VSL sodba in sklep I Cpg 450/2012

I. Pritožbi zoper izpodbijano sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z dne 6.1.2012 spremeni tako, da se zavrneta tožbena zahtevka:
- da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 155.277,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2006 do plačila in
- da je drugo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 14.517,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2006 do plačila.

II. Pritožbi zoper izpodbijani sklep se ugodi in se sklep spremeni tako:
- da je tožeča stranka dolžna sama kriti svoje stroške pravdnega postopka,
- da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti prvo toženi stranki njene stroške v znesku 7.605,93 EUR, drugo toženi stranki pa njene stroške v znesku 908,28 EUR, v primeru zamude pa je dolžna obema plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te odločbe dalje.

III. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti toženima strankama stroške pritožbenega postopka, in sicer prvo toženi stranki v višini 4.212,22 EUR, drugo toženi stranki pa v višini 393,82 EUR, v primeru zamude pa jima je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te odločbe do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje 1) naložilo prvo toženi stranki v plačilo 155.277,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2006 do plačila in 2) drugo toženi stranki naložilo v plačilo 14.517,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2006 do plačila.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje 1) prvo toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v višini 7.471,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila in 2) drugo toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v višini 698,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3Tako zoper sodbo kot zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške toženih strank, podrejeno pa naj sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

6Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo vse listine v spisu, iz obrazložitve sodbe pa je tudi razvidno, da je svojo odločitev oprlo predvsem na izvedeniško mnenje in izpoved izvedenca, poleg tega pa tudi na opozorila tožeče stranke o nujnosti sanacije in na njena poziva k plačilu stroškov sanacije ter na njeno dokazilo o plačilu sanacije. Pri tem pa se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke o prekluziji dokaznih predlogov, na kar je le-ta opozarjala med postopkom, navedlo je le, da sta toženi stranki na naroku, na katerega tožeča stranka ni pristopila, umaknili svoj predlog po postavitvi izvedenca gradbene stroke, v posledici česar ga je po ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje povzela tožeča stranka. S tem se sodišče prve stopnje dejansko ni opredelilo do relevantnih ugovorov tožene stranke, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

7Višje sodišče je zaradi odprave te kršitve (primerjaj 1. odstavek 354. člena ZPP) nadalje preverilo, ali so bile pri upoštevanju dokaznih predlogov, ki naj bi bili prepozno podani, kršene tudi druge določbe pravdnega postopka – konkretno 286. člena ZPP in zatrjevana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

8Višje sodišče ugotavlja, da je bil dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca gradbene stroke dejansko postavljen prepozno, saj ni bil podan že na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zgolj izvedlo dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka. Kaj takega ne izhaja iz spisa, na to kaže tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje plačilo predujma naložilo tožeči stranki. V skladu s 1. odstavkom 153. člena ZPP se namreč plačilo predujma naloži stranki, ki je predlagala izvedbo dokaza, ne pa nasprotni stranki. Tudi iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo po predlogu tožeče stranke.

9Tožeča stranka se je sklicevala na nujnost sanacije dela strehe, toženi stranki pa sta temu nasprotovali, trdili sta, da bi bila potrebna le delna sanacija tega dela strehe, pri tem pa celo tožeča stranka sama navaja, da je bil tako obsežen poseg smiseln in da so bila dela koristna, kar lahko hkrati pomeni le, da celo sama priznava, da celoten obseg sanacije ni bil nujen (l. št. 50 in 68 spisa). Tožeča stranka je tista, ki bi nujnost sanacije morala dokazati, saj je glede na 199. člen Obligacijskega zakonika potrebno, da je sanacija v celotnem izvedenem obsegu nujna. Razlog, da sta toženi stranki podali predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, zaradi česar tožeča stranka naj ne bi imela potrebe ponavljati že predlaganih dokazov, ni razlog, ki bi tožečo stranko opravičeval, da tak dokazni predlog postavi šele po tem, ko sta ga toženi stranki umaknili. V skladu z 286. členom ZPP mora namreč stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in tudi ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb (1. odstavek 286. člena ZPP), na poznejših narokih pa lahko predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo (4. odstavek 286. člena ZPP). Razlog, ki ga je navedla tožeča stranka, pa ne izkazuje, da tega dokaza ne bi mogla predlagati pravočasno brez svoje krivde. Zastopa jo kvalificiran pooblaščenec, ki pravo pozna in ki mora vedeti, kaj mora stranka v postopku dokazati. Umika dokaznega predloga tudi ni mogoče šteti za neetičnega in neupravičenega, saj ni ovire, da bi pravdna stranka kateri koli dokazni predlog umaknila med postopkom. Taka „nevarnost“ vedno obstaja, zato mora vsaka stranka dobro premisliti, izvedba katerih dokazov je potrebna, da bo lahko dokazala tisto, kar ji materialno pravo nalaga, da mora dokazati. Nenazadnje sta toženi stranki tudi izvedbo dokaza z izvedencem predlagali „po potrebi“, kar lahko pomeni le to, da izvedbo dokaza predlagata za primer, da bi sodišče ocenilo, da sta onidve tisti, ki morata priskrbeti dokazilo o nujnosti in obsegu popravila. Tožeči stranki je treba tudi pojasniti, da sodišče prve stopnje, ko je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, ni razveljavilo opravljenega naroka, razveljavilo je le izdano sodbo. Zato je seveda upoštevalo tudi umik dokaznega predloga tožene stranke. Tudi če bi bil pooblaščenec tožeče stranke na tem naroku prisoten, tega dokaznega predloga ne bi mogel več postaviti. Vsekakor pa sodišče tudi ni preložilo prvega naroka za glavno obravnavo. Prvi narok je samo prvi sestanek sodišča in strank, narok z dne 26. 3. 2008 pa je bil že drugi narok za glavno obravnavo.

10Tožena stranka ima tudi prav, ko trdi, da so bila dokazila o plačilu in druga dokazila, predložena z vlogo z dne 29. 2. 2008, predložena prepozno. Na prvem naroku tožeči stranki ni bil dan rok, v katerem bi lahko še pravočasno predložila ta dokazila – sodišče prve stopnje je takrat jasno navedlo, da se narok preloži tudi zaradi ugovora prekluzije. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da je prvo tožena stranka že v odgovoru na tožbo jasno navedla, da tožeča stranka ni predložila k tožbi niti računa, pa tudi nobenega dokazila o plačilu; enako je v odgovoru na tožbo navedla tudi drugo tožena stranka. Tožeča stranka pa je že v prvi pripravljalni vlogi kot dokaz svojih navedb predlagala tudi dokazilo o plačilu stroškov sanacije, kar „bo predloženo naknadno“. Kljub temu, ob očitnem zavedanju, da mora predložiti tudi to dokazilo, pa dokazil o plačilu ni predložila niti na prvem naroku za glavno obravnavo. Razlog, da jih ni mogla predložiti, ker je odgovorna oseba tožeče stranke na dopustu, ne predstavlja upoštevnega razloga. Prva pripravljalna vloga je bila vložena skoraj eno leto pred prvim narokom za glavno obravnavo, pri čemer je odgovora na tožbo prejela več kot eno leto pred narokom, vabilo na ta narok z dne 29. 2. 2008 pa je prejela 24. 1. 2008, torej več kot en mesec pred narokom. Zato odsotnost določene osebe pri tožeči stranki zaradi zimskih počitnic (ki trajajo le en teden) ne more biti razlog, ki bi izkazoval, da tožeča stranka brez svoje krivde ni pravočasno predložila dokaza. Pri tem 286. člena ZPP ni mogoče razlagati v smislu, da je dovolj, če stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dokaze le predlaga. Dokaz mora biti tudi dejansko predložen.

11Višje sodišče se pri tem zaveda kolizije med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi strani, kar sta kot pomembno izpostavili tako Vrhovno sodišče RS (primerjaj njegov sklep III Ips 110/2009) kot Ustavno sodišče RS (v odločbi Up 2443/08 z dne 7.10.2010, ko je presojalo ureditev prekluzij po ZPP). Zahteva po pravočasni predložitvi dokazov je podprta s sankcijo, da sicer ti dokazi ne bodo upoštevani. Ob upoštevanju okoliščin, ki so navedene v 9. in 10. točki obrazložitve te odločbe, je višje sodišče presodilo, da je v tej zadevi potrebno upoštevati načelo koncentracije in pospešitve postopka kot tisto, ki je prevladalo. Pri tem poudarja tudi neaktivnost in odlašanje tožeče stranke ter njeno taktiziranje v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca. To pa narekuje odločitev, da prepozno predlaganih in predloženih dokazov v tem primeru sodišče ne sme upoštevati.

12Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v pretežnem delu oprlo na dokaze, ki jih ne bi smelo izvesti. S tem je kršilo določila 286. člena ZPP, to pa je brez dvoma vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, tako da je podana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. To pa narekuje razveljavitev dokaznega sklepa v delu, ki se nanaša na postavitev izvedenca gradbene stroke, na njegovo zaslišanje in na listine, ki jih je tožeča stranka predložila z vlogo z dne 29.2.2008 (priloge A30 – A34 spisa).

13Glede na nepravilno upoštevanje prepoznih dokaznih predlogov se sodišče prve stopnje niti ni ukvarjalo z drugimi dokazi, ki sta jih pravočasno predlagali pravdni stranki. Zato je višje sodišče še preverilo, ali je tožeča stranka predlagala druge ustrezne dokaze, s katerimi sploh lahko dokaže utemeljenost svojega zahtevka in bi bila zato njihova izvedba potrebna. Eden od že v odgovorih na tožbo uveljavljenih ugovorov toženih strank je bil ugovor, da tožeča stranka ni dokazala, da je popravilo strehe sploh plačala. V zvezi s tem tožeča stranka ni pravočasno predložila nobenih listinskih dokazov, s katerimi je kot gospodarska družba nedvomno morala razpolagati in so nedvomno najbolj primeren dokaz za dokazovanje plačila. Za dokazovanje tega dejstva pa tudi ni ponudila drugih pravočasnih dokazov. Izvedbo zaslišanja T. B., F. M. in D. M. pa je prelagala v zvezi z dokazovanjem obsega del. S pravočasnimi dokazi tako tožeča stranka ne more dokazati, da je plačala za popravilo strehe, posledično pa tudi ne more dokazati utemeljenosti svojega zahtevka na nobeni od zatrjevanih pravnih podlag (iz odgovornosti upravnika po 118. členu Stvarnopravnega zakonika, iz obveznosti solastnikov v zvezi s posli rednega upravljanja ali s posli, ki presegajo redno upravljanje, iz poslovodstva brez naročila po 199. členu Obligacijskega zakonika in iz neupravičene pridobitve po 190 členu Obligacijskega zakonika). Zato niti izvedba zaslišanj ne more pripeljati do drugačne odločitve. Prav tako z izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih prič, predlagane so bile le za dokaz obsega del, ne more dokazati nujnosti izvedbe sanacije. Glede na navedeno so izpolnjeni pogoji, da po odpravi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka višje sodišče samo odloči o tožbenem zahtevku. S pravočasnimi dokazi tožeča stranka ni dokazala plačila za popravilo strehe, prav tako pa tudi ne more dokazati nujnosti tako obsežnega popravila in ob pavšalnih trditvah v zvezi z neupravičeno pridobitvijo toženk niti obogatitve toženk. Zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

14Glede na navedeno je višje sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek 354. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep

15Višje sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. To pa narekuje tudi spremembo prisoditve stroškov (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške, nastale do izdaje izpodbijane sodbe (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki, ki sta v pravdi uspeli, sta na podlagi istega zakonskega določila upravičeni do povračila stroškov, ki so jima nastali pred sodiščem prve stopnje. V času vložitve odgovora na tožbo je vsaka toženka vložila svoj odgovor (tudi rok za odgovor se je iztekel ob različnem času). Prvo toženi stranki so s tem nastali stroški sestave odgovora na tožbo v višini 1600 točk (vse po Odvetniški tarifi, v nadaljevanju OT), sodne takse v višini 792,85 EUR, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk 20 točk in 1 % materialnih stroškov nad 1000 točk 6 točk ter DDV v višini 149,27 EUR, skupaj torej 895,60 EUR. Drugo toženi stranki pa so nastali stroški sestave odgovora na tožbo 500 točk, sodne takse v znesku 792,85 EUR, 2 % materialnih stroškov 10 točk in DDV v višini 46,82 EUR, skupaj torej 280,91 EUR. Nobeni od toženk pa višje sodišče ni priznalo povračila stroškov za sestanek s stranko, saj tu ne gre za samostojne stroške, temveč so ti že obseženi v stroških sestave odgovora na tožbo.

16V nadaljevanju postopka je isti pooblaščenec zastopal obe toženi stranki in tudi vlagal vloge v imenu obeh, zato je upravičen do zahtevane uporabe 9. člena OT (uporaba te določbe izhaja iz višine priglašenih stroškov). Višje sodišče je priznalo naslednje stroške: sestava vloge z dne 12.4.2007 1870 točk, vloge z dne 29.1.2008 1402,5 točk, vlog z dne 23.2.2008, 12.3.2008, 15.11.2011 in 19.5.2008 4x po 935 točk, pristop na narok z dne 25.2.2008 1870 točk, pristopi na naroke z dne 26.3.2008, 29.6.2011 in 6.1.2012 3x po 935 točk, pristop na narok z dne 18.6.2008 467,5 točk (3. odstavek tar. št. 20 OT), ogled nepremičnine 26.9.2011 935 točk, končno poročilo strankam 100 točk, 1 % materialnih stroškov 131,9 točk, DDV 1.222,95 EUR, skupaj 7.337,70 EUR.

17Delež zahtevka proti prvo toženi stranki znaša 91,45 %, delež zahtevka proti drugo toženi stranki pa 8,55 %. V tem deležu jima je sodišče tudi priznalo povračilo stroškov. Tako gre prvo toženi stranki povračilo (od odmerjenih skupnih stroškov 7.337,70 EUR) v višini 6.710,33 EUR, skupaj s stroški odgovora na tožbo pa 7.605,93 EUR. Drugo toženi stranki pa gre 627,37 EUR, skupaj s stroški odgovora na tožbo pa 908,28 EUR.

O stroških pritožbenega postopka

18Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. tožeča stranka bo morala kriti tako svoje stroške odgovora na pritožbo kot tudi stroške pritožbe toženih strank. Te je višje sodišče odmerilo po OT in ne po Zakonu o odvetniški tarifi (41. člen Zakona o odvetniški tarifi), so pa ti stroški manjši, tako da so še vedno v okviru zahtevka: sestava pritožbe 2.337,5 točk, 1 % materialnih stroškov 23,37 točk, DDV 238,40 EUR in taksa za pritožbo 3.284,00 EUR, skupaj 4.606,04 EUR. Glede na njune deleže (obrazloženo v 17. točki te odločbe) gre prvo toženi stranki povračilo v višini 4.212,22 EUR in drugo toženi stranki v višini 328,75 EUR.