VSL sodba II Kp 5433/2010

Ob reševanju pritožbe zagovornice obtožene N. K. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženki pogojni obsodbi, ki sta ji bili izrečeni s pravnomočnima sodbama Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 20.6.2012, I K 49943/2011, in z dne 18.6.2012, II K 25994/2012, ne prekličeta.

Nakar se obtoženki za kaznivo dejanje, za katero je bila spoznana za krivo po prvem odstavku 134. člena KZ, izreče kazen

6 (šest) mesecev zapora.

Pritožba zagovornice obtožene se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženo N. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ in ji izreklo (pravilno določilo) kazen šest mesecev zapora. Obtoženki je preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočnima sodbama Okrajnega sodišča v Kočevju I K 49943/2011 z dne 20. 6. 2012, s katero ji je bila določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, in Okrajnega sodišča v Kočevju II K 25994/2012 z dne 18. 6. 2012, s katero ji je bila določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo dveh let. Po določbah o steku ji je nato, upoštevaje določeni kazni zapora iz preklicanih pogojnih obsodb in kazen zapora po izpodbijani sodbi, izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Po 69. členu KZ je obtoženki odvzelo zaseženo lopato. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila obtoženkina zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do zagovora obdolženke, da je dejanje storila v silobranu, to je zato, da bi odvrnila istočasen protipravni napad na svojega sina, predstavlja zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V nasprotju z zatrjevanjem pritožnice pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejstva v zvezi z silobranom kot ga je zatrjevala obtoženka tekom dokaznega postopka (in ga ponavlja tudi pritožba) natančno ugotavljalo in za svoje zaključke o tem, zakaj ne verjame obtoženki in njej naklonjenim pričam v izpodbijani sodbi (v točkah 5, 9 in 10 obrazložitve) navedlo tehtne in argumentirane razloge. Utemeljeno je sodišče prve stopnje verjelo oškodovancu, da obtoženkinega sina D. S. ni fizično napadel, ampak je bil z njim zgolj v verbalnem konfliktu, saj je pravilno ugotovilo, da je njegova izpovedba o dogodkih s kritičnega dne ves čas konstantna in skladna s prepričljivimi izpovedbami prič I. T. in J. Z. ter listinskimi dokazili. S tem, ko je sodišče prve stopnje glede poteka dogodka sledilo izpovedbi oškodovanca, ne pa zagovoru obtoženke oziroma njej naklonjenih prič, je tudi ocenilo, da potek dogodka kritičnega dne, na način, kot je zatrjeval oškodovanec, izključuje obstoj silobrana. Pritožbeno izvajanje, da izpodbijana sodba o tem dejstvu nima razlogov, se tako izkaže za neutemeljeno.

5Pritožnica v pritožbi ponuja lastno dokazno oceno poteka dogodkov, kateri pa pritožbeno sodišče ne sledi. Dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi ne more vzbuditi z izkrivljenim povzemanjem ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Neutemeljeno pritožba opozarja, da sodni izvedenec za sodno medicino A. A. ni mogel z gotovostjo odgovoriti na vprašanje ali je oškodovanec zadobil en ali dva udarca. Izvedenec je v izvedenskem mnenju namreč pojasnil, da obstaja majhna verjetnost, da bi bile rane na lasišču oškodovanca povzročene zgolj z enim udarcem in da sklepa, da je oškodovanec zadobil dva udarca. Takšne ugotovitve pa so, ko je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, skladne s prepričljivo izpovedbo oškodovanca. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v zaključke prvostopenjskega sodišča, da je obtoženka ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Te zaključke pa tudi sicer pritožba izpodbija zgolj s ponavljanjem zagovora obtoženke, da je ravnala v silobranu.

6Končno ni moč upoštevati niti tistega dela pritožbenih navedb, ki grajajo odločbo o kazenski sankciji. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb glede odmere kazni za obravnavano kaznivo dejanje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje predpisano kazen, težo kaznivega dejanja, obtoženkino krivdo in ostale okoliščine, pomembne za odmero kazni (obtoženkino predkaznovanost, skrb za mladoletne otroke in delni prispevek oškodovanca, ki je reagiral na provokacijo otroka in se z njim prepiral) določilo primerno visoko kazen, to je minimum zagrožene kazni v višini šestih mesecev zapora. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za uporabo omilitvenih določb po 2. točki 42. člena KZ, ki jih pritožnica utemeljuje zgolj s protispisnim zatrjevanjem, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec napadel otroka oškodovanke (dočim iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da do napada obtoženca ni prišlo, ampak le do verbalnega konflikta med oškodovancem in oškodovancem).

7Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je obtoženki preklicalo pogojni obsodbi, ki sta ji bili izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Kočevju I K 49943/2011 z dne 20.6.2012 in II K 25994/2012 z dne 18.6.2012. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje opravilo novo sojenje zoper obtoženko. Obtoženka je bila v prvem sojenju spoznana za krivo istega kaznivega dejanja kot v drugem sojenju, in sicer po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.1.2011 I K 5433/2010. Sodišče prve stopnje je obtoženki izreklo kazen šest mesecev zapora, pogojne obsodbe, ki je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 10.3.2008 K 31/2007, ni preklicalo. V prvem sojenju je vložila pritožbo samo zagovornica obtoženke. Navedena procesna ugotovitev tako napotuje na presojo kršitve določbe člena 385 ZKP (prepoved reformatio in peius), na katero mora sodišče druge stopnje zaradi pooblastila iz prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti (10. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

8Pravna teorija opredeljuje namen prepovedi reformatio in peius (sprememba na slabše), s tem da obtoženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo oziroma ker je bila pritožba vložena samo v njegovo korist. Zato se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo tako glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. V novem sojenju je bila obtoženka spoznana za krivo za isto kaznivo dejanje kot v prvem sojenju, prav tako ji je bila v novem sojenju izrečena (prav: določena) enaka kazenska sankcija kot v prvem sojenju, to je šest mesecev zapora. Je pa sodišče v novem sojenju preklicalo obe citirani pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Kočevju. Postavlja se vprašanje, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka s kršitvijo 385. člena ZKP (10. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Že na prvi pogled je razvidno, da je nova kazenska sankcija, ki je bila izrečena obtoženki in sicer deset mesecev zapora, res da zaradi uporabe pravil o steku kot posledice preklica obeh pogojnih obsodb, strožja kot v prvem sojenju, ko je bila obtoženki izrečena kazen šest mesecev zapora. Res je, da v prvem sojenju nobena od preklicanih pogojnih obsodb ni bila pravnomočna. Obe sodbi sta postali pravnomočni po razveljavitvi prve sodbe v obravnavani zadevi. Vendar pa je več kot evidentno, da v kolikor se obtoženka ne bi pritožila zoper prvo sodbo, ji prvo sodišče objektivno ne bi moglo izreči takšne kazenske sankcije, kot je to storilo z izpodbijano sodbo. To pa pomeni, da je na ta način zaradi preklica obeh pogojnih obsodb Okrajnega sodišča v Kočevju obtoženka prišla v slabši položaj in to samo zaradi ponovnega sojenja v obravnavani zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče zato zagrešilo kršitev iz člena 385 ZKP. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pripominja, da pa bi bila lahko (teoretično) izrečena takšna enotna kazen deset mesecev zapora, vendar le v primeru združitve kazenskih postopkov, skratka enotnega obravnavanja v istem postopku v zadevah I K 5433/2010 Okrožnega sodišča v Ljubljani in v kazenskih zadevah I K 49943/2011 in II K 25994/2012 Okrajnega sodišča v Kočevju. Vendar pa je tudi to stališče lahko sporno glede na pojasnilo Komentarja zakona o kazenskem postopku (Horvat, Štefan - Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV založba, 2004, str. 834, točka 12). Kljub temu se pritožbeno sodišče pridružuje stališču procesne literature, da „se ne more reči, da je bilo nekaj presojeno v škodo obtoženca, če prej sploh ni bilo presojeno“ (Horvat, Štefan, stran 834). Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo enotnega postopka z zadevama iz preklicanih pogojnih obsodb je zato še manj smelo uporabiti določbo o fakultativnem preklicu pogojnih obsodb po členu 52 KZ (prav: po členu 53 KZ, preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja).

9Sodišče prve stopnje je v odločbi o kazenski sankciji za kaznivo dejanje, za katero je spoznalo obtoženo N. K. za krivo, v izreku zapisalo, da se obtoženki „izreče“ kazen šest mesecev zapora. V primeru tako oblikovane odločbe o kazenski sankciji, ko je sodišče prve stopnje tudi preklicalo pogojni obsodbi, bi moralo za obravnavano kaznivo dejanje določiti kazen šest mesecev in nato po pravilih o steku izreči enotno kazen zapora. Zaradi dvomov o izvršljivosti kazni šest mesecev zapora je zato sodišče druge stopnje v izreku te sodbe na novo oblikovalo odločbo o kazenski sankciji tako, da je nedvoumno, da se obtoženki za obravnavano kaznivo dejanje izreče in ne določi kazen šest mesecev zapora.

10Ob ugotovitvi, da je podana kršitev, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je zato pritožbeno sodišče v obsegu, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, poseglo v izpodbijano sodbo. Sicer pa je pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Ker je pritožbeno sodišče deloma odločilo v korist obtoženke, ji zato na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ni določilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.