VSL sklep II Cp 2541/2013

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da 2/6 nepremičnine parc. št. 139/4 k.o. X. ne spada v zapuščino, ugotovilo obseg zapuščine, zakonite dedne upravičence, da je zapustnica napravila pisno oporoko pred pričami, da je oporočni dedič Z. K. umrl med postopkom (II. točka izreka), razglasilo za dediče na podlagi oporoke in zakona oporočne in zakonite dediče (III. točka izreka), ugotovilo, da so dediči J. K., M. K., C. J., svoj dedni delež odstopili v korist R. K. (IV. točka izreka) in odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju na nepremičninah vknjiži lastninska pravica na dediče, in se dedičem izplačajo podedovana denarna sredstva (V. točka izreka).

2Zoper tak sklep se pritožujeta dediča Š. U. in A. U. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Izrek in razlogi izpodbijanega sklepa so v nasprotju z listinami spisa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da 2/6 nepremičnin parc. št. 139/4 k.o. X. ne spadata v zapuščino pokojne, ker sta v lasti Z. K. (vdovca, ki je sicer že pokojen). V razlogih pa sodišče navede, da je tako odločilo, ker pritožnika nista ravnala po navodilih napotitvenega sklepa z dne 16.2.2011. Tako razlogovanje je napačno in v izrecnem nasprotju z dejansko vsebino napotitvenega sklepa. Sodišče je namreč na pot pravde napotilo sodediče pritožnikov, M. K., C. K., R. K. in J. K. in ne pritožnika. Sodišče bi zato moralo šteti, da v zapuščino pokojne spadajo 4/6 nepremičnine parc. št. 139/4 k.o. X. in ne samo 2/6. Ne gre za skupno premoženje, kar je očitno jasno tudi sodedičem pritožnikov, saj pravde na ugotovitev obsega zapuščine niso vložili. Iz podatkov zemljiške knjige jasno izhaja, da je pokojna lastništvo 4/6 nepremičnin parc. št. 139/4 k.o. X pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 7.7.1979 in sklepa o dedovanju po prvem možu D 177/93 z dne 16.12.1993. Kakšen del nepremičnine parc. št. 139/4 k.o. X. predstavlja zapuščino pokojne, pa je pomembno zaradi ugotovitve obsega nujnih dednih deležev pritožnikov. Sodišče je sicer izdalo sklep o založitvi predujma zaradi cenitve zapuščine, ki je bil pritožnikoma vročen 30.10.2012, vendar je nejasen, saj ni navedeno, kdo je dolžan naloženi predujem plačati. Iz sklepa namreč izhaja, da so to „dedni upravičenci“, ki pa niso poimensko navedeni. Ker je omenjeni sklep sklep procesnega vodstva, zoper njega ni pritožbe, zato pritožnika tudi nista mogla ugovarjati. Po 8.10.2012 pa sodišče tudi ni opravilo nobenega naroka, pač pa je le še izdalo izpodbijani sklep. Nenazadnje pritožnika ocenjujeta, da upoštevaje dejstvo, da je vrednost nepremičnin določena s strani GURS javno objavljena na spletni strani in javno dostopna, ni potrebe po postavitvi izvedencev (za cenitev zapuščine bi bilo treba angažirati tri cenilce – gradbenega, kmetijskega in gozdarskega). Cenitev bi bila potrebna le v primeru, ko se kdo izmed dedičev z vrednostjo določeno po GURS, ne bi strinjal. Upoštevaje vrednosti določene po GURS se izkaže, da je nujni delež Š. U. prikrajšan za najmanj 8.811,21 EUR, nujni dedni delež A. U. pa najmanj za znesek 6.895,88 EUR.

3Sodediči na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba je utemeljena.

5Podana je uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. S sklepom 17.2.2011, s katerim sodišče prve stopnje utemeljuje odločitev, da v zapuščino ne spadata 2/6 parc. št. 139/4 k.o. X. (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), sodišče prve stopnje ni na pravdo napotilo pritožnikov, kot pravilno navajata v pritožbi. Iz 1. točke izreka napotitvenega sklepa, ki se glasi: M. K., C. J., R. K. in J. K., se napotijo na pravdo, da s tožbo zoper A. U. in Š. U. uveljavijo zahtevek, da se polovica premoženja izloči iz zapuščine oziroma, da premoženje v navedenem obsegu ne sodi v zapuščino, ker ta del ustreza vložku njihovega očeta Z. K. oziroma predstavlja skupno premoženje“, je to jasno razvidno. Obrazložitev v izpodbijanem sklepu „da sta Š. U. in A. U. nasprotovala, da bi šlo za skupno premoženje zakoncev, zaradi česar sta bila s sklepom z dne 17.2.2011, zaradi spora o obsegu zapuščine napotena na pravdni postopek“, je zato protispisna. Ob sicer pravilni ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da tožba ni bila vložena ter dejstvu, da je zapustnica v zemljiški knjigi na parc. št. 134/4 k.o. X., vpisana do 4/6, bi moralo sodišče prve stopnje, kot utemeljeno trdita pritožnika, šteti, da v zapuščino spadajo 4/6 nepremičnine parc. št. 139/4 k.o. X. in ne le 2/6.

6Pritožnika sta v postopku uveljavljala nujni delež, zato je pomembno, kolikšen del zapustničinega premoženja spada v zapuščino. Podlaga za izračun nujnega deleža dediča je t.i. obračunska vrednost zapuščine. Po določbi 28. člena ZD se vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, ugotovi tako, da se popiše in oceni vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, od ugotovljene vrednosti pa se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in cenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Razlika je čista zapuščina. Vrednosti čiste zapuščine pa je treba prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, vrednost daril, danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, vrednost daril, za katere je zapustnik odredil, naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež in vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril. Za prikrajšanje nujnega deleža gre, če je zapustnik z oporočnim razpolaganjem ali darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine in s tem načel ali izčrpal nujni delež posameznega dediča (26. člen ZD).

7Pritožnika utemeljeno grajata, da sodišče ni ugotavljalo, ali je z oporočnim razpolaganjem zapustnice prišlo do prikrajšanja nujnega deleža pritožnikov. Odločilo je o dedovanju zapustničinega premoženja, ne da bi upoštevalo uveljavljani nujni delež pritožnikov. Kot je pojasnilo v razlogih sklepa zato, ker pritožnika nista založila predujma za cenitev zapuščine, ki jima ga je naložilo s sklepom 8.10.2012.

8Vrednost nepremičnega premoženja zapustnice je pomembna, saj se jo na podlagi 28. člena ZD upošteva pri ugotovitvi vrednostI zapuščine, od katere je odvisen izračun prikrajšanja nujnega deleža. Nezaložitev predujma za izvedenca, ki bi ocenil vrednost nepremičnin, bi lahko imela za posledico neupoštevanje uveljavljanega nujnega deleža, če ne bi sodišče kršilo pravil postopka, kot uveljavljata pritožnika. S sklepom 8.10.2012 je sodišče naložilo plačilo predujma „dednim upravičencem“, ne da bi jih poimensko opredelilo. Po poteku, s sklepom postavljenega roka za založitev predujma, pa je izdalo izpodbijani sklep, ne da bi prej opravilo zapuščinsko obravnavo. Iz zapisnika zapuščinske obravnave dne 8.10.2012 ni razvidno, da bi bilo dogovorjeno oziroma, da bi bili dediči opozorjeni, da bo sodišče odločilo, ne da bi razpisalo narok, če predujem ne bo založen.

9Šele z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razkrilo, da bi pritožnika morala založiti za predujem za izvedenca in kakšne posledice ima (ne)založitev predujma. Gre za sklep presenečenja, ki predstavlja kršitev ustavne pravice pritožnikov in pravice do izjave (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

10Utemeljeni pa so tudi pritožbeni pomisleki o potrebnosti postavitve izvedenca, ki jo pritožnika izpostavljata v pritožbi. Ob dejstvu, da je GURS opravil vrednotenje nepremičnin, ki je javno dostopno, je vprašljiva potrebnost postavitve izvedenca, zlasti takrat, ko dediči z njim soglašajo. Prikaz v pritožbi, ki upošteva objavljeno vrednost nepremičnin, ne upošteva pa pravil za izračun vrednosti zapuščine po 28. členu ZD, pokaže, da je prišlo do prikrajšanja nujnega deleža.

11Ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki jih glede na njihovo naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo, so narekovale ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na povedano niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti ugotovljene kršitve in o dedovanju po zapustnici odločiti ponovno.