VSL sodba I Cpg 1423/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 57,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 55551/2011 z dne 21. 4. 2011 v I. in III. točki izreka v veljavi.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (443. člen ZPP), pri čemer se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu L. 17. Tej ugotovi pritožnica nasprotuje, ker tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da je upravnik objekta L. 17. S tem pritožbenim očitkom meri na nesklepčnost tožbe, ki pa v konkretnem primeru po stališču pritožbenega sodišča ni podana. V okviru razpravnega načela res velja pravilo, da je sodišče dolžno šteti, da neko pravno relevantno dejstvo ne obstoji, če ga nobena stranka ne zatrjuje. Vprašanje, katera dejstva morata stranki navesti, se povezuje s problemom trditvenega in dokaznega bremena. V konkretnem primeru je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ugovarjala, da ni z upnikom v nobenem pogodbenem razmerju, v kolikor pa upnik trdi, da je, naj predloži tudi ustrezno pogodbo. S tem se je dokazno breme prevalilo na tožečo stranko. Nesporno je, da ima tožeča stranka status upravnika, kar izhaja že iz njenega registriranega imena, dokazati pa je morala, da je upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu L. 17. V sledeči pravdi je v spis vložila Pogodbo o upravljanju večstanovanjske stavbe L. 17 (A1), ki sta jo sklenila tožeča stranka kot lastnik in tožena stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe. O, za toženo stranko spornem vprašanju, ali obstaja kakšna pogodba med njo in tožečo stranko, je sodišče prve stopnje v skladu s pravili iz 8. člena ZPP (na podlagi predloženega dokaza A1) ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju, ob tem pa še v kakšnem, torej dejstvo, da je tožena stranka nastopala kot lastnik - investitor, tožeča pa kot upravnik. Res je, da tožeča stranka v nobeni svoji vlogi ni izrecno zapisala, da tožbo vlaga kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu L. 17, vendar je na to dejstvo mogoče nedvomno sklepati iz njenih trditev, posledično torej, da tega dejstva ni hotela zamolčati. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo kot zadostno trditveno podlago glede legitimacije tožeče stranke njeno navedbo, da je pridobila od etažnih lastnikov pooblastilo za vložitev tožbe zoper toženo stranko. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne sprejema stališča pritožnice, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno šteti, da tožeča stranka ni upravnik sporne stavbe. S tem pa se izkaže, da v delu, ki se nanaša na legitimacijo tožeče stranke, tožba ni nesklepčna.

7Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, sklicujoč se na določbe ZVKSES o odgovornosti prodajalca za skrite napake in garancije za naprave in opremo. Po 29. členu ZVKSES je upravnik upravičen za račun kupcev oziroma etažnih lastnikov prodajalca obvestiti o napakah na skupnih delih stavbe in proti njemu uveljavljati zahtevke na podlagi odgovornosti za stvarne napake oziroma garancije za brezhibno delovanje naprav in opreme. Izrecno je navedlo, da odločitve ni oprlo na pravila o neupravičeni pridobitvi ter da zato dokaza tožeče stranke o plačilu računa družbi, ki je opravila pregled cistern za kurilno olje, pri odločitvi ni upoštevalo (zadnji stavek 6. odstavka obrazložitve prvostopne sodbe). Zato so nerelevantne pritožbene trditve o tem, da je tožeča stranka dokaz o plačilu predložila prepozno. Materialnopravno pa so zmotne trditve pritožnice, da bi bila, če ostane prvostopna sodba v veljavi, neupravičeno obogatena tožeča stranka. Tožeča stranka pravilno opozarja, da bi, v kolikor ne bi etažni lastniki ali tožeča stranka plačali računa za opravljen pregled, obstajala še vedno njihova obveznost, da račun plačajo. V konkretnem primeru pa gre zgolj za vprašanje odgovornosti investitorja, da odpravi napake in v garancijski dobi zagotovi nemoteno delovanje naprav, na podlagi katere tudi temelji tožbeni zahtevek.

8Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi se bila tožena stranka dolžna odzvati na pozive upravnika in pregledati nepremičnino brž ko bi bilo to mogoče ter lastnike oz. upravnika obvestiti o vzrokih nepravilnega delovanja sistema, česar pa ni storila. Navedlo je še stališče, da bi le na tak način lahko zagotovila presojo vzrokov nepravilnosti delovanja sistema. Zato ne drži trditev pritožnice, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene trditve, da pregled sploh ni bil potreben in da je šlo za posel rednega vzdrževanja. Še manj pa njeno zatrjevanje, da se šteje, da je tožeča stranka priznala pravno relevantna dejstva s tem, ko na njene trditve, da strošek vzdrževanja nosijo lastniki sami, ni odgovorila. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da teh navedb tožene stranke ni mogoče šteti kot priznanih, ker izhaja namen zanikanja spornih dejstev iz siceršnjih trditev tožeče stranke, da pa je ravno šlo za nujna dela zaradi odprave napak v delovanju naprav, h katerim je večkrat neuspešno pozivala toženo stranko (2. odstavek 214. člena ZPP).

9Glede na navedeno se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo in sicer za nagrado za postopek 48,00 EUR ter za stroške po tar. št. 6002 9,6 EUR.