VSL sodba I Cpg 1439/2013

I. Pritožbi zoper II. točko izreka se delno ugodi in se I. točka izreka prvostopenjske sodbe spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki iz naslova javne priobčitve fonogramov v roku 15 dni plačati znesek 168,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27.11.2012 dalje do dne plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih II., IV.,V., in VI. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer na povračilo neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 149,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2012 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu zahtevane neopravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 275,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (III. točka izreka). V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni zavrnilo (IV. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 68,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (V. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (VI. 1. točka izreka) in da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 244,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do dne plačila (VI. 2. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe (II., IV. VI.) in proti odločitvi o pravdnih stroških (V. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, celotne priglašene pravdne stroške (v primeru zamude z zamudnimi obrestmi) naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

4Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti, ki je gostinski obrat - kibernetični kafe, javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti (4. odstavek 318. člena ZPP).

5Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje, da je pravica do nadomestila poplačilna pravica, za katero uresničevanje, v primeru uporabe varovanih del neizključnega prenosa pravic, zakon ustanavlja obveznost poročanja. ZASP ne sankcionira kršitve obveznosti poročanja, zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP, na katero se nanašajo odločbe višjih sodišč, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Vendar pa drugostopno sodišče ugotavlja, da se referenca v oklepaju te zakonske določbe (2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP) nanaša na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje. Tako tudi obveznost poročanja sodi pod 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP in je zato sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbene navedbe, da se 2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP nanaša na kršitev dolžnosti pošiljanja sporedov uporabljenih del, so sicer pravilne. Vendar jim ni mogoče pritrditi, ker se ta točka, kot je bilo že pojasnjeno, v oklepaju sklicuje na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje in je tako jasno zapisano, da velja tudi za primer mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov. Vsa obširna pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, so zato zmotna, zato pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.

6V 4. odstavku 159. člena ZASP je namreč določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksplotacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj. Pritožba navaja, da je ta obveznost lahko izvršljiva le na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v predmetni zadevi lahko predstavlja le sodna odločba. Brez tega naj bi bila uzakonjena obveznost brez vsakega pomena. Sodna praksa in prvostopno sodišče se je v zvezi s tem postavilo na stališče, da dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožnik ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Zato so pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče zmotna, pritožbeno sodišče pa na te navedbe ni dolžno odgovarjati (tako se tudi ni opredelilo do sodbe I Cp 3199/2011, z dne 15.3.2012, na katero se sklicuje pritožba).

7Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi zato, ker bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da opravi določeno dejanje le v primeru, če bi njena obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni svoje zgornje ugotovitve pravilno apliciralo na dejanski stan, in torej ni ugotovilo, da je za vtoževano obdobje obveznost tožene stranke že nastala in ni mogoče govoriti, da je bodoča, so napačne. Glede na postavitev tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, da toženec do sklenitve pogodbe tožeči stranki mesečno poroča, izhaja, da gre za bodoče terjatve, ki v času izdaje zamudne sodbe še niso zapadle, sodišče ni smelo meritorno odločati. Odločitev sodišča je tako pravilna in niso podane bistvene kršitve pravdnega postopka (14. točka 2.odst. 339. čl. in 1.odst. 399. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti (4. odstavek 318. člena ZPP).

Glede neupravičene obogatitve in civilne kazni

8Prvostopno sodišče je delno zavrnilo zahtevek tožeče stranke o neupravičeni obogatitvi in civilni kazni, saj je uporabilo kot materialnopravni temelj nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov - Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je torej uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

9Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da Skupni sporazum ne derogira Tarife Zavoda IPF, pač pa le določa, da lahko uporabniki javnega priobčevanja komercialnih fonogramov sklenejo z Zavodom pogodbo na način in pod pogoji, določenimi v Skupnem sporazumu ter da se Tarifa nadalje uporablja za določene vrste uporabnikov. Če uporabniki ne sklenejo pogodbe, položijo pa določen znesek, ga tožeča stranka zaračuna skladno s Tarifo Zavoda, zmanjšano za 30%. Če pa pogodbe ne sklenejo niti ne položijo ustreznega zneska, ne velja 30-odstotni popust iz Tarife 2005, niti se ne sme uporabiti Skupni sporazum. Če bi bil namreč kršitelj dolžan plačati nadomestilo le v višini tarifnega dela Skupnega sporazuma, bi bil plačnik nadomestila v slabšem položaju od neplačnika, saj bi plačeval višje nadomestilo, kot neplačnik. Takšno pravno naziranje pritožnika pa je napačno iz razlogov, navedenih spodaj.

10Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojem poslovnem obratu; iz tega sledi, da je avtorsko delo uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga po tarifi iz SS 2006 zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

11Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov. Že v 2. odstavku 1. člena T 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“. SS 2006 je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II), in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005.

12Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

13Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

14Stranke Skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

15Tožena stranka je bila torej uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila, zato je prvostopno sodišče presodilo, da tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006 - te odločitve ne omaje niti navedba pritožbe, da tožena stranka ni nasprotovala uporabi tarife 2005 niti ni zatrjevala, da ni dosegla koristi, kakor jo je zatrjevala tožeča stranka, saj kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je sodišče vezano na Skupni sporazum. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila materialnopravno pravilna, kolikor je temeljila na 190. in 198. člen OZ.

16Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. V ZASP obstajajo tudi podrobnejše določbe, ki kažejo na absolutni karakter sorodnih pravic, kolikor gre za fonograme. Ker je pravica proizvajalca fonograma torej absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika, kršitev te absolutne pravice. Zakonska ureditev temu konceptu sledi dosledno. Prvi odstavek 168. člena ZIL-1 določa, da se za kršitve po ZIL-1 uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode. Gre za zahtevek iz civilnega delikta, pri katerem se smiselno uporabljajo določbe 131. člena in nasl. OZ in vsekakor ne 190. in 198. člen OZ. Na takšen karakter posredno kaže tudi besedilo 2. do 5. odstavka 168. člena ZASP, ki določno govori o odškodnini, kršitvi pravice, krivdi in premoženjski škodi. To pa so vse pojmi, ki jih ni mogoče umestiti v pravo neupravičene obogatitve. Če uporabnik (kot v predmetni zadevi) ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi delikten oz. odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.

17Pritožbeno sodišče torej meni, da gre za odškodninski (deliktni) zahtevek iz prej pojasnjenih razlogov. Višina odškodninskega zahtevka, torej tega, kar lahko zahteva tožeča stranka, je določena na drugačen način, kot v OZ. Določbe 2. do 5. odstavka 168. člena ZASP določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko (normativno) in je vezana na dodatne predpostavke. Na takšen pravni značaj civilne kazni opozarja tudi 5. odstavek 168. člena ZASP. Z opisanim ravnanjem kršitelja pa so podani tudi vsi, v tožbi navedeni elementi odškodninske odgovornosti, to je protipravnost, vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo ter škoda.

18Glede na vse povedano, je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je sicer temeljila na napačni pravni podlagi kljub temu pravilna, saj drugačna pravna kvalifikacija zahtevka v ničemer ne vpliva na njegovo višino. Prvostopenjsko sodišče je nadomestilo pravilno odmerilo po v SS 2006 določeni tarifi. Pritožbeno sodišče torej meni, da gre za odškodninski (deliktni) zahtevek iz prej pojasnjenih razlogov. Višina odškodninskega zahtevka, torej tega, kar lahko zahteva tožeča stranka, je določena na drugačen način, kot v OZ. Določbe 2. do 5. odstavka 168. čl. ZASP določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko (normativno) in je vezana na dodatne predpostavke. Na takšen pravni značaj civilne kazni opozarja tudi 5. odstavek 168. člena ZASP. Glede na vse povedano, je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je sicer temeljila na napačni materialno pravni podlagi kljub temu pravilna, saj drugačna pravna kvalifikacija zahtevka namreč v ničemer ne vpliva na njegovo višino. Prvostopenjsko sodišče je nadomestilo pravilno odmerilo po v SS 2006 določeni tarifi.

Vendar pa bo sodišče prve stopnje v drugih postopkih moralo presojati ali tožeči stranki od prisojenega odškodninskega zahtevka iz naslova nadomestila pripada tudi zahtevani davek na dodano vrednost. Po mnenju sodišča druge stopnje tožeča stranka ni upravičena do odškodninskega zahtevka iz naslova nadomestila, povečanega za DDV. Slednje temelji na določilu 3. in naslednjih členov ZDDV-1 in določilu 13. člena Pravilnika (1). Sodišče druge stopnje pa v konkretnem primeru v višino zahtevka iz naslova plačila nadomestila ni posegalo, ker ni smelo odločiti v škodo tožeče stranke, ki se je pritožila sama (359. člen ZPP).

19Pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka predvaja glasbo od vključno aprila 2012 dalje z uporabo glasbenega stolpa, niso utemeljene. Po tarifi iz SS 2006 je namreč določena različna tarifa, če se glasba predvaja po glasbenem stolpu. Po Tarifi 2005 pa za glasbeni stolp različna tarifa ni bila predpisana. Tožeča stranka namreč v tožbi dejstva, da je tožena stranka pri predvajanju glasbe uporabljala glasbeni stolp ni zatrjevala (primerjaj točko II. tožbenih navedb, l. št. 1). Sodišče prve stopnje pa je izdalo zamudno sodbo v okviru zatrjevane dejanske podlage spora, saj drugačne sploh ne more izdati. Zato tudi tožeča stranka ne more izpodbijati zamudne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje, saj navedeni pritožbeni razlog v postopku izdaje zamudne sodbe ni dovoljen (drugi odstavek 338. člen ZPP). Na drugačno odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati pritožnikovo stališče, da z zamudno sodbo ni mogel računati kot tudi, da bo sodišče uporabilo tarifo po SS 2006 namesto Tarife 2005.

Tožeča stranka pa ima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje glede na tožbene trditve pri izračunu višine nadomestila ni pravilno upoštevalo, da je tožena stranka predvajala glasbo do 24. ure in je v tem primeru treba uporabiti drugačno tarifo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Pravilna višina mesečnega nadomestila za prostor v izmeri 70 m2 za obdobje 9 mesecev in 120 m2 za obdobje 6 mesecev, ki obratuje po 23. uri, znaša 168,99 EUR. Pri tem se upošteva 9 mesecev x 10,43 EUR + 6 mesecev x 12,52 = 168, 99 EUR. Ker gre, kot je bilo že pojasnjeno, za odškodninski zahtevek, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve 8,5 % DDV. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zoper II. točko izreka sodbe delno ugodilo in spremenilo I. točko izreka sodbe, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati iz naslova nadomestil znesek 168, 99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11. 2012 dalje do plačila. Zaradi jasnosti odločitve je spremenjena celotna I. točka izreka.

20V zvezi s civilno kaznijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navedla v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje neto znesek neupravičene obogatitve, ki ustreza skupnemu neto znesku nadomestil po Tarifi Zavoda IPF za celotno vtoževano obdobje, uporabiti kot osnovo za odmero civilne kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo, kot podlago za določitev neupravičene obogatitve (deliktnega zahtevka) Skupni sporazum. Ne glede na to, da je sodišče druge stopnje zvišalo nadomestilo, ni spreminjalo odločitve o civilni kazni. Zakonodajalec je predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine civilne kazni sledilo tožbenim navedbam in civilno kazen odmerilo v najvišji višini 200 % zneska nadomestil. Po mnenju sodišča druge stopnje pa je v obravnavanem primeru upoštevaje, da gre za prvo dejanje kršitve obveznosti plačila nadomestila, primerna civilna kazen v višini 100 % nadomestila. Če pa bo tožena stranka po prejemu sodbe še naprej kršila obveznost plačila nadomestila, bi bila primerna višja civilna kazen. Ker višje sodišče sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, v dosojeno civilno kazen ni posegalo, čeprav je odmerjena previsoko (359. člen ZPP).

Stroški terenske kontrole

21Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja opravila, povezana z malimi uporabniki, je neločljivo povezan z zahtevkom dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki naj bi bila dolžna tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

22Sodišče prve stopnje je menilo, da mora tožeča stranka del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka napačno opredelila kot svojo premoženjsko škodo (gre za 6. točko 1. odst. 146. člena ZASP ter 1. odst. 153. čl. ZASP). Sodišče druge stopnje s tem soglaša.

O pravdnih stroških

23Tožeča stranke je s pritožbo uspela v 5,05 %, zaradi česar niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Zato kljub delni spremembi sodbe, sodišče ni ponovno odločalo o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP).

24Pritožnik je izpodbijal tudi višino pravdnih stroškov, saj je menil, da mu sodišče ni pravilno obračunalo DDV-ja, ki je v času izdaje sodbe znašal 22%.Obveznost obračuna DDV v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 nastane, ko so storitve opravljene. V obravnavanem primeru pa je bila storitev opravljena ob vložitvi tožbe dne 19.7.2012, ko je pooblaščenec tožeče stranke priglasil nagrado za postopek in DDV, takrat pa je za odmero DDV od odvetniških storitev veljala stopnja 20 %.

25Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odstavka 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP. Zato sama nosi pritožbene stroške.

(1) Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS 141/2006 s spremembami in dopolnitvami.