VSL sodba II Kp 8826/2013

Pritožba obsojenega J. Ž. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom (pravilno sodbo) je Okrajno sodišče v Sevnici sklenilo, da se denarna kazen v višini 1.500,03 EUR, izrečena obsojenemu J. Ž. s sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici I K 8826/2013 z dne 22. 4. 2013, pravnomočno dne 4. 5. 2013 izvrši tako, da se obsojencu določi dvaindvajset dni zapora.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenec. Podal je laično pritožbo, iz katere izhaja, da se je pritožil zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagal, da mu višje sodišče izrečeno denarno kazen odpusti oz. omili, podrejeno pa, da mu omogoči obročno odplačevanje kazni.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi moralo odločiti s sodbo in ne s sklepom. Šesti odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da o spremembi denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati v kazen zapora, odloči predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je na prvi stopnji izreklo denarno kazen, s sodbo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo s sklepom namesto s sodbo, storilo (relativno) bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek člena 371 ZKP), ki je pritožnik ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nanjo po uradni dolžnosti ne pazi (člen 383 ZKP). Ne glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča navedena kršitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Je pa pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenca zato odločilo s sodbo in je pri presoji izpodbijanega sklepa ravnalo tako kot, da bi presojalo izpodbijano sodbo.

5V postopku izvršitve denarne kazni, ki je ni mogoče niti prisilno izterjati, so brezpredmetne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izraža nestrinjanje s pravnomočno sodbo, ki je izvršljiva. Kot takšne je potrebno oceniti tudi pritožbene navedbe obsojenca, da (pravnomočna in izvršljiva) sodba, s katero mu je bila izrečena denarna kazen, temeljni zgolj na izjavah policistov, da je sodnik v postopku, ki se je končal z izrekom te sodbe, delal napake, ter, da mu je bila kršena pravica do obrambe. Vse to bi pritožnik lahko uveljavljal v ugovoru zoper sodbo, s katero je bil izdan kaznovalni nalog, vendar te možnosti ni izkoristil.

6Pritožnik se brezuspešno sklicuje na svoje slabo finančno stanje in preživninske obveznosti, na podlagi česar pritožbenemu sodišču predlaga, da mu izrečeno denarno kazen odpusti, omili, ali mu omogoči obročno odplačevanje. Navaja, da kazni ni sposoben plačati, da zaradi preživninskih obveznosti ne more prestajati zaporne kazni, niti ne more opravljati dela v splošno korist brez nadomestila. V skladu s petim odstavkom člena 47 Kazenskega zakonika (KZ-1) ter prvim in drugim odstavkom člena 129a ZKP bi obsojenec, najkasneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bila izrečena denarna kazen, lahko zaprosil za obročno odplačilo le te (sodba je postala pravnomočna 4. 5. 2013, rok za plačilo izrečene denarne kazni pa se je iztekel tri mesece po pravnomočnosti sodbe). Prav tako bi obsojenec na podlagi člena 87 KZ-1 ter prvega in drugega odstavka člena 129a ZKP lahko podal predlog za nadomestitev izrečene denarne kazni z delom v splošno korist. Nobene izmed navedenih možnosti obsojenec ni izkoristil. Ker denarne kazni kljub pozivu ni plačal, jo je sodišče prve stopnje poskusilo prisilno izterjati (list. št. 34). Izvršba ni bila uspešna (list. št. 35 in 36), zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 utemeljeno odločilo, da se obsojencu izrečena denarna kazen izvrši tako, da se mu določi 22 dni zapora (za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni se določi en dan zapora). Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita in jo pritožnik s svojimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Pritožniku preostane bodisi, da izrečeno denarno kazen plača in se s tem izogne zaporu (to možnost še vedno ima) ali pa bo ta kazen izvršena na opisan način.

7Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in po tem, ko ob preizkusu izpodbijanega sklepa (pravilno sodbe) ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), izpodbijano sodbo potrdilo (člen 391 ZKP).

8Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v skladu z določili členov 95 in 98 ZKP.