VSRS Sodba II Ips 100/2013

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku
856,77
EUR.

1Tožnika sta skupaj z M. Ž. in prvim tožencem solastnika nepremičnin, parc. št. 1000/1 in 1000/7, obe k. o. ..., ki v naravi predstavljata konjeniški center. Ta se uporablja kot gospodarska celota za vzrejo konj, katerih lastnika sta prvi toženec in M. Ž. Tožnica od tožencev zahteva solidarno plačilo 48.355,30 EUR, kolikor naj bi bila prikrajšana, ker ne more uporabljati solastnih nepremičnin.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka zoper drugega toženca.

3Tožnica je zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine zoper drugega toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila revizijo. Ponavlja dejanske okoliščine, ki naj bi potrjevale, da je bil drugi toženec posestnik zadevnih nepremičnin in zato kot tak neupravičeno obogaten. Navaja, da je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri presoji koristi in razlage pojma uporabe tuje stvari. Poudarja, da je na podlagi sodne prakse (VSL I Cp 3936/2008, VSM I Cp 1980/2007, II Ips 593/2003 in II Ips 508/2006) mogoče skleniti, da ni pomembno, ali za obogatenega pridobitev oz. uporaba tuje stvari pomeni objektivno korist oz. ali bi se s stvarjo lahko okoristil, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Tako je mogoče zaključiti, da je pasivno legitimiran tudi dejanski uporabnik, torej tudi drugi toženec. Tožnica je trdila, da so zatrjevanja drugega toženca, da prihaja na posestvo občasno in da delo opravlja volontersko, način njegove obrambe, ki ni pravno relevanten. Ob pravilni uporabi materialnega prava je s tem izpolnjen pogoj „koristi“ v smislu pravnega standarda neupravičene obogatitve, saj je drugi toženec uporabljal tujo stvar in je imel objektivno korist, ni pa bistveno, ali se je dejansko okoristil, ali je pa korist opustil. Sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se ni opredelilo do v reviziji izpostavljenih pritožbenih navedb.

4Drugi toženec je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je drugi toženec imel stanovanje na predmetnih nepremičninah, da je drugi toženec zaposloval osebe za delo na posestvu itd.).

7Očitek procesne kršitve ni utemeljen. Na v reviziji izpostavljene pritožbene navedbe je višje sodišče odgovorilo v deveti točki sodbe, ko je pojasnilo, da sprejema zatrjevanja tožnikov, da je drugi toženec uporabljal sporni nepremičnini.

8Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Za nepoštenega pridobitelja, kar tožnica zatrjuje, da naj bi bil drugi toženec, Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo, določeno v 198. členu OZ.(1) Vsem položajem neupravičene pridobitve je skupno, da posestnik pridobi posest (in s tem možnost stvar uporabljati in jo uživati), ne da bi zato obstajal veljaven pravni temelj, ali na podlagi pravnega temelja, ki je pozneje prenehal. Nepošteni pridobitelj oz. nedobroverni posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, čeprav ve ali bi lahko vedel (če bi ravnal skrbno), da stvari ni upravičen imeti v posesti, jo uporabljati oz. uživati. Dejanske ugotovitve, da sta se nepremičnini uporabljali za vzrejo konj prvega toženca in M. Ž., da je drugi toženec na posestvu le občasno brezplačno treniral konje za prvega toženca in M. Ž. ter da si nepremičnin ni lastil ali prisvajal, ne zadoščajo za sklep, da je bil drugi toženec posestnik teh nepremičnin. Položaj drugega toženca bi bil lahko primerljiv položaju detentorja (26. člen SPZ). Titularja dejavnosti, za katero sta se uporabljali nepremičnini, sta bila prvi toženec in M. Ž., zato je pravilna presoja nižjih sodišč, da sta se uporabljali zgolj v njuno korist, ne pa v korist drugega toženca. Ker drugi toženec ni bil posestnik oz. pridobitelj spornih nepremičnin, se revizijske navedbe, da je ključna korist, ki bi jo ta lahko imel od stvari, ne pa zgolj korist, ki jo je dejansko imel, izkažejo za pravno nepomembne.

9

Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

10Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 856,77 EUR predstavlja stroške, ki jih je imel drugi toženec z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Pravila 95. in 96. člena SPZ so v razmerju do drugačnih pravil, ki jih določa OZ, kasnejši, glede vrste koristi, ki jih urejajo pa tudi poseben predpis, zato pravila, določena v navedenih določilih SPZ, izključujejo uporabo po vsebini drugačnih pravil OZ. Prim. N. Plavšak, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV, Ljubljana 2009, str. 695.