VSL sodba II Cp 2464/2013

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožnici plača odškodnino za nematerialno škodo v višini 600,00 EUR (I. točka izreka), v presežku (do uveljavljanih 1.500,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v znesku 17,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Ob pravilni in popolni oceni tožničine izpovedi sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo prisoditi odškodnine za strah po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica je šele 3 dni po predmetnem dogodku, torej 27. 2. 2009 poklicala policijo, kar bi moralo ugotoviti naslovno sodišče v okviru priznanih dejstev po 214. členu ZPP. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah II K 13214/2010 z dne 15. 6. 2010, ki jo je sodišče prebralo, je razvidno, da je tožnica šele tri dni po škodnem dogodku poklicala policijo. Ker teh dejstev ni štelo za priznane, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki lahko vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Če bi tožnica res prestajala strah ob škodnem dogodku, kot ga je neresnično, neživljenjsko in nesprejemljivo opisovala v svoji izpovedbi, bi nedvomno takoj poklicala policijo. Nepravilen je zaključek sodbe, da je strah pri tožnici trajal več dni in je bil takšne intenzitete, da je utemeljeval odškodnino za strah. Ni vsaka nepremoženjska škoda, četudi dejansko obstaja, pravno priznana. Tudi če bi se ugotovilo, da je tožnico neposredno ob dogodku bilo strah zaradi besed toženca, izrečenih po telefonu, za katere je bil pravnomočno obsojen (še vedno trdi, da jih ni izrekel), bi moralo ob pravilni oceni tožničine izpovedi zaključiti, da primarni strah ni bil tako intenziven, da bi porušil tožničino ravnovesje. Sodišče ne bi smelo sprejeti za verodostojne tožničine izpovedi glede strahu ob dogodku, saj naj bi se bala še štiri leta po dogodku, čeprav s tožnikom (pravilno tožencem) ni več imela stikov, toženec se ji je izogibal, odselil se je na Hrvaško, tožnica pa tudi ni bila nikoli psihološko ali psihiatrično obravnavana. Ob dejstvu, da sta se tožnica in toženec poznala več kot 30 let, da je tožnica vedela, da ni nasilen, je mogoče zaključiti, da tožnica zasleduje le finančni interes. Če bi šlo tožnici le za zadoščenje, potem predmetnega postopka ne bi sprožila. Zmoten je zaključek sodbe, da je tožnica trpela tako intenziven in dolgotrajen strah, da je upravičena do odškodnine za strah v znesku 600,00 EUR. Sodišče je neupravičeno verjelo tožnici, da je jemala pomirjevala. Ob pravilni dokazni oceni tožničine izpovedi bi moralo zaključiti, da je tožnica že pred škodnim dogodkom imela težave s spanjem. Sodišče ni upoštevalo tožničine izpovedi v delu, kjer je izpovedovala, da se ne boji zase, temveč za druge, saj posredni oškodovanci niso upravičeni do odškodnine za strah. Priznana odškodnina je glede na obstoječo sodno prakso (II Ips 1076/2008 z dne 5. 11. 2009, kjer je bila oškodovancu, ki ga je toženec pretepel s puško priznana odškodnina v višini 400,00 EUR) previsoka. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera (grožnja po telefonu s strani osebe, ki jo je tožnica poznala že 30 let, klicanje policije 3 dni po grožnji, da po dogodku toženec tožnice ni več klical in z njo ni imel stikov, da se nista srečevala, da se tožnica ne boji za sebe) bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Zmoten in v nasprotju z 214. členom ZPP je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo neprerekano dejstvo, da je tožnica po škodnem dogodku zavarovala hišo za višji znesek in da je sebe nezgodno zavarovala. Vse to je toženec prerekal v pripravljalni vlogi 5. 4. 2013, sicer pa nima zveze s škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zaključilo, da je pri tožnici intenziven strah trajal več dni in da je zato tožnica upravičena do odškodnine za strah. Za takšen pavšalen zaključek sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Sodišče tudi nima ustreznega znanja, saj bi se le z izvedencem medicinske stroke lahko ugotovilo trajanje in intenzivnost strahu. Izvedenca medicinske stroke je tožnica predlagala prepozno, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni postavilo. Tožnica škode ni dokazala, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec, čeprav v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo v celoti, v razlogih zavrnilnega dela sodbe, za izpodbijanje katerega tudi sicer ne bi imel pravnega interesa, ne izpodbija. Tožnica se zoper zavrnilni del sodbe ne pritožuje.

V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, po katerem je po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo dopustno izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče na pritožbene trditve, s katerimi toženec izpodbija dejansko stanje in očita nepravilno uporabo 214. člena ZPP, ne odgovarja.

Toženec v bistvenem izpodbija dokazno oceno sodbe, ki verjame tožnici, da je zaradi toženčevih groženj, izrečenih po telefonu, trpela strah, ki je trajal več dni. S tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten. Enako velja za očitek, da tožnica ni dokazala, da je trpela strah, ker ni bil izveden dokaz z izvedencem, ki ga je sicer predlagala tožnica. Očitek neupoštevanja neprerekanih dejstev (nepravilna uporaba 214. člena ZPP), ki bi po trditvah pritožbe lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki ravno tako ni dopusten pritožbeni razlog.

Zaključek sodbe, da je tožnica trpela intenziven strah več dni, spričo česar je upravičena do odškodnine za strah, temelji na izpovedbi tožnice, kot jasno obrazloži sodba (9., 10. točka obrazložitve). Tudi sicer ima sodba zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus in tudi niso sami s sabo v nasprotju. Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku (toženec je bil pravnomočno obsojen), je bilo sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca (14. člen ZPP). S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 13214/2010 z dne 15. 6. 2010 je bilo pravnomočno razsojeno "da je tožena stranka ogrozila varnost tožeče stranke z resno grožnjo, da bo napadla njeno življenje, s tem, ko je poklicala po mobilnem telefonu dne 24. 2. 2009 ob 9.19 uri in ji s kričečim glasom zagrozila, da naj se pazi in drži gobec za vse, da naj se pazi njega, da ji ne zgori hiša in ona v njej, ter da se bosta že srečala in da bo z vsemi obračunal, zaradi česar se je počutila ogroženo", zato toženec s trditvijo, da teh besed ni izrekel, ne more uspeti.

Dejanske ugotovitve, ki jih toženec s pritožbo ne more več izpodbiti, na katerih temelji stališče sodbe, da je tožnica upravičena do odškodnine za strah so:

- da sta se pravdni stranki poznali in sodelovali 30 let, vse do spora, do katerega je prišlo zaradi napak pri gradnji hiše, pri kateri je sodeloval toženec,

- da med pravdnima strankama potekata še dva postopka in sicer zoper podjetje O. d.o.o., katerega poslovodja je toženec zaradi napak pri gradnji in glede piramidne igre, ki sta jo pravdni stranki igrali skupaj,

- da je po dogodku (grožnja po mobilnem telefonu 24. 2. 2009) tožnica zavarovala hišo na višjo vrednost - nadstandardno, in sklenila dodatno življenjsko zavarovanje pri zavarovalnici Z.,

- da je tožnica dala prijavo zaradi škodnega dogodka na policiji,

- da se je toženec odselil na Hrvaško,

- da se je tožnica ob telefonskem klicu toženca , ki je grozil, ustrašila, bila je v šoku in razburjena, saj je bila grožnja naperjena zoper njeno življenje in premoženje,

- da objektivno gledano grožnja, "da naj se pazi, naj drži gobec, da ji ne zgori hiša in ona v njej", čeprav je izrečena po telefonu, predstavlja strah vzbujajočo grožnjo,

- da je pri tožnici, ki je živela sama z materjo, povzročila strah, ki je trajal več dni,

- da se je tožnica za pomiritev posluževala maminih pomirjeval, ponoči je slabo spala, se zaklepala v hišo.

S prikazovanjem drugačnih okoliščin od ugotovljenih, pritožba ne more uspešno izpodbiti pravilnosti odločitve. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v pravilnost ocene sodbe, da je bil prestani strah (dovolj) intenziven in dolgotrajen, da gre za pravno priznano škodo. Pogoju intenzitete je, kot pravilno navaja pritožnik sam, zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Ugotovljene okoliščine primera ta pogoj izpolnjujejo. Sodba ne upošteva navedb tožnice, da strah pri njej še vedno traja (1), kar je jasno zapisano v sodbi (11. točka obrazložitve). Potemtakem je brez pomena pritožbeno prikazovanje, da pri tožnici ni prišlo do porušenja duševnega ravnovesja, glede na to, da ji ni mogoče verjeti, da strah pri njej še vedno traja. Sicer pa z razlogovanjem o tem, zakaj sodišče odločitve ne bi smelo opreti na tožničino izpovedbo, izpodbija dokazno oceno, kar v predmetnem sporu ni dopustno. Dejstvo, da tožnica ni iskala pomoči pri psihologu oziroma psihiatru, na kar se pritožba sklicuje, ni okoliščina, ki bi onemogočala priznanje odškodnine.

Materialnopravno pravilno je zato stališče sodbe, da so podani pogoji 179. člena OZ. Tožnica je namreč dokazala, da ji je nastala pravno priznana škoda, ki izvira iz izrečene resne grožnje toženca, ki je bil zaradi nje tudi pravnomočno obsojen.

Odmerjena odškodnina 600,00 EUR predstavlja ustrezno satisfakcijo in se v njej v zadostni meri in pravilno odraža tako intenziteta kot trajanje strahu. Priznana odškodnina ustreza tudi objektivnemu kriteriju, to je primerljivosti s odškodnino priznano v podobnih primerih (2). Zadeva II Ips 1076/2008, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva (3).

Po povedanem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožnikov odgovor na pritožbo pa glede na njegovo vsebino ni potreben strošek (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe (sklep 19. 3. 2013), s katero je tožnica na podlagi navedb, da strah še ni izzvenel, uveljavljala odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

(2) Primerjaj sodba I Cp 1376/2012 z dne 27. 2. 2013, v kateri je bilo tožnici zaradi izražene grožnje toženca, da jo bo ubil in da dolgo ne bo več tlačila zemlje, zaradi katere je bil tudi pravnomočno obsojen, ob upoštevanju 10 % soprispevka tožnice, priznano 720,00 EUR.

(3) V tej zadevi je bila puška uporabljena kot sredstvo za pretepanje, ugotovljeno je bilo, da je tožnik utrpel zmeren strah, da pa je takoj po dogodku iz stanovanja neovirano odšel in se kasneje večkrat vrnil po svoje stvari.