VSL sklep II Cp 316/2000

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek v celoti glasi: "Za sojenje v tem sporu to sodišče ni krajevno pristojno. Po pravnomočnosti tega sklepa bo zadeva odstopljena pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju."

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: zavrglo tožbo z zahtevkom) prve tožnice N. K.M., s katerim zahteva, da sta ji toženca dolžna izročiti mizico z ogledalom v lesenem izrezljanem okvirju, kuhinjsko stensko uro z motivom morja in spalnico staršev, ki sestoji iz dveh omar, predalnika, dveh postelj z "modroci" in enega stola. Odločilo je, da za sojenje v sporu o preostalem delu tožbenega zahtevka prve tožnice in v sporu glede tožbenih zahtevkov ostalih tožnikov to sodišče ni krajevno pristojno. Odločilo je, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kranju. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na ugovor tožencev, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno. Kolikor gre za zavrženje dela tožbe, je štelo, da je zahtevek preuranjen in da zato ni podana pravna korist prve tožnice za vložitev tožbe. Proti sklepu vlagajo tožniki pritožbo in navajajo, da je sklep, s katerim je tožbeni zahtevek zavržen, neutemeljen. Tožnica zahteva izvršitev (pravilno: izročitev) predmetov, ki so predmet volila. Kot volilojemnica je upravičena zahtevati izročitev volila s trenutkom zapustnikove smrti in ne šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kot implicite izhaja iz stališča sodišča prve stopnje. Glede nekaterih predmetov, ki jih uveljavlja prva tožnica, torej še teče zapuščinski postopek. Ker je zanjo pristojno sodišče v Ljubljani, je pristojno tudi za ostale sospornike. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi. Pritožba je utemeljena. Pritožba sicer ni povsem jasna, saj iz nje najprej izhaja, da jo vlagajo vsi tožniki, nato pa se obrazložitev pretežno nanaša na prvo tožnico, katere ime je tudi kot edino zapisano na koncu pritožbe. Na vse tožnike se nanaša le stavek o tem, da ker je za prvo tožnico pristojno sodišče v Ljubljani, je pristojno tudi za ostale sospornike. Ob taki vsebini je sodišče druge stopnje preizkusilo sklep v celoti glede vseh tožnikov. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je za odločanje pristojno Okrožno sodišče v Kranju, ne pa Okrožno sodišče v Ljubljani, ker sta toženca pravočasno ugovarjala krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani. Pritožbeno sodišče tudi sprejema vse pravne in dejanske razloge, ki so sodišče prve stopnje pripeljali do take odločitve, vendar pa z dodatkom, da to velja tudi glede zahtevka prve tožnice, torej glede dela tožbe prve tožnice, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo. Ni sicer jasno, kateri razlogi so vodili sodišče prve stopnje k temu, da je sploh odločalo o zavrženju dela tožbe prve tožnice. Ker se je namreč izreklo za krajevno nepristojno, ni podlage za odločanje o kateremkoli delu zahtevka; če pa je štelo, da sprejema pristojnost glede obravnavanega dela tožbe zato, ker zapuščinski postopek v tem delu še ni končan in je torej lahko krajevno pristojno tudi Okrožno sodišče v Ljubljani (čl. 62 ZPP), pa je odločitev o zavrženju nepravilna. Prva tožnica ima pravovarstveni interes za tožbo, saj je v zapuščinskem postopku o njeni pravici odločeno lahko le v obliki ugotovitve, ker sklep o dedovanju praviloma ni izvršilni naslov (čl. 162 in čl. 214 Zakona o dedovanju - ZD). Zaradi tega ji pravovarstvenega interesa za tožbo ni mogoče odrekati. Tožba je torej dopustna. Drugo vprašanje pa je seveda vprašanje utemeljenosti njenega zahtevka po materialnem pravu. Glede na povedano in ob upoštevanju čl. 62 ZPP torej ni ovire, da tudi o preostalem zahtevku prve tožnice odloča Okrožno sodišče v Kranju. V tem smislu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep spremenilo (čl. 365 tč. 3 ZPP).