VSRS Sodba I Ips 68508/2010-96

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 3. 9. 2012 spoznalo M. Š. za krivega storitve kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Z isto sodbo ga je iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem odstavku 285. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4. 6. 2013 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 28. 10. 2013, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je bila glede na sodno poravnavo N 18/2005, s katero se je ustanovila služnost poti preko oškodovančevega zemljišča pri obsojenčevem ravnanju izključena protipravnost; in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker predloga za pregon ni podal oškodovanec (lastnik zemljišč), ampak njegova mati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 28. 1. 2014 meni, da zahteva ni utemeljena. Kršitev kazenskega postopka ni podana, enako pritožbeno navedbo je obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje. Zatrjevanje v zahtevi, da obsojenec ni ravnal protipravno, kar utemeljuje s predhodnim soglasjem oškodovanca za posege v njegovo zemljišče (ustanovljena služnost vožnje in hoje po oškodovančevem zemljišču) pa predstavlja uveljavljanje kršitev glede ugotovljenega dejanskega stanja. Z odgovorom državne tožilke je bil zagovornik seznanjen dne 31. 1. 2014, obsojencu pa sodno pismo ni bilo vročeno, ker ga kljub obvestilu pošte ni dvignil ter se je sodišču nevročeno vrnilo dne 20. 2. 2014.

B.

4Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravnorelevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da lahko pravočasen predlog za pregon poda le oškodovanec (lastnik zemljišč B. P.), ne pa njegova mati L. P., ne glede na to, da je imela sinovo pooblastilo za upravljanje njegovega posestva in polnopravno zastopanje, ker mati predloga za pregon ni vložila v imenu in za račun oškodovanca, temveč v svojem imenu, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Vrhovno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi (sodba sodišča prve stopnje točka 16, sodba sodišča druge stopnje točka 5), da je dne 14. 9. 2009 na policijski postaji podan predlog oškodovančeve matere za pregon, glede na pooblastilo z dne 20. 2. 2005 (s katerim je lastnik nepremičnin in oškodovanec B. P. pooblastil svoja starša L. in H. P. za vsa dela in upravljanje posestva na B. 120 in polnopravno zastopanje v zvezi z lastnino), bil podan s strani upravičene osebe in tudi pravočasen.

6Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona v zvezi z obsodbo obsojenca za kaznivi dejanji tatvine in poškodovanja tuje stvari, ker da obsojenec ni ravnal protipravno. Po navedbah vložnika je obsojencu poseg na oškodovančevi parceli (izkop brežine v dolžini 100 metrov in prilastitev odkopane zemlje ter požaganje več dreves) omogočala sodna poravnava z dne 13. 10. 2006, sklenjena med obsojenčevimi starši in oškodovancem. S sklenitvijo poravnave, s katero je bila dogovorjena vzajemna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami motornih vozil preko parcel oškodovanca in obsojenčevih staršev, je po navedbah vložnika oškodovanec privolil v uporabo svojega zemljišča, ta njegova privolitev pa zajema tudi privolitev izgradnje služnostne ceste in odstranitev ovir, ki so na njej.

7Težišče gornjih navedb vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanima kaznivima dejanjema sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivih dejanj tatvine in poškodovanja tuje stvari, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja ter presodilo, da v sklenjeni sodni poravnavi ni nobenega dogovora strank, ki bi obsojencu dovoljeval v opisu dejanj očitane posege v oškodovančevo zemljišče (točke 10 do 12 sodbe). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 9 sodbe). Zagovornik z gornjimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja zagovor obsojenca, katerega sta v povezavi z drugimi dokazi presodili v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini tako navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja in ne kršitve kazenskega zakona. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

9Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso je sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, skladno s točko 7112 taksne tarife.