VSL sodba I Cpg 1588/2013

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III., V., VI., VII. in VIII. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka).Z izpodbijano sodbo pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer na plačilo nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 846,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 498,02 EUR od 20.4.2012 do plačila in od zneska 348,60 EUR od 16.5.2013 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 2.939,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.752,15 EUR od 20.4.2012 do plačila in od zneska 1.187,40 EUR od 16.5.2013 do plačila, je zavrnilo (III. točka izreka).

Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo civilne kazni v znesku 780,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni v znesku 3005,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, je zavrnilo (V. točka izreka).

Tožbeni zahtevek je zavrnilo tudi v delu, v katerem tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo denarne odškodnine v višini 315,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (VII. točka izreka) ter, da do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo urejeno medsebojno razmerje pravdnih strank iz naslova javnega priobčevanja fonogramov, tožeči stranki mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (VI. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 492,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (VIII. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe (III., V.. VI. In VII. točki izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (VIII. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da se glede nosilnih razlogov sklicuje na obširne razloge v sodbi I Cpg 1072/2013. Tožeča stranka je bila namreč že doslej izčrpno seznanjena s stališči drugo stopenjskega sodišča o zahtevkih, ki jih vse uveljavlja po vrsti enake, različne pa le proti drugi toženi stranki, v drugih zneskih in časovnih obdobjih.

6Tožena stranki je v svojem poslovnem prostoru javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo tožbena zahtevka na temelju neupravičene obogatitve, civilne kazni in stroškov, ki so nastali tožeči stranki iz iskanjem kršilcev. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev zahtevka z naslova neupravičene obogatitve in civilne kazni je bil glede obeh zahtevkov enak. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil ( v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF (v nadaljevanju T 2005). Ker je uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

Materialnopravni temelj za uveljavljanje zahtevkov

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

7Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojem poslovnem prostoru. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga po tarifi iz SS 2006 zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

8SS 2006 je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005.

V določilu 4. člena SS 2006 so urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je ustrezna pravica prenesena. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu SS 2006 še ne pomeni, da se tarifni del SS 2006, za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne sme uporabiti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

10Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

11Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo.

12Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

13Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

14Drugače kot sodišče prve stopnje pa pritožbeno sodišče meni, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila materialnopravno pravilna, kolikor je temeljila na 190. in 198. člen OZ.

15Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. Ne glede na to učinkuje absolutno in torej izključuje od uporabe vsako drugo osebo, razen če ta seveda nima dovoljenja samega imetnika sorodne pravice. Da je takšno stališče pravilno, je mogoče sklepati iz odločbe VS RS, opr. št. II Ips 341/2004. V tej odločbi je zavzeto stališče, da se sorodne pravice od avtorskih pravic v bistvu ne razlikujejo drugače kot v tem, da pripadajo drugim subjektom in da varujejo druge objekte. Navedena odločba se sklicuje tudi na stališče Zupančiča v ZASP s komentarjem, Ljubljana 1997, kom. k 121. členu ZASP (na str. 294), ki to res tako trdi.

16V ZASP obstajajo tudi podrobnejše določbe, ki kažejo na absolutni karakter sorodnih pravic, kolikor gre za fonograme. Prav glede fonogramov izrecno obstaja izključna pravica proizvajalca fonogramov v vrsti posebnih primerov (gl. 129. člen ZASP). Obstaja pa tudi pravica proizvajalca fonograma, da v primeru uporabe za kakršnokoli javno priobčitev, zahteva od uporabnika odmeno (čl. 130 OZ). Da bi ta pravica bila izključna, zakonsko besedilo ne določa izrecno. Da je ta pravica po svoji naravi takšna, je mogoče sklepati iz njenega besedila.

Zahtevek ima namreč proizvajalec fonograma do vsakega priobčevalca in za vsako priobčitev. Torej gre za absolutno pravico, ki je temelj za zahtevke zoper vsakokratnega priobčevalca.

17Ker je pravica proizvajalca fonograma absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika, kršitev te absolutne pravice. Prvi odstavek 168. člena ZASP določa, da se za kršitve po ZASP uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode. Gre za zahtevek iz civilnega delikta, pri katerem se smiselno uporabljajo določbe 131. člena in nasl. OZ in ne 190 in 198. člen OZ. Na takšen karakter posredno kaže tudi besedilo 2. do 5 odstavka 168. člena ZASP, ki določno govori o odškodnini, kršitvi pravice, krivdi in premoženjski škodi. To pa so vse pojmi, ki jih ni mogoče umestiti v pravo neupravičene obogatitve.

18Pritožbeno sodišče torej meni, da gre za deliktni zahtevek. Le višina odškodninskega zahtevka je določena na drugačen način, kot v OZ. Določbe 2. do 5. odstavka 168. člena ZASP določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko (normativno) in je vezana na dodatne predpostavke. Na takšen pravni značaj civilne kazni opozarja tudi 5. odstavek 168. člena ZASP.

19Glede na vse povedano, je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je sicer temeljila na določilih o neopravičeni obogatitvi, kljub temu pravilna glede obsega odškodnine. Drugačna pravna kvalifikacija zahtevka namreč v ničemer ne vpliva na njegovo višino. To pa je prvostopenjsko sodišče odmerilo po v SS 2006 določeni tarifi, in sicer glede na točki 2. a in c tarifnega dela SS 2006.

Vendar pa bo sodišče prve stopnje v drugih postopkih moralo presojati ali tožeči stranki od prisojenega odškodninskega zahtevka iz naslova nadomestila pripada tudi zahtevani davek na dodano vrednost. Po mnenju sodišča druge stopnje tožeča stranka ni upravičena do odškodninskega zahtevka iz naslova nadomestila, povečanega za DDV. Slednje temelji na določilu 3. in naslednjih členov ZDDV-1. Sodišče druge stopnje pa v konkretnem primeru v višino zahtevka iz naslova plačila nadomestila ni posegalo, ker ni smelo odločiti v škodo tožeče stranke, ki se je pritožila sama (359. člen ZPP).

Civilna kazen

20Pritožnikovo stališče, da bi moral uporabnik, ki redno in prostovoljno poravnava svoje obveznosti za javno priobčevanje fonogramov po določilu 2. odstavka 4. člena SS 2006 (T 2005, zmanjšana za 30%), plačati višje nadomestilo kot uporabnik, ki svojih obveznosti zavestno ne izpolnjuje, je zmotno. Kolektivna organizacija namreč lahko od kršitelja zahteva poleg samega plačila nadomestila še civilno kazen (3. odstavek 168. člena ZASP) in povrnitev preostale škode (5. odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen se lahko odmeri tako, da znaša največ 200 % nadomestila. Zahteva se jo lahko ne glede na to, ali je imetnik avtorske ali sorodne pravice zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo, ali ne. Zakonodajalec je torej poskrbel za to, da morebitni kršitelji plačajo za protipravno uporabo fonogramov precej več, kot pa bi plačali, če bi pravočasno poravnali svoje obveznosti.

21Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki očitno ureja le posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na podlagi 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

Ker je pravni temelj za določitev višine odškodnine, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen SS 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz naslova nadomestila, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

22Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti (4. odstavek 318. člena ZPP).

23V 4. odstavku 159. člena ZASP je določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžne enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksplotacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj.

24Nesklepčnosti zahtevka na izpolnitev obveznosti tožene stranke do mesečnega poročanja ni mogoče odpraviti. Zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP.

Stroški z iskanjem kršitelja

25Tožeča stranka je zahtevala povrnitev nastalih stroškov, ki naj bi jih bila utrpela s terenskim preverjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja takšna opravila.

26Da gre za stroške, ki jih nosi tožeča stranka sama, predpisuje določilo 153. člena ZASP, da jih pokriva iz zneska civilne kazni, pa je pojasnjeno v nadaljevanju.

27V avtorskem pravu je bila napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila (tretji odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ. Ker je bila tožeči stranki v tem sporu prisojena civilna kazen v obsegu 100% nadomestila, bo zatrjevane stroške, tožeča stranka lahko pokrila iz tega zneska.

O stroških prvostopenjskega postopka

28Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP) (1) v 1. členu ureja ukrepe za odpravo plačilne nediscipline in se uporablja le v pogodbenih razmerjih med upniki in dolžniki (2). V konkretnem primeru pa je tožbeni zahtevek usmerjen ravno proti toženi stranki, ki pogodbe ni sklenila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev stroškov opominjanja tožene stranke po 11. členu ZPreZP. Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških je torej v celoti pravilna.

29Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene trditve (1. odstavek 360. člena ZPP).

30Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu kot izhaja iz izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

31Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

(1) Uradni list 18/2011(velja do 27.7.2012), sedaj ZpreZP-1(Uradni list 57/2012).

(2) 1. člen ZPreZP določa:1) Ta zakon ureja ukrepe za odpravo plačilne nediscipline.

2) Ta zakon se uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev (v nadaljnjem besedilu: upnik), druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (v nadaljnjem besedilu: dolžnik).