VSL sodba I Cpg 1131/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 15.033,45 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba opozarja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi popolnoma nesprejemljivo oprlo zgolj na izvedeniško mnenje izvedenca J., z ničemer pa ne na izvedeniško mnenje izvedenca D., za takšno svojo odločitev pa ni podalo nobene prepričljive obrazložitve. Zaradi navedenega je posledično sprejelo materialno pravno napačno odločitev.

5Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bilo mnenje izvedenca J. D. premalo konkretizirano in jasno, poleg tega pa pri izračunu odškodnine ni upošteval sistema popolne škode, temveč škodo za popravilo, zato je pri svoji odločitvi uporabilo mnenje izvedenca B. J. Iz pisnega mnenja in tudi iz izpovedbe izvedenca D. izhaja, da je izračunal le višino škode v primeru popravila bagra, izrecno pa je povedal, da se ni ukvarjal s tem, ali bi bilo treba obračunati škodo po „totalki“, saj je izvedenec gradbene mehanizacije in ne strokovnjak za zavarovalništvo, ki bi pri izračunu škode moral upoštevati zavarovalno pogodbo. Izvedenec B. J. je v svojem mnenju navedel, da ni izdelal kalkulacije popravila delovnega stroja, saj bi bila nesmiselna, ker že sama vrednost rezervnih delov – sklopov za popravilo delovnega stroja, brez upoštevanja delovnih ur in postopkov za sanacijo poškodbenega stanja, presega vrednost, ko bi bilo popravilo še ekonomsko upravičeno. Izpovedal je, da je glede na Splošne pogoje zavarovanja, ki jih je treba upoštevati v tem primeru, bilo potrebno obračunati škodo po sistemu totalne škode. Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj naj bi bil način izračuna izvedenca J. pravilnejši.

6Pritožba zatrjuje, da je le izvedenec D. izračunal višino nastale škode tako, da je pravilno ugotovil vrednost stroja pred škodnim dogodkom. Višje sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da mnenja izvedenca D. v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati. Iz izpovedb obeh izvedencev je razvidno, da je izvedenec J. svoj izračun oprl na v zavarovalno polico vpisano novo nabavno vrednost zavarovane stvari, ki med strankami ni bila sporna. Odškodnina se namreč v primeru, ko je bila za zavarovalno pogodbo vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, določi po tej vrednosti. Tožeča stranka je sicer (pavšalno) zatrjevala, da je bila ta vrednost višja, vendar tega ni podkrepila z ustreznimi dokazi. Tudi izvedenec D. je glede višje vrednosti stroja podal le splošne trditve (plačilo „na črno“), v spisu pa ni niti trditev kaj šele dokazov o tem, koliko naj bi to plačilo „na črno“ v resnici znašalo. Kot je pojasnil izvedenec J., je metoda ugotavljanja vrednosti stroja po sistemu tržne cene z amortizacijskim odpisom vrednosti glede na novo vrednost stroja edina prava, saj si konkretnega stroja ni bilo mogoče ogledati. Izvedenec pa je izpovedal tudi, da je pri izračunu tržne cene pregledal cene primerljivih strojev.

7Višje sodišče ocenjuje, da so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo obračuna škode po sistemu „ekonomske totalke“. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo jasno in konkretizirano mnenje izvedenca J., ki je pri izračunu škode nato pravilno upošteval 1.točko prvega odstavka 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (Škoda, ki jo krije zavarovanje, se ugotavlja v primeru uničenja ali izginitve stvari po vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za tržno vrednost rešenih ostankov zavarovane stvari, upoštevajoč stanje te stvari neposredno pred zavarovalnim primerom. (Priloga B2)). Ker sta se pravdni stranki v zavarovalnih pogojih dogovorili za način ugotavljanja škode, je za višino škode odločilna tista vrednost, ki je izračunana na tako določen način.

8Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago za odločitev v sporu uporabilo zavarovalno pogodbo, sklenjeno med strankama. Ob upoštevanju 32. člena Splošnih pogojev se za razmerje med zavarovancem in zavarovalnico (pravdnima strankama) uporabljajo določila Obligacijskega zakonika le za situacije, ki niso urejene s pogodbo.

9Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dejansko stanje po zaslišanju izvedencev, ki sta odgovarjala na vprašanja in pripombe pravdnih strank ter sodišča, dovolj razjasnjeno, zato postavitev še enega novega izvedenca ni bila potrebna.

10Utemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh predlaganih dokazih in svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo, vendar višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka ni pravočasno grajala niti ni navedla, da tega ni mogla pravočasno storiti, zato je ni mogoče upoštevati (286. b člen ZPP).

11V zvezi s pritožbo tožeče stranke glede odločitve o pravdnih stroških višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP ter odvetniško in taksno tarifo. V obrazložitvi se je sklicevalo na stroškovnik tožeče stranke (Priloga B12). Obrazložitev sodišča prve stopnje je sicer res skopa, vendar jo je mogoče preizkusiti.

12Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.

13Višje sodišče je v skladu s pooblastilom iz 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

14Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).