VSL sodba I Cp 3003/2013

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe nerazdelno plačati znesek 7.511,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2009 do plačila (I. točka izreka). V delu, ki se nanaša na obveznost tretjetožene stranke V. B. solidarno plačilo zneska 7.511,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, skupaj s prvo in drugotoženo stranko in na obveznost prvega in drugega toženca, da od dosojenega zneska 7.511,26 EUR plačata zakonske zamudne obresti tudi za obdobje od 12.9.2006 do 1.3.2009, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.223,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeča stranka pa je dolžna tretjetoženi stranki v 15 dneh od prejema sodbe povrniti stroške postopka v znesku 642,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, torej tudi glede odgovornosti tretjetožene stranke ter glede obveznosti vseh toženih strank, da plačajo zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska tudi za obdobje od 12.9.2006 do 1.3.2009 in temu ustrezno je treba prilagoditi tudi stroškovni del izreka. Pritožuje se torej zoper odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti (druga alineja II. točke), glede zavrnitve zahtevka zoper tretjetoženo stranko (prva alineja II. točke) ter zoper IV. točko izreka sodbe, s katero je bilo odločeno o plačilu stroškov tretjetoženi stranki. Meni, da je sodišče napačno presojalo odškodninsko odgovornost tretjetožene stranke. Odgovornost (krivda) staršev (od sedmega leta do otrokove polnoletnosti) se domneva, posledično je na starših breme dokazovanja, da za nastalo škodo niso krivi. Sklepanje sodišča, da tretjetožena stranka v zdravstvenem stanju, v kakršnem naj bi bila v času škodnega dogodka, ni bila zmožna učinkovito opravljati svojih starševskih dolžnosti, je po mnenju tožeče stranke neutemeljeno, saj ne sloni na navedbah tretje toženke, ni podprto z ustreznimi dokazi ali dokaznimi predlogi. Obramba drugo in tretjetoženih strank je namreč temeljila na stališču, da drugo in tretjetoženi stranki pri povzročanju škode svojega sina nista sodelovali in o njem nič nista vedeli, saj ju je sin v času spornega dogodka tako fizično kot psihično nadvladoval in ga nista mogli več obvladovati. Tretjetožena stranka je v odgovoru na tožbo celo izrecno priznala, da je dejanski nadzor in možnost vzgoje nad prvotoženo stranko izgubila že leta 2005. Tretjetožena stranka ni podala trditev, ki naj bi dokazovale, da je bila zaradi psihičnega stanja nerazsodna, neprištevna ali kako drugače nesposobna opravljati starševske obveznosti. Dejstva in dokazi, ki jih je predložila v tem postopku, ne dajejo podlage za odločitev sodišča, ki jo je utemeljilo v točkah 36 do 39 sodbe. Ni res, da se je tretja toženka pred zahtevkom branila z navedbami, da že več let boleha za blodnjavimi motnjami ter epilepsijo, saj to dejstvo izhaja šele iz zaslišanja tretjetožene stranke. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved tretjetožene stranke in jo štelo kot dokaz trditve, da je bila tretjetožena stranka v času spornega dogodka ter v obdobju pred njim v tolikšni meri psihično oslabljena, da starševske vloge sploh ni mogla opravljati. Tak zaključek je zmoten; prvič, ker takšna trditev sploh ni bila podana, drugič pa zato, ker zmanjšana ali omejena psihična sposobnost tretjetožene stranke ne povzroči avtomatične ekskulpacije. Tožeča stranka nato razlaga pojem odgovornosti za vzgojo, iz izpovedb tretjetožene stranke izhaja, da svojih materinskih obveznosti ni izpolnjevala dovolj skrbno in zlasti ne v daljšem obdobju pred škodnim dogodkom, ko bi na prvega toženca še lahko vplivala. Sodišče ni obrazložilo, v katerem obdobju naj bi se pojavila tako huda bolezen, da tretji toženki ni bilo več izvrševati starševske obveznosti vzgoje. Očitek pomanjkljive vzgoje se nanaša na praktično celotno obdobje prvotoženčevega otroštva in pubertete. Tožena stranka meni, da lahko ugotovitev, da je bila tretja toženka nesposobna opravljati starševske obveznosti, poda le izvedenec, gre za izrazito strokovno vprašanje. Ker dokazni predlog v smeri izvedenca ni bil podan, dokazovanje ne more iti v to smer. Tretjetoženi stranki ni bila odvzeta roditeljska pravica, proti njej ni bil sprožen kak drug postopek, ki bi kazal, da svojih starševskih obveznosti iz zdravstvenih razlogov ni mogla skrbno izpolnjevati, prav tako ji ni bila delno ali popolno odvzeta poslovna sposobnost. Zaključek sodišča, da zaradi svoje duševne bolezni ni bila zmožna bistveno vplivati in soprispevati k vzgoji in nadzoru prvega toženca je zato zmoten, sodišče se ni spuščalo v ugotavljanje, v katerem časovnem obdobju naj bi bila nezmožna za vzgojo, ali je v tem obdobju zaprosila za strokovno pomoč. Samo dejstvo, da je bila bolna, morebiti celo delno nesposobna za vzgojo otrok, ni dovolj za ekskulpacijo. Morala bi namreč trditi in dokazati, da je ob tem storila vse, da bi vendarle zagotovila pravilno vzgojo svojih otrok, v smeri iskanja ustrezne strokovne pomoči, angažiranja socialnih delavcev ali pomoči s strani sorodnikov ali prijateljev. Izpodbijana sodba je zato v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper tretjotoženko v nasprotju z materialnim pravom. Iz obrazložitve sodišča se da namreč sklepati, da je tretjetoženo stranko štelo za vsaj delno neprištevno, pri čemer v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov in ni mogoče razumeti, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da naj bi bila tretja toženka zmanjšano sposobna funkcionirati na realni ravni. Pritožba opozarja na načelo pravičnosti, ki v konkretnem primeru zahteva tehtanje, kdo naj nosi breme škode, ki jo je s svojim škodnim obnašanjem povzročil problematični mladoletnik, zgolj on sam ali tudi starši. Ustrezni standard skrbnosti mora veljati tudi za starše in načelo pravičnosti zahteva, da odgovornost za ravnanje sina prevzameta oba starša, tudi tretja toženka, saj nihče od njiju svojih starševskih obveznosti ni opravil dovolj skrbno. Glede odločitve o zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 12.9.2006 do 1.3.2009 pa tožeča stranka navaja, da bi moralo sodišče neposredno uporabiti 165. člen Obligacijskega zakonika ter tožeči stranki v celoti priznati tudi zakonske zamudne obresti v celotnem vtoževanem delu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok je urejena v 142. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, starejši od 7 let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Drži torej, da gre za krivdno odgovornost, na starših je dokazno breme, da ni bilo opustitve dolžnega ravnanja. Odgovornost staršev torej temelji na njihovih opustitvah, vsebina krivdne odgovornosti je v zanemarjanju vzgoje, krivda pa je podana tudi takrat, ko skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjenje ravnanja njihovega mladoletnega otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, kako je bilo z opravljanjem starševskih dolžnosti (tudi) s strani tretje tožene stranke. Pri tem pritožba neutemeljeno navaja, da sklepanje sodišča ne temelji na navedbah tretjetožene stranke. Ta je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da je dejanski nadzor in možnost vzgoje nad prvotoženo stranko izgubila leta 2005 in je bila o dogajanju že konec leta 2005 obveščena policija, o dogajanjih pa je bila seznanjena tudi socialna delavka, pri čemer se prvi toženec na vabila CSD ni odzival, staršema pa ni dovolil izvajanja vzgojnih ukrepov, katere je preprečeval verbalno in fizično. Hkrati je navedla še, da že več let boleha za blodnjavimi motnjami ter epilepsijo, pri čemer se je stanje v letu 2005 vidno poslabšalo v smislu pogostih glavobolov, nevzdržnosti pri delu ter hudo znižani čustveni legi in bistveno zmanjšani učinkovitosti kognitivnega funkcioniranja. Navajala pa je tudi, da je bila v obdobju med 1998 do 2005 tretje toženka več kot desetkrat internirana, vsakič na Psihiatrično kliniko L., resna psihotična bolezen tretje toženke, ki sodi v širši sklop shizofrenije, je dodatno onemogočala dolžnost staršev po zagotovitvi razvoja otroka. Tako ne drži, da sklepanje sodišča ne temelji na navedbah tretje toženke, saj je ta, kot že navedeno, že v odgovoru na tožbo opozarjala na svoje zdravstveno stanje oziroma psihotično bolezen, ki je onemogočala izvrševanje njenih dolžnosti. Prav tako ne drži, da zatrjevana dejstva niso bila podprta z dokazi oziroma dokaznimi predlogi. Predlagano je bilo med drugim zaslišanje tožene stranke, ki je bilo tudi izvedeno, sodišče pa se je utemeljeno oprlo tudi na listinske dokaze. Tako ne drži, da ni res, da se je tretjetoženka pred zahtevkom branila z navedbami, da že več let boleha (kar naj bi izhajalo šele iz njenega zaslišanja) in da naj bi sodišče prve stopnje zato zmotno ocenilo izpoved tretjetožene stranke.

5Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tretja toženka zaradi svoje duševne bolezni ni bila zmožna bistveno vplivati in soprispevati k vzgoji in nadzoru prvega toženca in, da ni bila sposobna vzgajati in nadzorovati prvega toženca na način in v obsegu, kot se to pričakuje od običajno skrbnih, predvsem pa duševno zdravih staršev, tako v obdobju pred, kot v času, ko je prvi toženec s prenosom denarja tožniku povzročil škodo. Ker je veliko časa preležala, bila miselno odsotna, večkrat za dlje časa hospitalizirana, je bila umaknjena iz družinskega okolja in ni imela možnosti odločilno vplivati na vzgojo otrok, še manj pa jih nadzorovati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tretja toženka dokazala, da je škoda, ki jo je tožniku povzročil njen takrat 17-letni sin, nastala brez njene krivde. Pri tem so nadalje neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče sploh ni obrazložilo, kdaj naj bi se pojavila tako huda bolezen, da toženki ni bilo več potrebno izvrševati starševske obveznosti vzgoje, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tretja toženka pod redno zdravniško kontrolo in medikamentozno terapijo, da je bila že leta 1998 hospitalizirana zaradi blodnjave motnje, leta 1999 ji je bila diagnosticirana tudi epilepsija in priznana invalidnost druge stopnje, leta 2005 pa se ji je stanje poslabšalo, ugotovili so bistveno zmanjšano učinkovitost kognitivnega funkcioniranja in ob sprejemu tega leta je bila nanašalno preganjalno blodnjava, z dislociranimi zadrgami in miselnim duktusom ter fenomenodepersionalizacijo in derealizacijo.

6Nadalje ne drži, da bi bilo v konkretni zadevi nujno potrebno postaviti izvedenca zaradi presoje zdravstvenega stanja matere prvega toženca oziroma tretje toženke v navedenem obdobju, glede na to, da je bilo zdravstveno stanje razvidno iz listinske dokumentacije.

7Zmotni so zaključki pritožbe, iz katerih izhaja, da ta meni, da bi se lahko tretja toženka ekskulpirala le, če bi ji bila odvzeta roditeljska pravica ali bi bil proti njej sprožen kak drug postopek, ki bi kazal, da svojih starševskih obveznosti iz zdravstvenih razlogov ni mogla skrbno izpolnjevati, da bi ji morala biti delno ali popolno odvzeta poslovna sposobnost oziroma, da bi morala tretjetožena stranka podati trditve, ki bi dokazovale, da je bila nerazsodna in neprištevna. Ravno dejstvo, da je bila tretjetožena stranka bolna, je onemogočalo, da bi storila vse, da bi zagotovila pravilno vzgojo svojih otrok.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov in zaslišanja strank zaključilo, da je bila tretja toženka zmanjšano sposobna funkcionirati na realni ravni (ne drži, da ni mogoče razumeti, na podlagi česa je sodišče to zaključilo), s tem, ali je bila tretjetožena stranka prištevna, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Odločilno pa je, da je sodišče prepričala, da zaradi duševne bolezni ni bila zmožna bistveno vplivati in soprispevati k vzgoji in nadzoru prvega toženca, tako, da bi lahko prvega toženca vzgajala in nadzorovala na način in v obsegu, kot se to pričakuje od običajno skrbnih, duševno zdravih staršev. Razlaga, za kakršno se zavzema pritožba, je prestroga, saj se usmerja praktično že k objektivni odgovornosti staršev, v konkretnem primeru pa gre vendarle za krivdno odgovornost, pri čemer je potrebno upoštevati, da gre za sicer mladoletnega prvega toženca, ki pa je bil v času povzročitve škode star že 17 let.

9Ker je torej tretja toženka uspela dokazati, da je škoda, ki jo je povzročil njen sin, nastala brez njene krivde, za nastalo škodo ne odgovarja in do njene odgovornosti tudi skozi načelo pravičnosti ne more priti. Drži, da mora ustrezen standard skrbnosti veljati tudi za starše, vendar tretja toženka ustreznega standarda skrbnosti zaradi bolezni ni mogla izpolnjevati. Ker je torej škoda nastala brez krivde tretje toženke, ta zanjo ne odgovarja in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper njo pravilno zavrnilo.

10Glede pritožbe v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 7.511,26 EUR za čas od 12.9.2006 (datum škodnega dogodka) oziroma nastanka škode do 1.3.2010 (do vložitve tožbe), pritožba prav tako ni utemeljena. Glede tega tožeča stranka v pritožbi navaja le, da je potrebno neposredno uporabiti 165. člen OZ, vendar zmotno. 165. člen OZ namreč ureja zapadlost odškodninske obveznosti, to je trenutek, ko oškodovanec pridobi zahtevek za povračilo škode, medtem ko zamudne obresti tečejo od zamude dalje. Nastanek zamude ureja 299. člen OZ, ki ga je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik o nastopu zamude ni podal nobenih navedb, zato mu je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice pravilno priznalo od vložitve tožbe, za čas do vložitve pa je obrestni del zahtevka pravilno zavrnilo.

11Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).