki so navedeni v 260. členu ZUP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podan noben obnovitveni razlog, določen v 260. členu ZUP. Ravnanje pritožbenega organa, ko dve pritožbi ni združil v eno odločanje, ne pomeni take nepravilnosti, da bi zaradi tega bila sama odločba nična. Po 6. točki 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pritožba ne navaja, v čem bi imelo ravnanje tožene stranke znake prisiljenja, izsiljevanja in drugega, kakor to določa 5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP, niti ne priloži obsodilne sodbe, ki bila potrebna za obstoj 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Okoliščina, da toženčeva pravica uporabe ni bila vknjižena, ni preprečevala vknjižbe toženčeve lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe in določb ZLNDL. Konstitutiven učinek pravnomočnosti delne denacionalizacijske odločbe je s pravnomočnim sklepom o dovolitvi obnove postopka glede spornih nepremičnin izničen, saj je bila s tem zadržana izvršitev delne odločbe o denacionalizaciji.

Določba drugega odstavka 272. člena ZUP ni mogla predstavljati pravne podlage za odločanje o predlogu tožnikov, da organ pravnim naslednikom upravičenke kot lastnikom začasno, do pravnomočne odločitve v obnovljenem postopku, prepove razpolaganje z denacionaliziranimi nepremičninami. Vendar pa bi drugostopenjski organ moral presoditi, da gre pri predlogu tožnikov po vsebini za predlog za izdajo sklepa za zavarovanje izpolnitve obveznosti po 304. členu ZUP, čeprav ga tožnika pravno nista kvalificirala.

Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke, ki ji je v izpodbijani sodbi sledilo tudi sodišče prve stopnje, da je zastaranje pravice do izterjave obveznosti, določene v odločbi z dne 28. 10. 2008, začelo teči po njeni izvršljivosti 30. 11. 2008, in da se je glede na to, da se je revidenta s sklepom o izvršbi z dne 13. 12. 2012 za navedeno obveznost že terjalo in da je bil s tem tek zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2 prekinjen, zato ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje iz 125. oziroma 126. člena ZDavP-2, pravilna.

Organ prve stopnje je o predlogu za obnovo postopka že odločil, s čimer je prenehala podlaga za zadržanje izvršitve inšpekcijske odločbe, saj glede na določbo 272. člena ZUP ni potrebno, da bi bila odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka tudi dokončna oz. pravnomočna.

Tudi pri zavrženju predloga za obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je možno izdati začasno odredbo kot začasno ureditev stanja v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, če tožnik izkaže težko popravljivo škodo.

Odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja še ni pravnomočna, saj je odvisna od odločitve sodišča. Začasna ureditev stanja na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 bi bila zato edina možna sodna pot, da se prepreči realizacija gradbenega dovoljenja. Ker pa tožnik ni izkazal verjetnosti nastale težko popravljive škode, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V upravnem sporu sodišče zakonitost izpodbijanega akta praviloma presoja glede na dejansko stanje ugotovljeno v času izdaje le-tega. Vendar v obravnavanem primeru glede na povezanost obeh postopkov (evidentiranje zemljišča pod stavbo in vpisa stavbe v kataster stavb) okoliščina, da je bil postopek evidentiranja zemljišča pod stavbo obnovljen in da še ni zaključen, po presoji sodišča vpliva na odločanje v postopku vpisa stavbe v kataster stavb.

S sklepom o dovolitvi izvršbe se tožnici naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v njene pravice ali pravne koristi. Po določbi 1. odstavka 272. člena ZUP je zadržanje izvršitve odločbe mogoče le za obdobje do trenutka, ko organ odloči o obnovi postopka.

Sklep, s katerim se dovoli obnova postopka, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Gre za posledico dovolitve obnove, ki jo določa zakon. Ta učinek torej nastopi po samem zakonu in ni odvisno od organa, ali bo sklepu dal takšen pravni učinek.

Ker je v času odločanja upravnega organa še vedno učinkoval sklep o dovolitvi obnove postopka v zvezi z odločbo o vpisu tožnika v register pridelovalcev, ni bila podana pravna podlaga za vpis pridelka, ki ga je prijavil tožnik.

Revizijski ugovori se ne nanašajo na utemeljenost razloga za dovolitev obnova postopka, ki je bil v tem primeru razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. Pogoji za obnovo postopka po navedeni določbi ZUP so bili v tem primeru izpolnjeni, saj predlagatelj obnove, kot lastnik sosednjih zemljišč, v postopku izdaje spornega enotnega dovoljenja za gradnjo, ni sodeloval kot stranka.

Položaj stranskega udeleženca v postopku ima oseba, ki ji tak status materialni predpis izrecno priznava, kot tudi oseba, glede katere iz takega predpisa izhaja, da ima v upravni zadevi kakšno pravico ali pravni - ne pa tudi dejanski - interes. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v katerem se preverja skladnost izvedene gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem, se ne varuje več pravic drugih strank, saj morajo biti te obravnavane v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Predlagana ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ne sme biti v nasprotju z zakonsko določbo drugega zakona.