VSL sodba I Cpg 435/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji toženi stranki solidarno plačata znesek 153.465,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in da ji solidarno povrneta tudi pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora povrniti pravdne stroške toženima strankama, in sicer prvotoženi stranki v znesku 5.055,91 EUR, drugotoženi stranki pa 5.018,08 EUR.

2Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo sodbe v njeno korist, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženima strankama. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Drugotožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na povrnitev škode zaradi napake v projektu, ki jo je tožeča stranka kot naročnica uveljavljala napram prvotoženi stranki kot projektantu in drugotoženi stranki, ki je opravila revizijo projekta. Oprlo se je na določila členov 662 in 663/II Obligacijskega zakonika (OZ) ter zaključilo, da je tožeča stranka zamudila enoletni prekluzivni rok za sodno uveljavljanje zahtevka, zato je izgubila pravice iz odgovornosti za napake. Med strankami ni sporno, da je tožeča stranka o napaki obvestila toženi stranki na sestanku dne 11.5.2006, tožbo pa je vložila dne 8.6.2007. To pa je po stališču prvostopnega sodišča po izteku enoletnega prekluzivnega roka materialnega prava.

6Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje glede podlage tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ne bi smelo opreti na določbo 662. člena OZ, ki se nanaša na gradbeno pogodbo, saj je samo zaključilo, da spada pogodba med tožečo in prvotoženo stranko med podjemne pogodbe. Po njenem mnenju zahtevek ni jamčevalne ampak odškodninske narave.

7Po oceni višjega sodišča pritožbeni očitek ni utemeljen. Po splošnih pravilih podjemne kot tudi gradbene pogodbe morajo biti za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi zaupanja izpolnjene enake predpostavke kot za podjemnikovo odgovornost za stvarne napake (prim. N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 1094 in nadaljnje).

8Napaka objekta (katere vzrok je napaka projektne dokumentacije) ima v razmerju med naročnikom in projektantom značilnost škode zaradi zaupanja. Tovrstno odgovornost opredelimo kot obligacijsko pravno razmerje, v katerem je ena stranka, katere predmet izpolnitve ima stvarne napake, dolžna povrniti škodo, ki je drugi stranki nastala kot posledica premoženjsko pravnih razpolaganj (pravnih in dejanskih) te stranke, opravljene na temelju zaupanja, da stvar nima napak, druga stranka pa ima pravico zahtevati povrnitev te škode. Pri obravnavanju te škode literatura poudarja, da spada med posredne škode, vendar pa je zelo ozko povezana s stvarjo, ki je predmet izpolnitve (prim. dr. Nina Plavšak, Odgovornost profesionalnih oseb za napake gradbe, odgovornost projektanta, izvajalca in nadzornega inženirja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, stran 59 in nadaljnje). Da sodna praksa dokaj enotno zavzema stališče, da obstaja odgovornost za škodo zaradi zaupanja samo, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake, izhaja tudi iz številnih sodnih odločb (dr. Nina Plavšak, Odgovornost profesionalnih oseb za napake gradbe, odgovornost projektanta, izvajalca in nadzornega inženirja, Gospodarski vesnik, Ljubljana 1998, stran 59 in nadaljnje). Pravice iz odgovornosti za stvarne napake je mogoče uveljavljati v enoletnem prekluzivnem roku, ki teče od obvestila o napaki.

9Projektantova odgovornost za napake objekta, katerih vzrok so napake projektne dokumentacije, je urejena v OZ v zvezi z napakami solidnosti gradnje (prim. tretji v zvezi s prvim in drugim odstavkom 662. člena OZ). Odgovornost za napake v solidnosti gradnje je posebna vrsta odgovornosti za napake objekta. Od splošne odgovornosti za napake objekta se odgovornost za solidnost gradnje razlikuje po tem, da so s posebnimi pravili, določenimi v 662. členu OZ, posamezne predpostavke odgovornosti za solidnost gradnje urejene drugače, kot so te predpostavke urejene s splošnimi pravili podjemne pogodbe. Najpogosteje je posledica napake projektne dokumentacije napaka objekta, ki bo imela značilnost napake v solidnosti gradnje. Enak položaj pa obstaja tudi, kadar je posledica napake projektne dokumentacije druga napaka objekta. Zato je treba tudi glede predpostavk projektantove odgovornosti za te druge napake smiselno uporabiti posebna pravila 662. in 663. člena OZ. Za projektantovo odgovornost za napake objekta, ki predstavlja škodo zaradi zaupanja, katerih vzrok so napake projektne dokumentacije, morajo biti izpolnjene predpostavke glede pravočasnosti obvestila o napaki in sodni uveljavitvi zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (635. člen OZ).

10Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ne bi smelo uporabiti določil 662. in 663. člena OZ, ker gre pri izdelavi projektne dokumentacije za podjemno pogodbo in ne za gradbeno pogodbo. Odgovornost projektanta za napake projekta je ne glede na to urejena v 662. in 663. členu OZ in po naravi stvari običajno predstavlja odgovornost za solidnost gradnje. Če pa tudi ne bi šlo za napako v solidnosti gradnje, je vseeno smiselno uporabiti navedena specialna določila, ki to materijo urejajo. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s pritožbo, da vtoževani zahtevek ni jamčevalne, ampak odškodninske narave. Niso utemeljene pritožbene navedbe, kjer se pritožnica sklicuje na sodbo VS RS II Ips 394/98, ker ne gre za primerljivo situacijo.

11Ni utemeljena pritožbena navedba, da ker je prvotožena stranka napako v projektu odpravila, enoletni prekluzivni rok ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da bi tožeča stranka upravičenje po izteku prekluzivnega roka lahko uveljavljala le, če bi zatrjevala sporazum med pravdnima strankama o odpravi napake oziroma če bi prvotožena stranka začela odpravljati napako na lastno pobudo. S tem pa ni mišljeno odpravljenje napake na sami projektni dokumentaciji. Po oceni pritožbenega sodišča bi šlo za preširoko tolmačenje omenjene določbe, če bi že z odpravo napake na projektu šteli, da projektant soglaša z odpravo škode na celotnem objektu na njegove stroške ali da je z odpravo napake na projektu celo zavedel naročnika. Tožnica pa sporazuma o odpravi napake med pravdnima strankama ni zatrjevala, zato tovrstne pritožbene navedbe v zvezi z zaslišanjem prič V. K. in Š. T. ter drugih predstavljajo nedovoljen informativni dokaz in v končni fazi tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

12Ni utemeljena pritožbena navedba, da objekt še ni bil izročen, zato naj rok za uveljavitev zahtevka še ne bi pričel teči. Ne glede na izročitev objekta rok za uveljavitev zahtevka iz odgovornosti teče od obvestila o napaki dalje.

13Prav tako ne drži, da gre pri 662. in 663. členu OZ primarno za odgovornost izvajalca. Odgovornost izvajalca in projektanta je solidarna. Zato ni pomembno, da se v tem sporu ni ugotavljalo odgovornosti izvajalca.

14Za odločitev v tej zadevi ni pomembno niti, kdaj je bila napaka ugotovljena, pač pa zgolj datum obvestila o napaki v primerjavi z datumom vložitve tožbe, ki ne sme biti daljši od enega leta.

15Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da tožeča stranka ni ustrezno utemeljila niti predlagala dokazov glede svoje navedbe, da naj bi tožena stranka za napako v projektni dokumentaciji vedela in jo prikrila tožeči stranki. Če prvotožena stranka na zahtevo drugotožene stranke preko računalniških modelov ni odgovorila, še ne pomeni, da je za napako že kar vedela in jo prikrila. Zato tudi izvedba dokazov za ugotovitev tega dejstva ni bila potrebna.

16Četudi se pritožba ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, „da je okoliščino, da so bila podjemniku dejstva, ki se nanašajo na napako znana ali mu niso mogla ostati neznana, možno upoštevati le kot alternativno predpostavko pravočasnega obvestila o napaki ali predpostavki jamčevalnega roka, v katerem se mora napaka pokazati“, povzetem po komentarju dr. Nine Plavšak v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, stran 858, pritožnica še ne more uspeti s pritožbenimi izvajanji o neupoštevanju enoletnega prekluzivnega roka za uveljavitev pravic iz odgovornosti, ker ne glede na navedeno ni utemeljila okoliščin o vedenju tožene stranke za napake projekta.

17Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi drugotožena stranka odgovarja za napake gradbe zaradi napak v projektu, katerega je revidirala, le, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Dodaja še, da je pri presoji razmerij med udeleženci pri gradnji in z njo povezanimi pogodbenimi razmerji treba upravičenja presojati celovito in izhajati iz namena in cilja teh razmerij, ki je v uresničitvi končnega interesa naročnika (zgradbi brez napak), upoštevati pa je treba tudi naravo in predmet del posameznih pogodbenikov. Zato tudi za drugotoženkino odgovornost velja vse, kar je bilo rečeno glede projektantove odgovornosti za škodo zaradi zaupanja, torej tudi glede izpolnitve pogojev oziroma upoštevanja prekluzivnih rokov za odgovornost za stvarne napake.

18Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o navedbah tožeče stranke, da je drugotožena stranka za napačni statični izračun vedela oziroma bi zanj morala vedeti, pa tega tožeči stranki ni sporočila. Sodišče prve stopnje je ocenilo v točki 21 in 22 obrazložitve sodbe, da tožeča stranka teh navedb ni konkretizirala niti predložila ustreznih dokazov. Kolikor pa so te (že omenjene) navedbe konkretizirane pa ne potrjujejo zaključkov pritožnice. Pritožbeno sodišče se tem ugotovitvam prvostopnega sodišča pridružuje. Kar je bilo rečeno o tem glede prvotožene stranke, velja tudi za drugotoženo stranko.

19Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da ni izvedlo potrebnega materialno pravnega vodstva glede pravočasnosti tožbe oziroma prekluzije roka za uveljavitev pravic tožeče stranke v smislu 285. člena ZPP. Vendar je razjasnjevalna dolžnost sodišč omejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. Sodišče mora enako varovati pravico obeh strank. Zato sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka. Ker je ugovor prekluzije podala že tožena stranka, sodišču na to ni bilo treba še dodatno opozarjati tožeče stranke.

20Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi uveljavljenih niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Drugotožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona nosi sama svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.