VSL sodba I Cpg 307/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

- se zavrne tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka poplačila tožene stranke na podlagi medsebojnih kompenzacij št. 160/2010074 z dne 23. 03. 2010, št. 160/2010089 z dne 06. 04. 2010, št. 160/2010215 z dne 06. 07. 2010, št. 160/2010268 z dne 20. 08. 2010 in št. 160/2010505 z dne 17. 12. 2010, v skupnem znesku 25.399,82 EUR (I. točka izreka);

- se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 25.399,82 EUR v stečajno maso tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (II. točka izreka);

- je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.621,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da „pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi“.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj, konkretno medsebojnih kompenzacij, zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke strinja, vendar iz drugih razlogov, kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje.

6Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavi učinek poplačila tožene stranke opravljen na podlagi petih medsebojnih kompenzacij. Svoj zahtevek je utemeljevala na navedbah, da se za medsebojnimi kompenzacijami prikriva dejanje nadomestne izpolnitve. Skladno s sklenjeno izvajalsko pogodbo POD-10-028 z dne 21. 05. 2010 (A20, v nadaljevanju izvajalska pogodba) je tožeča stranka toženi stranki prodala blago in opravila storitve, vse z namenom, da se ustvari terjatev tožeče stranke do tožene in s tem pogoji za pobot s prej nastalo in dospelo terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke.

7Namen izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP in naslednjih je v razveljavitvi tistih dejanj, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Izpodbijajo se lahko samo pravna dejanja stečajnega dolžnika, zaradi katerih je prišlo do privilegiranja njegovih upnikov ali do njihovega oškodovanja.

8Za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj je pomembna pravilna opredelitev dejanja, ki je povzročilo posledice, zaradi katerih ga je možno izpodbijati. Kadar je izpodbijano pravno dejanje del neke ekonomske celote, sestavljene iz več pravnih dejanj, je treba zajeti vsa dejanja in njihove posledice za stečajno maso skupaj. Samo tako je namreč mogoče pravilno ugotoviti, ali je bila z navedenimi dejanji stečajna masa zmanjšana v korist tožene stranke ali ne.

9Sodna praksa (1) je že večkrat zavzela stališče, da je mogoče pobotanje izpodbijati samo v zvezi z drugimi pravnimi dejanji stečajnega dolžnika, za katera bi bilo ugotovljeno, da so omogočila pobotanje in s tem tudi učinkovala na zmanjšanje stečajne mase. Pobotanje je namreč zaključno dejanje v sklopu večjega števila dejanj (najmanj dveh), ki so pomenila pravno celoto, ki je ali naj bi ustvarila položaj, ki bi omogočil pobotanje. Predstavlja obliko/način prenehanja obveznosti, po kateri prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih pravnih podlag. Namen pobotanja je odpravljanje dvakratnega izpolnjevanja predmeta iste vrste (2). Pobotanje kot takšno torej ne povzroči zmanjšanja stečajne mase, ampak „le“ srečanje in prenehanje dveh že obstoječih (vzajemnih) terjatev, ki sta ju stranki medsebojnega razmerja sicer zavezani ena drugi izpolniti.

10Iz neprerekanih navedb tožeče stranke izhaja, da sta pravdni stranki v konkretni zadevi pred izvedbo izpodbijanih kompenzacij sklenili izvajalsko pogodbo, po kateri je tožeča stranka toženi prodala blago (beton) in izvedla določene storitve. Pravni posel je bil, po navedbah tožeče stranke, namenjen zapiranju terjatev tožene stranke, in sicer je tožeča stranka na njegovi podlagi z izvedenimi storitvami in dobavljenim blagom poplačala svoj dolg do tožene stranke, ki je izviral iz pred tem opravljenih storitev. Takšen način zapiranja obveznosti predstavlja nadomestno izpolnitev po 283. členu Obligacijskega zakonika in je kot takšna lahko predmet izpodbijanja po 271. členu ZFPPIPP.

11Nadalje pa je potrebno opredeliti tudi do pomena/pravnega učinka pobota, ki ga s tožbenim zahtevkom izpodbija tožeča stranka. Slednji sam po sebi ni izpodbojno dejanje, saj ga predvideva že 261. člen ZFPPIPP. Konkretno je bil pobot sklenjen „le“ z namenom knjigovodskega izkazovanja zapiranja terjatve tožene stranke, potem, ko sta stranki že izvedli posel nadomestne izpolnitve skladno s sklenjeno izvajalsko pogodbo. Šele skupaj s tem dejanjem tvori pobot pravno celoto in ga je kot takšnega mogoče izpodbijati. Vendar, kot navedeno, samo skupaj z pravnimi dejanji, ki so omogočila pobotanje. Konkretno skupaj z izpolnitvijo po izvajalski pogodbi.

12Ker je tožeča stranka ob trditvah o nadomestni izpolnitvi po izvajalski pogodbi izpodbijala samo medsebojne kompenzacije, je zaključiti, da tožba ni sklepčna, saj iz dejstev, navedenih v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za izpodbijanje pravnega dejanja pobota. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Tožeča stranka nesklepčnosti v konkretnem primeru tudi ne bi mogla odpraviti, če bi jo sodišče k temu pozvalo v okviru materialnoprocesnega vodstva. Tožeča stranka bi namreč morala spremeniti istovetnost tožbenega zahtevka, kar pomeni spremembo tožbe, sprememba tožbe pa je po preteku 6-mesečnega materialnega prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP prepozna.

13Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi potrdilo iz razloga nesklepčnosti tožbe, se v posledici pritožbene navedbe o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti po 271. členu ZFPPIPP izkažejo kot neodločilne. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Sodba Vrhovnega sodišča, III Ips 32/2002 z dne 05. 09. 2002, VSC sklep Cpg 331/2012 z dne 20. 03. 2013, VSM sklep Cpg 52/1998, VSC sodba Cpg 187/2011 z dne 12. 01. 2012, VSL sodba I Cpg 1002/2012 z dne 10. 01. 2013, VSL sodba I Cpg 1239/2011 z dne 23. 01. 2013, glej tudi pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 06. 1995, Pravna mnenja I/1995, str. 16).

(2) Tako tudi M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, str. 389.