VSL sodba I Cpg 1531/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13600/2010 z dne 4. 2. 2010 v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 57,50 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP(1)). Sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, je dopustno izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dopustno izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pritožbeno sodišče na pritožbeno grajo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (vključno z grajo dokazne ocene) ne bo odgovarjalo.

6Tožeča stranka vtožuje plačilo neplačanega dela računa za prevoz I. P. z reševalnim vozilom dne 16. 10. 2009 iz Doma starejših občanov v BIH, ki ga je opravila po naročilu tožene stranke (račun št. 127/1 z dne 25. 10. 2009 v višini 590,00 EUR). Med pravdnima strankama je bila sporna vsebina dogovora o plačilu za opravljeno storitev. Po navedbah tožeče stranke je bila dogovorjena cena za prevoženi kilometer 0,80 EUR, po navedbah tožene stranke pa 0,46 EUR.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za plačilo v višini 0,46 EUR za prevoženi kilometer. Ugotovljeno je bilo, da dogovorjena cena izhaja iz naročilnice št. N171451-09-1212 z dne 14. 10. 2009, kjer je navedeno, da je cena prevoza določena na podlagi veljavnega cenika ZZZS in znaša 0,46 EUR/kilometer. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka naročilnico izpolnila v dogovoru s tožečo stranko, ki tudi po prejemu naročilnice nanjo ni imela nobenih pripomb. Navedene ugotovitve sodijo v dejansko podlago sodbe in je nanje pritožbeno sodišče vezano.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo dokazov kršilo določbe zakona in pravico tožeče stranke do enakega obravnavanja. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče izvede dokaze, ki jih predlagata stranki, ob pogoju, da so dejstva, ki se z njimi dokazujejo, za odločitev v sporu pravno relevantna (7., 212. in 213. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni ravnalo nezakonito, ker ni soočilo prič, saj pravdni stranki izvedbe tega dokaza nista predlagali. Dokazni predlog za zaslišanje A. Z. je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj izvedba tega dokaza ne bi privedla do drugačne odločitve v zadevi (2). Imenovana priča naj bi potrdila navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka kršila pogodbene obveznosti, ker je bilo ugotovljeno, da I. P. potrebuje plenice, zaradi česar se je tožeča stranka morala dogovarjati v Domu starejših občanov. Tožeča stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi se stranki iz tega razloga (zaradi zdravstvenega stanja I. P.) dogovorili za ceno v višini 0,80 EUR/kilometer oziroma da bi tožeča stranka zahtevala zvišanje že dogovorjene cene. Iz enakega razloga (zaradi pomanjkanja trditvene podlage) sodišče ni ravnalo nezakonito, ker tožeči stranki ni dopustilo vprašanja za pričo N. B. o zdravstvenem stanju I. P.. Pritožba še navaja, da je bilo zaslišanje navedene priče opravljeno zelo hitro, pri čemer ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

9Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev obeh pravdnih strank. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi se zaradi spremstva zdravstvenega tehnika stranki dogovorili za plačilo v višini 0,80 EUR za prevoženi kilometer (3). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodba o tem nima razlogov.

10Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožena stranka s plačilom 441,60 EUR (960 km x 0,46 EUR) tožeči stranki opravljeno storitev v celoti plačala. Tožena stranka je tožeči stranki priznala celo daljšo pot (960 km), kot jo je po lastnih navedbah opravila tožeča stranka (primerjaj list. št. 45 in priloga A1). Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka (za plačilo dodatnih 148,40 EUR) je torej pravilna in zakonita.

11Neutemeljen je končno tudi pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo pravila o naravnem sodniku, ker naj bi bila zadeva brez obrazložitve predodeljena drugemu sodniku. Iz podatkov v spisu (list. št. 49 in 78) namreč izhaja, da je bila zadeva med postopkom dodeljena novi sodnici na podlagi 162. člena Sodnega reda (4) (predodelitev zaradi daljše odsotnosti oziroma preobremenjenosti sodnika). Kršitev ustavne pravice do naravnega sodnika (23. člen Ustave RS) bi bila podana, če bi bil spis dodeljen novi sodnici mimo pravil zakona in Sodnega reda, česar pritožba ne trdi niti ne izkaže.

12Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Protispisen je pritožbeni očitek, da sodišče ni zavrnilo (neizvedenih) predlaganih dokazov (list. št. 81).

(3) Tožeča stranka je navajala, da je opravila nenujni prevoz s spremstvom, za katerega ne velja tarifa po ceniku ZZZS. Sodišče prve stopnje se je do navedenih trditev tožeče stranke opredelilo in ugotovilo, da med strankama dogovorjena cena 0,46 EUR/kilometer izhaja iz veljavnega cenika zdravstvenih storitev ZZZS (priloga B13).

(4) Ur. l. RS, št. 17/1995 in nasl.