VSC sklep I Ip 659/2013

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 10. 2012.
Pritožba dolžnika V. P. zoper sklep z dne 11. 4. 2013 se zavrže.
Pritožbi hipotekarnega dolžnika V. P. se delno ugodi in se sklep sodišče prve stopnje z dne 11. 4. 2013 v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da I. točka izreka sedaj v celoti glasi:
“Ugotovi se, da se izvršba na nepremičnine parc. št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., vse k.o. ... - H. namesto zoper prvotnega dolžnika V. P. nadaljuje zoper hipotekarnega dolžnika V. P., rojenega 31. 10. 1941.”
V preostalem se pritožba hipotekarnega dolžnika V. P. zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 4. 2013 v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi.
Upnik in dolžnik V. P. sama krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 4. 10. 2012 ugotovilo tržno vrednost nepremičnin: parc. št. št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., vse k.o. ... - H. v višini 136.916,14 EUR.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik V. P. po svoji pooblaščenki iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sklep spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se z ocenjeno vrednostjo nepremičnin ni strinjal, saj je prepričan, da so predmetne nepremičnine vredne veliko več. Sodni cenilec je pri oceni vrednosti predmetnih nepremičnin izhajal iz načina primerljivih prodaj, pri čemer pa ni izhajal iz primerljivih nepremičnin, ki bi bile po svojih lastnostih najboljši indikator vrednosti ocenjevane posesti. Primerljive nepremičnine v V. z okolico dosegajo po podatkih dolžnika vrednost okoli 120.000,00 EUR. Kljub navedenemu je naslovno sodišče sledilo sodnemu cenilcu gradbene stroke in zaključilo, da so nepremičnine vredne le 83.000,00 EUR. Prav tako je sodišče tudi glede ocene ostalih nepremičnin, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča, nekritično sledilo poročilu sodne cenilke kmetijske stroke, ne da bi upoštevalo pripombe dolžnika, ki je zatrjeval, da je ocenjena vrednost predmetnih nepremičnin prenizka.

Zoper sklep se je prav tako pritožil hipotekarni dolžnik V. P. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja enake pritožbene razloge kot jih je navedel v svoji pritožbi dolžnik V. P., zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na tem mestu v celoti sklicuje na gornje pritožbene razloge. Dodal je le še to, da mu ni jasno, zakaj mu je sodišče po več kot enem letu vročilo sklep in da je zoper sklep z dne 11. 4. 2013 vložil pritožbo v kateri je navedel, da izvršba na predmetne nepremičnine ni dopustna, ker je preklical darilno pogodbo, sklenjeno z dolžnikom, preklic pa učinkuje za nazaj. V nadaljevanju tudi povzema razloge iz pritožbe zoper sklep z dne 11. 4. 2013.

S sklepom z dne 11. 4. 2013 je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sklenilo, da namesto dosedanjega dolžnika V. P., rojenega 24. 1. 1965, vstopi v izvršilni postopek nov dolžnik V. P., rojen 31. 10. 1941, A. ..., Š. v., ki prevzame izvršbo v stanju, v katerem je; v II. točki izreka je sklenilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrne; v III. točki izreka, da se zavrne predlog dolžnika za odlog izvršbe; in v IV. točki izreka, da je dolžnik dolžan upniku povrniti 603,36 EUR stroškov izvršilnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od dneva zapadlosti dalje.

Zoper ta sklep se je pritožil dolžnik V. P. po svoji pooblaščenki in uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je v postopku izvršbe uporabiti na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je dolžnikov oče, torej tretji, nepremičnine, ki so predmet te izvršbe, podaril dolžniku z darilno pogodbo z dne 4. 2. 2009, vendar pa je predmetno darilno pogodbo dne 1. 11. 2010 zaradi hude nehvaležnosti preklical. Na podlagi preklica sta tretji in dolžnik dne 11. 11. 2010 sklenila dogovor o vrnitvi darila na podlagi preklica darilne pogodbe z dne 4. 2. 2009 in tretji se je 24. 2. 2011 ponovno vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik predmetnih nepremičnin. Preklic darilne pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje darovalca, s katerim doseže razvezo darilne pogodbe in učinkuje ex tunc. Ker učinkuje preklic darila za nazaj, se šteje, da je bila s preklicem darila darilna pogodba razveljavljena in nima nobenih učinkov. Zaradi razveljavitve darilne pogodbe tako do prenosa premoženja iz tretjega na dolžnika ni nikoli prišlo, zato je izvršba na te nepremičnine nedopustna. Naslovno sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izvršba na predmetne nepremičnine dopustna in prav tako napačno zaključilo, da sam preklic darilne pogodbe na izvršilni postopek ne more vplivati. Naslovno sodišče je napačno štelo, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za vstop novega dolžnika V. P. v izvršbo. Sodišče bi moralo pravilno zaključiti, da učinkuje preklic darila za nazaj, zavarovati lastninsko pravico tretjega ter njegovemu ugovoru ugoditi. Sodišče je nasprotno odločilo, da vstopi tretji kot nov dolžnik v pravdo. Tako dolžniku V. P. sploh ni jasno, na koga se nanašata 2. in 3. točka izpodbijanega sklepa, ki se glasita: “Ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi se zavrne. Predlog dolžnika za odlog izvršbe se zavrne.” Ker 1. točka sklepa še ni pravnomočna, se 2. in 3. točka očitno nanašata na prvotnega dolžnika. Dolžnik v zvezi z navedenim izpostavlja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj je izrek sklepa sam s seboj v nasprotju. Glede na odločbo Ustavnega sodišča Up-128/03 in odločbo Vrhovnega sodišča VS RS II Ips 1015/2007 se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, in ne tudi tisti, ki je z zastavno pravico dobil zaznambo sklepa o izvršbi. Če zastavna pravica ne temelji na pogodbeni podlagi, je treba dati prednost originarno pridobljeni lastninski pravici upnice. Upnik tako ne more uspeti s sklicevanjem na dobro vero ter na dejstvo, da je predlog za izvršbo vložil na podlagi zemljiškoknjižnega lastništva nepremičnin. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

Zoper sklep se je pritožil tudi hipotekarni dolžnik V. P. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni oziroma razveljavi in pritožbi ugodi. V pritožbi navaja enake pritožbene razloge, kot jih je navedel v svoji pritožbi dolžnik V. P., zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na tem mestu v celoti sklicuje na gornje pritožbene razloge. Dodatno pa še navaja, da v kolikor bi sodišče o njegovem ugovoru odločilo takoj, ne bi moglo zaključiti, da so podani pogoji za vstop novega dolžnika, saj tretji ob vložitvi ugovora še ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Sodišče bi moralo dati prednost lastninski pravici tretjega pred dobro vero upnikov.

Upnik je odgovoril na pritožbo V. P. in v njem nasprotoval pritožbenim navedbam kot neutemeljenim. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi zoper sklep z dne 4. 10. 2012 nista utemeljeni, pritožba V. P. zoper sklep z dne 11. 4. 2013 ni dovoljena, pritožba hipotekarnega dolžnika V. P. zoper sklep z dne 11. 4. 2013 pa je delno utemeljena.

O pritožbah zoper sklep z dne 4. 10. 2012:

V skladu s 167. členom ZIZ se izvršba na nepremičnino opravi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, s prodajo nepremičnine in s poplačilom upnikov iz zneska, dobljenega s prodajo. V skladu z drugim odstavkom 178. člena ZIZ vrednost nepremičnine ugotovi sodišče na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve.

Sodišče prve stopnje je tržno vrednost nepremičnin ugotovilo na podlagi cenitvenih mnenj sodnega cenilca za gradbeništvo B. G., dipl. inž. grad. in sodne cenilke za kmetijstvo M. M. C., univ. dipl. inž. kmet. Navedlo je, da je sodni cenilec uporabil način primerljivih prodaj in nabavnovrednostni način in da je pri oceni primerljivih prodaj izbral tri podobne objekte, ki so bili prodani v bližnji okolici v zadnjem obdobju (pri tem je izhajal iz lastne baze podatkov in podatkov G., podatkov dnevnega periodičnega tiska in podatkov nepremičninskih agencij), pri oceni vrednosti pa je upošteval tako lokacijo, namembnost, velikost in stanje obravnavanega objekta kakor tudi rabo in obliko zemljišč. Ker dolžnik V. P. ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da dosegajo primerljive nepremičnine v okolici V. vrednost okoli 120.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje pripombe dolžnika o prenizko ocenjeni vrednosti nepremičnin pravilno ocenilo kot pavšalne in nekonkretizirane in jim zato pravilno ni sledilo. Ker pritožnika tudi v pritožbah ne nevadeta konkretizirano, zakaj je ocenjena vrednost objektov prenizka, niti ne predložita nobenih dokazov za svoje navedbe, so te pritožbene navedbe neutemeljene.

Tudi glede cenitvenega mnenja cenilke kmetijske stroke je sodišče pravilno navedlo, da so bile pripombe dolžnika V. P. v zvezi z njenim cenitvenim poročilom zgolj pavšalne, saj dolžnik ni predložil nobenega dokaza, da je ocenjena vrednost nepremičnin, ki so v naravi kmetijska zemljišča, prenizka. Sodišče je obrazložilo, da je v celoti sledilo cenitvenemu poročilu, ki je izdelano v skladu z zakonsko določenimi metodološkimi osnovami, ki se uporabljajo za cenitev kmetijskih zemljišč, pritožnika pa s pritožbenimi navedbami, da je cenitev kmetijskih zemljišč prenizka, ne moreta uspeti, saj teh svojih navedb z ničemer ne izkažeta, niti jih podrobneje ne obrazložita. Zato so tudi te navedbe neutemeljene.

Ker je predmet pritožbenega preizkusa sklep sodišča prve stopnje o tržni vrednosti nepremičnin, pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tega sklepa ne more upoštevati pritožbenih navedb hipotekarnega dolžnika V. P., ki se ne nanašajo na razloge in zaključke tega sklepa, ampak na sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 4. 2013.

Ker sta se pritožbi izkazali kot neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 10. 2012 (2. točka 365. člena, 353. člen, prvi odstavek 366. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

O pritožbah zoper sklep z dne 11. 4. 2013:

O pritožbi dolžnika V. P.

V skladu s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

V I. točki izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da namesto dosedanjega dolžnika V. P. vstopi v izvršilni postopek nov dolžnik V. P. Ker je takšna odločitev pritožniku V. P. v korist, s pritožbo zoper takšen sklep, če bi se izkazalo, da je utemeljena, ne bi dosegel konkretne in neposredne pravne koristi zase. Kot tudi izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa se II., III. in IV. točka izreka nedvoumno nanašajo zgolj na odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z vloženima pravnima sredstvoma V. P. (ugovor in predlog za odlog izvršbe). Ker s pritožbo dolžnik torej ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, saj mu je izpodbijan sklep v celoti korist, je zaključiti, da ne izkazuje pravnega interesa za vložitev te pritožbe. Zato je bilo potrebno pritožbo V. P. zoper sklep z dne 11. 4. 2013 kot nedovoljeno zavreči v skladu s 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

O pritožbi hipotekarnega dolžnika V. P.

Niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dne 28. 1. 2010 dovolilo izvršbo zoper dolžnika V. P. in da je pri nepremičninah, ki so predmet tega izvršilnega postopka, na podlagi vpisa, ki je začel učinkovati dne 24. 2. 2011, prišlo do spremembe lastninske pravice, saj je od tega dne dalje kot lastnik predmetnih nepremičnin vpisan V. P.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo V. P. kot hipotekarnega dolžnika v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2324/2008 z dne 16. 12. 2010 in pravilno njegov ugovor vsebinsko obravnavalo, čeprav je sam to vlogo naslovil kot “ugovor tretjega.” Pojasniti je, da se V. P. tudi v pritožbi naslavlja kot tretji, vendar opredelitev in presoja položaja udeleženca postopka s strani sodišča ne moreta biti odvisni le od navedb in oznake, ki jih je vlagatelj sam navedel, temveč tudi od položaja, ki ga ima glede na predmet izvršbe. Ker je V. P. postal lastnik obravnavanih nepremičnin po vpisu zaznambe izvršbe in vknjižbe hipoteke, ga ni mogoče omejevati na položaj tretjega, pač pa je potrebno njegove navedbe presojati z vidika položaja lastnika obremenjenih nepremičnin, torej hipotekarnega dolžnika, ki je bistveno drugačen od položaja tretjega.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila s preklicem darila darilna pogodba razveljavljena, vendar pa preklic darila in posledično prenos lastništva nazaj na darovalca v konkretnem primeru na sam potek izvršilnega postopka ne more vplivati upoštevaje določbo drugega odstavka 170. člena ZIZ. V skladu s to določbo namreč pridobi upnik z zaznambo zastavno pravico na nepremičnini tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Pritožba, ki navaja, da je zaradi preklica darila izvršba nedopustna, ob obrazloženem ni utemeljena.

Ker zastavna pravica (pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi) učinkuje zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine (drugi odstavek 170. člena ZIZ), vstopi novi imetnik predmeta izvršbe v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu v smislu določila četrtega odstavka 24. člena ZIZ in pridobi položaj novega dolžnika namesto prvotnega dolžnika. S pritožbeno izpodbijano I. točko izreka je tako bil V. P. pravilno priznan status procesnega subjekta in s tem dana možnost sodelovanja v postopku.

Ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP, prvi odstavek 366. člena ZPP in 15. člen ZIZ) pa je bilo potrebno vseeno po uradni dolžnosti poseči v izpodbijano I. točko izreka, saj hipotekarni dolžnik vstopi zgolj glede predmeta izvršbe v izvršilni postopek namesto prvotnega dolžnika, pri čemer prvotni dolžnik še vedno obstoji kot stranka izvršilnega postopka, saj je osebni dolžnik. Zato je pritožbi V. P. pritožbeno sodišče delno ugodilo in v izpodbijani I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa. V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrditi sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 4. 2013 (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj pritožbeno sodišče v teh delih ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, prvi odstavek 366. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj z vložitvijo odgovora na pritožbo ni v ničemer doprinesel k vsebinski odločitvi pritožbenega sodišča, zato v zvezi z njim nastalega stroška ni šteti kot potrebnega izvršilnega stroška (peti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako dolžnik V. P. sam krije svoje stroške pritožbe, saj ni mogoče zaključiti, da mu je te stroške upnik krivdoma povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).