VSL sklep II Cp 240/2013

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 84.000,00 EUR, ki naj jih toženci solidarno plačajo tožniku (I. točka izreka). Tožniku je sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.534,00 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče sodnemu izvedencu gradbene stroke A. B., za opravljeno delo odmerilo nagrado v višini 445,00 EUR ter stroške v višini 51,75 EUR in prispevke za PIZ v višini 23,81 EUR.

3Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka.

O pritožbi zoper sodbo

4V pritožbi zoper sodbo, ki jo vlaga iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov tožnik, navaja, da je lastnik celotnega poslovno-stanovanjskega objekta na naslovu T., toženci pa so tisti, ki so njegovo stvar uporabljali v svojo korist. Tožnik je na prvi javni dražbi 3.12.2007 v izvršilnem postopku In 51/2000 na sodišču na Vrhniki kupil nepremičnino parc. št. 285.S k.o. X. ki poleg zemljišča zajema tudi poslovno-stanovanjsko hišo na naslovu T cesta 160, L. Predmet prve prodaje na prvi javni dražbi so bile stvari, ki so bile ocenjene z izvedeniškim mnenjem. To so stvari na parc. št. 285.S, k.o. X, ki zajema zemljišče in celoten poslovno-stanovanjski objekt, opisan v izvedeniškem mnenju. Sklep o vrednosti nepremičnine v izvršilnem postopku je pravnomočen. Iz izvedeniških mnenj cenilca S. J. (izvršilno sodišče) in A. B. (namenjen za to pravdo), je razvidno, da se izmerjene površine prostorov objekta ujemajo. Prvotoženec, ki je kot dolžnik sodeloval v izvršilnem postopku, ni nikoli opozoril sodišča, da poslovno-stanovanjski objekt ne bi stal le na parc. št. 285.S, k.o. X. V času prve javne dražbe je bil prvotoženec že lastnik parc. 1041/8, k.o. X. Glede na to, da je prvi toženec postal lastnik sosednjih parcel (med drugim 1041/8), na kateri naj bi ta objekt delno tudi stal, šele 16.3.2007 na osnovi prodajne pogodbe, je očitno, da je objekt zgrajen čez mejo nepremičnine v smislu določbe 47. člena SPZ. Tožnik je postal z nakupom parcele pravni naslednik graditelja, ki je gradil čez mejo in je avtomatično postal tudi lastnik tistega dela stavbe, ki naj bi ležal čez mejo nepremičnine. Dokaz z izvedencem geometrom je nepotreben, saj njegove ugotovitve ne bi vplivale na lastništvo objekta, za katerega tožnik zatrjuje, da ga je kupil v celoti in je njegov lastnik v celoti. Toženci niso prerekali lastništva objekta, pač pa so ves čas zatrjevali, da objekt stoji na več parcelah. Sodišče bi moralo to vprašanje rešiti kot predhodno vprašanje. Šele po rešitvi predhodnega vprašanja lastništva, bi lahko postopek tekel v smislu dokazovanja nezakonite uporabe spornega predmeta. Sodišču očita pristranskost in zapisovanje drugačnih navedb v zapisnik, kot jih je tožnik dejansko podajal. Navaja, da je priloga A17 nezakonit dokaz, ki ga tožnik v spis ni vložil. Zatrjuje tudi kršitev človekovih in temeljnih pravic ter se sklicuje na določila Ustave. Pritožuje se tudi zoper odmero stroškov.

5V pritožbi zoper sklep, ki jo prav tako vlaga iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pa navaja, da sodni izvedenec ni upravičen do dodatnega plačila zaradi lastnih napak. Pripombe zoper izvid in mnenje je podal zaradi reklamacij na slabo opravljeno storitev storilca. Zato cenilec ne more biti upravičen do plačila 46,00 EUR za ponoven študij spisa, 42,00 EUR za študij dodatne dokumentacije ter pridobivanja podatka o cenah in za pisno izdelavo dopolnitve izvedeniškega mnenja. Pojasnjuje tudi, zakaj ni šlo za dodatno cenilno poročilo, ampak za dopolnitev slabega in neobrazloženega že izdelanega cenilnega poročila.

6Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

7Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je ugotovilo, da tožniku ni uspelo izkazati, v kakšnem obsegu toženci oziroma prvotoženec nepremičnino uporabljajo, niti kdaj je bila izpraznjena. Na tožniku pa je bilo dokazno breme. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča tožnik v pritožbi utemeljeno graja.

8Tožnik je na dražbi kupil nepremičnino parc. št. 285.S, vpisano pri vl. št. 1654, k.o. X, ki v naravi predstavlja del zgradbe, ki je nedeljiva. Izkazalo se je, da del zgradbe leži na sosednjih parcelah (na dveh, morda tudi treh parcelnih številkah) in sicer parc. št. 1041/8, ter parc. št. 1041/3, k.o. X. Da nepremičnina leži na večih parcelah, med pravdnimi strankami niti ni sporno. Sporno pa je lastništvo tistega dela nepremičnine, ki sega na sosednje parcele in kateri del nepremičnine so toženci uporabljali in kakšen čas. Nepremičnina je v naravi nedeljiva, oziroma kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, bi zahtevala fizična delitev po poteku meje po parc. št. 1041/8 popolno predelavo objekta, poseg v konstrukcijo objekta, (primerjaj izvedeniško mnenje na list. št. 108 in fotografijo tam).

9Teza tožnika, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, da je z nakupom na dražbi postal lastnik spornega objekta v celoti, torej tudi tistega dela, ki leži na sosednjih parcelah, ne drži. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki je postal tožnik lastnik (zgolj) parcele 285.S, vpisane v vl. št. 1654, k.o. X, ki obsega tudi objekt nad njo. Potrebno je izhajati iz pravnomočnega sklepa o izvršbi in v njem navedenih parcel, ki pravno gledano vsaka zase obsega tudi del objekta nad njo. Prodajajo se lahko le parcele, kakor so odmerjene, izvršilna sodišča pa lahko prodajajo le posamezne stvari, ne pa tudi sestavine (objekt kot del zemljišča), dokler te niso ločene od parcele, kot prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine (prvi odst. 18. člena Stvarnopravnega zakonika (1)). Ker je tožnik v izvršilnem postopku kupil nepremičnino, ki je grajena preko meja, ima sedaj možnost sprožiti postopek po 47. členu SPZ, po katerem lahko lastnik zgradbe, katere del sega na, nad ali pod tujo nepremičnino možnost predlagati, da sodišče v nepravdnem postopku odloči o ureditvi medsebojnih razmerij. Kako bo tožnik to sporno razmerje uredil, ni stvar tega postopka, ampak, kot že navedeno, ima to možnost urediti v nepravdnem postopku. Tožnik ni postal lastnik sporne nepremičnine na podlagi odredbe (v kateri je opisana in ocenjena nepremičnina), kot zmotno meni in zatrjuje ves čas postopka in ponavlja tudi pritožbi, pač pa na podlagi sklepa izvršilnega sodišča, iz katerega izhaja lastništvo na parc. št. 285.S, vpisane v vl. št. 1654.S, k.o. X. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi očita, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o tem, ali tožeči stranki uspelo izkazati, v kakšnem obsegu toženci oziroma prvotoženec nepremičnine uporabljajo, in kdaj so bile nepremičnine izpraznjene, ker ni predlagal izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca geometra.

10Nepremičnina, ki jo je tožnik kupil na dražbi, v naravi predstavlja fizično nedeljivo celoto. Trditev tožencev, da niso uporabljali dela objekta, ki je na parceli 285.S, ampak le del, ki sega na sosednje parcele, je upoštevaje izvedeniško mnenje in ugotovitev, da je objekt fizično nedeljiv, nerealna. (Sodišče samo šteje, da brez geometra ni moč ugotoviti, kateri del nepremičnine predstavlja parc. št. 285.S in kateri sosedanje parcele. Zastavlja se vprašanje, kako potem toženci vedo, da niso uporabljali dela nepremičnine parc. št. 285.S in ali je to sploh realno.) Tožnik je upravičen do nadomestila za uporabo sorazmernega deleža tistega dela nepremičnine, ki se nanaša na parc. št. 285.S. (če bo ugotovljeno, da so toženci ta del uporabljali). Že iz listinskih dokazov v spisu je mogoče ugotoviti, kolikšen del nepremičnine sega na parcelno številko 285.S in kolikšen na sosednji parceli (primerjaj izvedeniško mnenje in posnetek dejanskega stanja na parc. št. 285, 1041/8 in 1041/3, k.o. X), zato je materialnopravno zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je edini primeren dokaz za ugotovitev tega dejstva dokaz z izvedencem geometrom. Posledično je tudi napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki njenega zahtevka ni uspelo izkazati, ker ni predlagala ustreznega dokaza in zavrnitev zahtevka. Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku (2)).

O pritožbi zoper sklep

11Neutemeljeno pa se tožeča stranka pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče odmerilo izvedencu nagrado za opravljeno izvedeniško delo in stroške. V tej pravdni zadevi je izvedenec izdelal izvedeniško mnenje, na katerega je podala tožeča stranka po pozivu sodišča pripombe. Sodišče je pozvalo izvedenca k dopolnitvi izvedeniškega mnenja, izvedenec pa je po pozivu sodišča to dopolnitev tudi izdelal (primerjaj 252. in 253. člen ZPP). Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je izvedenec izdelal dopolnitev izvedeniškega mnenja zaradi lastnih napak in slabo opravljene storitve. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo izvedeniško mnenje slabo narejeno, v dopolnitvi, na katero ga je pozvalo sodišče, pa je izvedenec odgovoril na vprašanja in pripombe, ki jih je podala tožeča stranka. Zato je tudi upravičen do plačila za svoje delo, tako za ponoven študij spisa, kot tudi za študij dodatne dokumentacije in pridobivanje podatkov. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo zoper sklep zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)Ur. list RS, št. 87/2002 in naslednji, v nadaljevanju SPZ.

(2)Ur. list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.