VSL sodba I Cpg 1172/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 23.512,50 EUR, 5.644,29 EUR in 35.173,97 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.241,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka uveljavlja odškodnino, ker tožena stranka kot najemnik ni pravočasno izpraznila nepremičnine parc. št. 000, x., katere lastnik je bila tožeča stranka in jo je s pogodbo z dne 13. 5. 2005 prodajala K. (v nadaljevanju K.). Ker se je tožeča stranka K.-u zavezala izročiti navedeno nepremičnino v posest do 22. 4. 2006, po med pravdnima strankama 5. 7. 2005 sklenjeni pogodbi o prodaji nepremičnin ob K. c. v K. pa se je tožena stranka tožeči zavezala, da bo do 31. 8. 2005 izpraznila nepremičnine ob L. c. v K., pa tega ni storila, je tožeči stranki nastala škoda, ker je K. uveljavljal pogodbeno kazen v višini 23.512,50 EUR, zaradi odloga plačila kupnine, dogovorjenega s K. pa škodo predstavljajo tudi zamudne obresti za čas od 22. 6. 2006 do plačila kupnine 30. 3. 2009 v znesku 35.173,97 EUR, ter zamudne obresti od 28. 3. 2007 do vložitve tožbe v znesku 5.644,29 EUR.

6Med pravdnima strankama ni sporno:

- da je bila med njima sklenjena 28. 7. 2000 najemna pogodba, dne 31. 5. 2003 pa še aneks k tej pogodbi, s katero je tožeča stranka toženi stranki oddala poleg drugih nepremičnin v najem tudi 6.000 m2 nepremičnine parc. št. 000, x,

- da je bila ta parcela kasneje razdeljena na parc. št. 001, 002, 003 in 004, vse x,

- da je ostala v lasti tožeče stranke po denacionalizacijskem postopku le parc. št. 004, x,

- da je tožeča stranka najemno pogodbo odpovedala z dopisom dne 7. 1. 2005,

- da je tožeča stranka nepremičnino parc. št. 004, x s pogodbo z dne 13. 5. 2005 prodala kupcu K. z zavezo, da bo kupcu nepremičnino izročila v posest najkasneje do 22. 4. 2006,

- da navedena nepremičnina leži ob L. c. v K.,

- da je tožeča stranka toženi stranki s pogodbo z dne 5. 7. 2005 prodala nepremičnine ob K. c. v K., tožena stranka pa se je zavezala, da bo do 31. 8. 2005 izpraznila nepremičnine ob L. c. v K..

7Glede na obrambo tožene stranke, da nepremičnine parc. št. 004, x, nikoli ni imela v najemu niti je ni uporabljala, pač pa le parc. št. 003, x, je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazni postopek pravilno usmerilo v ugotavljanje tega pravnorelevantnega dejstva o toženčevi (ne)uporabi nepremičnine parc. št. 004. Pogodba o najemu nepremičnin se je namreč nanašala med drugim tudi na 6.000 m2 parc. št. 000, na kateri je imela tožena stranka skladišče lesa, ki pa je bila kasneje razparcelirana. Iz načrta (priloga B17), ki je bil sestavni del najemne pogodbe z dne 28. 7. 2000 pa je prvostopenjsko sodišče ob primerjavi načrta parcel (priloga B5 in B12) ugotovilo, da je po najemni pogodbi tožena stranka uporabljala tisti del nepremičnine parc. št. 000, x, ki ga je kasneje prevzela parc. št. 003. Da dela zemljišča parc. št. 000, ki je kasneje po parcelaciji pridobilo parc. št. 004 tožena stranka ni uporabljala, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja prič M. C. (predsednika uprave tožeče stranke v času od 1. 12. 2006 do 12. 9. 2007), M. Š. (prokuristke K., ki je sodelovala pri sklepanju pogodbe z dne 13. 5. 2005), S. P. (bivšega direktorja in lastnika tožene stranke) ter J. P. (direktorja tožeče stranke v času od 1. 4. 1999 do 1. 11. 2007), pri čemer je izpovedbo slednjega ocenilo kot neprepričljivo glede lokacije skladiščenja lesa tožene stranke ter razlogov za podpis aneksa k prodajni pogodbi, sklenjeni s kupcem K., ker je sam navedel, da ta dejstva le predpostavlja. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da v resničnost izpovedanih dejstev ni prepričan. Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka v spornem obdobju, ko bi tožeča stranka morala kupcu K. izročiti v posest nepremičnino parc. št. 004, x, tožena stranka le-te ni uporabljala, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za uveljavljano škodo.

8Brez podlage v izvedenem dokaznem postopku je namreč pritožbeno zatrjevanje, da se je zaveza tožene stranke iz 12. člena kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 5. 7. 2005, kot tudi kasnejša izjava tožene stranke lahko nanašala le na izpraznitev nepremičnine parc. št. 004, x, ker je bila tožeča stranka lastnik le-te parcele, ostale parcele, nastale iz parc. št. 000, x, pa so postale last denacionalizacijskih upravičencev. Niti v pogodbi, niti v izjavi tožene stranke z dne 7. 7. 2005 nepremičnine, katerih izpraznitev se je tožena stranka zavezala, niso identificirane z ustreznimi parc. št., poleg tega pa se pogodba nanaša očitno na več nepremičnin, saj so te navedene v množini in ne v ednini. Tako iz dejstva, da je tožeča stranka imela v lasti le nepremičnino parc. št. 004, x, ni mogoče sklepati, da se zaveza tožene stranke iz pogodbe nanaša prav na to nepremičnino. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče ne imelo razlogov o odločilnih dejstvih glede pogodbene obveznosti tožene stranke oziroma, ker naj bi bilo glede odločilnih dejstev nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu.

9Neutemeljeno pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič Š. in P., saj je izpovedba Š. v pritožbi iztrgana iz konteksta celotne njene izpovedbe, zatrjevano „nerodno izražanje“ priče P. pa je zgolj presoja pritožnika o vsebini njegove izpovedbe. Glede lokacije toženkine uporabe nepremičnin pa sta tudi izpovedbi C. in P. skladni. S pritožbo torej pritožnik ni uspel omajati dokazne presoje izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča.

10Pritožnik v prvostopenjskem postopku do konca glavne obravnave ni uveljavljal kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo soočenja prič P. in P., kar bi na zadnjem naroku lahko storil. Zato šele v pritožbi uveljavljane kršitve pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP ni upoštevalo.

11Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uporabljala nepremičnine parc. št. 004, x, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da v zvezi z zatrjevano nastalo škodo protipravnega ravnanja toženi stranki ni mogoče očitati, s tem pa tudi ne odgovornosti tožene stranke za uveljavljano škodo. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno uporabilo materialnopravno določbo prvega odstavka 131. člena OZ.

12Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.