VSL sklep I Cp 54/2013

I. Pritožbama se ugodi in se:

a) razveljavi sklep sodišča prve stopnje z dne 1.10.2012;

b) razveljavita sodba sodišča prve stopnje ter sklep sodišča prve stopnje z dne 16.11.2012 in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je s tožbo zahteval od tožencev nerazdelno plačilo 41.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje kot povračilo za njegova vlaganja v njuno stanovanje na ...., poleg tega pa še izstavitev ustrezne listine za vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist pri nepremičninah tožencev, vpisanih pri vl. št. 419, vl. št. 527 in vl. št. 13, vse k.o. X., ki jih je tožnik s svojim delom in sredstvi v soglasju s tožencema popolnoma obnovil. Podrejeno je zahteval, naj mu toženca za njegova vlaganja v k.o. X. plačata 71.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse tožnikove zahtevke in obenem sklenilo, da morata pravdni stranki v treh dneh predložiti sodišču specifikacijo svojih pravdnih stroškov, sicer se bo štelo, da stroškov nista priglasili. Naknadno je s sklepom z dne 16.11.2012 naložilo tožniku, da mora tožencema povrniti 3.865,54 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

3Tožnik se je zoper obe odločbi pravočasno pritožil.

4V prvi pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in na kršitev ustavnih pravic. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku. Navaja, da je izpodbijana sodba pravno nerazumljiva. Ker je sodišče šele po obširnem dokaznem postopku ocenilo, da ni podana pasivna legitimacija tožencev, kar bi sicer lahko storilo že na začetku pravde, gre za sodbo presenečenja. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za pridobivanje v družinski skupnosti. Sicer pa je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče se ni izreklo o vseh zatrjevanih pravnih podlagah tožnikovih zahtevkov. Res sta tožnik in hči tožencev, T. Z., bivša zakonca, vendar bi sodišče o obsegu njunega skupnega premoženja in deležih zakoncev na njem lahko odločilo kot o predhodnem vprašanju, če že ni upoštevalo zakonske domneve o polovičnem deležu zakoncev na skupnem premoženju. V obravnavanem primeru ne gre za nujno sosporništvo. Sodišče je zavedlo pravdni stranki, ko se je lotilo izvajanja ponujenih dokazov, ne da bi tožnika predhodno pozvalo k dodatnemu substanciranju tožbe. V sodbi tudi ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev. Zemljiškoknjižno listino je mogoče zahtevati le od tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, to pa sta zgolj toženca. Z njunim zaslišanjem bi se sodišče lahko prepričalo o zatrjevanem sporazumu o prepustitvi lastninske pravice in povrnitvi vlaganj. Sicer pa tožnik vztraja, da je z njegovimi vlaganji nastala nova stvar. Sodišče je z izpodbijano sodbo tožniku dejansko odvzelo pravico do izjave v postopku in pravico do sodnega varstva, ker se ni prepričljivo izreklo o tožnikovem procesnem gradivu.

5V pritožbi zoper sklep o stroških postopka tožnik predlaga njegovo razveljavitev, zakonskih pritožbenih razlogov pa ne navaja. Ker izpodbijana sodba še ni pravnomočna, je odločitev o stroških postopka preuranjena.

6Toženca sta odgovorila na prvo tožnikovo pritožbo in predlagata njeno zavrnitev. Poudarjata, da delitev skupnega premoženja med tožnikom in T. Z. doslej ni bila opravljena. Vztrajata tudi pri svojem ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije, sicer pa pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

7Pritožbi sta utemeljeni.

O prvi pritožbi:

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikovih zahtevkov oprlo na stališče, da bi moral tožnik s tožbo na pasivni strani poleg tožencev zajeti tudi T. Z. Gre za tožnikovo nekdanjo ženo in hčer tožencev, s katero je tožnik v času, ko so bila izvršena sporna vlaganja, še živel v zakonski zvezi. Sodišče prve stopnje je zato ocenilo, da sporna vlaganja predstavljajo njuno skupno premoženje, in zaključilo, da je treba najprej ugotoviti tožnikov delež na tem premoženju, kar pa brez udeležbe T. Z. v pravdi ni mogoče.

9Po presoji pritožbenega sodišča je navedeno stališče izpodbijane sodbe materialnopravno zmotno. Ker tožnik ni niti navajal, da je k povečanju vrednosti spornih nepremičnin prispeval izključno s svojim posebnim premoženjem, je terjatev, ki je nastala z obravnavanimi vlaganji, sicer res del skupnega premoženja, ki sta ga v času zakonske zveze pridobila tožnik in njegova nekdanja žena. Čeprav to premoženje še ni razdeljeno, niti niso ugotovljeni njegov celoten obseg in deleža zakonca na njem, pa to ni nobena ovira za tožnikovo uveljavljanje terjatve, ki je predmet te pravde. Toženca in T. Z. niso nujni sosporniki, zato izpodbijana sodba neutemeljeno očita tožniku, da je s tožbo zgrešil pasivno legitimacijo. Po splošnem pravilu iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je dolžan vrniti prejeto, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Edina lastnika nepremičnin, katerih vrednost naj bi se povečala z zatrjevanimi vlaganji, sta toženca. Tožnik, ki se sklicuje na svoje prikrajšanje, lahko povračilo zahteva samo od tistega, ki se je z vlaganji okoristil; to pa sta toženca kot lastnika nepremičnin, katerih vrednost naj bi se zaradi vlaganj povečala. Tudi listino za vknjižbo lastninske pravice, ki naj bi jo tožnik pridobil po dogovoru s tožencema zaradi obnove njunih nepremičnin v k.o. X., lahko tožnik terja le od tožencev, ki sta vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika. Končno pogodba, za kakršno je treba šteti tudi zatrjevani dogovor, ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami, tožnikova nekdanja žena pa se tožniku ni zavezala k izstavitvi zahtevane zemljiškoknjižne listine. Brez podlage je zato zahteva, da bi tožnik moral tožbo naperiti tudi zoper T. Z.

10Kot že navedeno, gre v obravnavanem primeru za skupno terjatev tožnika in T. Z. Res je, da zakonca s skupnim premoženjem po prvem odstavku 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih upravljata in razpolagata skupno in sporazumno. Enak režim obstaja tudi po razvezi zakonske zveze, vse do prenehanja skupnega premoženja oziroma do njegove razdelitve. To pa ne pomeni, da tožnik ne bi smel sam tožiti. Na aktivni strani namreč ni nujnega sosporništva. Poleg tega tožnik svoje nekdanje žene ne more prisiliti k udeležbi v postopku. Tudi po ustaljenem stališču sodne prakse ni mogoče odreči pravnega varstva enemu izmed udeležencev materialnopravnega razmerja, ki nastopa v pravdi na aktivni strani, če so drugi udeleženci pasivni. Končno tožnik s tožbo v obravnavanem primeru dejansko varuje skupno premoženje, saj sta obe terjatvi, tako denarna kot nedenarna, zastarljivi in bi s potekom časa pravica do njunega sodnega varstva sicer prenehala. Tožniku je zato kljub kolektivni pravni naravi spornih terjatev treba omogočiti, da ju uveljavlja sam (1). Čeprav gre za (pravno) nedeljivo obveznost, bo njena izpolnitev učinkovala v korist obeh upnikov, tako tožnika kot njegove nekdanje žene. Domnevati je torej mogoče, da T. Z., ki ve za ta postopek, saj je bila zaslišana kot priča, soglaša s tožnikovim uveljavljanjem njune skupne terjatve in z njeno izpolnitvijo tožniku (drugi odstavek 416. člena OZ); sicer pa zahtevanemu načinu izpolnitve toženca v pravdi nista oporekala. K temu je treba dodati, da delitev premoženja, ki (če) ga bo tožnik pridobil na podlagi sodbe, ni stvar tega postopka.

11Sodišče prve stopnje, ki je v dokaznem postopku že izvedlo večino predlaganih dokazov, teh zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča izpodbijane sodbe ni ocenilo, zato je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugodilo tožnikovi pritožbi, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo lahko smotrneje in nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe odpravilo ugotovljeno pomanjkljivost. V ponovljenem postopku bo moralo oceniti izvedene dokaze, če bo potrebno, pa tudi dopolniti dokazovanje, da bo lahko odločilo o obstoju in višini tožnikove terjatve.

12Tožnik je sicer predlagal, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, vendar ta njegov predlog ni utemeljen. Za takšen ukrep, ki ga pritožbenemu sodišču omogoča 365. člen ZPP, namreč ne zadošča zgolj posplošen tožnikov očitek o domnevni naklonjenosti sodišča prve stopnje tožencema.

13Na preostale pritožbene trditve, namenjene izpodbijani sodbi, ni treba odgovarjati, ker za odločitev o tej pritožbi niso bile relevantne.

14Tožnik izrecno izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče pozvalo pravdni stranki, naj v treh dneh predložita specifikacijo svojih stroškov. Razlogov za svoje nasprotovanje tej odločitvi tožnik ne navaja, medtem ko je uradni pritožbeni preizkus pokazal, da je navedeni sklep brez pravne podlage. Stranka ima glede na doseženi uspeh v pravdi pravico do povrnitve svojih pravdnih stroškov, vendar sodišče o tem odloča le na določeno zahtevo stranke, ki jo mora ta podati najpozneje do konca glavne obravnave, v zahtevi pa mora opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (prvi, drugi in tretji odstavek 163. člena ZPP). Tudi za stroškovne zahtevke velja načelo dispozitivnosti postopka. Sodišče torej strank ni dolžno niti ne sme pozivati k uveljavljanju stroškovnega zahtevka ali k njegovi (naknadni) specifikaciji. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo.

O drugi pritožbi:

15Razveljavitev izpodbijane sodbe ima za posledico tudi razveljavitev sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje ločeno od sodbe o glavni stvari odločilo o stroških prvostopenjskega postopka. Ker je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde, je sodišče druge stopnje tej tožnikovi pritožbi ugodilo (tretji odstavek 365. člena ZPP). O vseh stroških bo tako odločalo sodišče prve stopnje v novem sojenju, kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Tako sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1034/1997 z dne 24. 9. 1997.