VSK sodba Cp 164/2013

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka v celoti (objektivno) odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici v nesreči dne 12.6.2007.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da 160. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) v tretjem odstavku določa objektivno odgovornost tožeče stranke za obravnavano nezgodo. Ta določba določa krivdno odgovornost učitelja vožnje, v primeru, da slednji ni poskrbel za varnost skladno z zakonom in pravili stroke, nikakor pa ne določa njegove objektivne odgovornosti. Sodišče se sklicuje na 150. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki velja za primer, da je z nevarno stvarjo oz. dejavnostjo tretjemu povzročena škoda. Ugotavlja pa, da je podana objektivna odgovornost toženke, ker naj bi bila uporaba motornega vozila nevarna dejavnost. Glede na tako ugotovitev je treba ugotoviti, kdo je bil v trenutku nezgode sploh uporabnik motornega vozila in to je bila nesporno tožnica, ki je z vozilom upravljala. Zato je treba smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 152. člena OZ. Sodišče je povsem zmotno presodilo, da je obratovalec (domnevno) nevarne dejavnosti (to je obratovalec uporabe motornega vozila) avtošola. Slednja pa se sploh ne ukvarja z dejavnostjo uporabe motornega vozila, njena dejavnost je lahko zgolj usposabljanje oz. poučevanje kandidatov za pridobitev vozniškega izpita in njihovo samostojno nastopanje v prometu. Le ta bi bila lahko relevanten predmet presoje, ali gre za nevarno dejavnost. Objektivna odgovornost bi v konkretnem primeru hipotetično prišla v poštev zgolj, če bi bila škoda pri uporabi vozila povzročena tretji osebi, ne pa sami uporabnici – tožnici. Toženka prereka tudi samo dejstvo, da je bila sama uporaba motornega vozila nevarna dejavnost. Tožnica v nadaljevanju poudarja, da tudi sama dejavnost usposabljanja oz. poučevanja kandidatov za pridobitev vozniškega izpita in njihovo samostojno nastopanje v prometu ne more biti nevarna dejavnost, še posebej, če poteka na poligonu. Ne predstavlja namreč povečane nevarnosti v primerjavi s samim upravljanjem z motornim kolesom. Še več, učenje vožnje motornega kolesa je de facto bolj varno od samega upravljanja z motornim kolesom, kar kaže tudi statistika nesreč. V povprečju je nesreč, ki jih povzročijo vozniki – učenci, zanemarljivo malo v primerjavi z vozniki z opravljenim izpitom. Toženka se ob pomanjkanju slovenske sodne prakse ter ob dejstvu, da je slovenski sodni sistem soroden nemškemu, sklicuje na nemško sodno prakso instančnih sodišč - Landgericht Bonn, Az.: 2 O 367/06 in Oberlandgericht Hamm Az.: 9 U41/03, prej 12 O 279/02; Oberlandgericht Rostock Az: DAR 2005, 32 f., 6 U 228/03. Slednja ni neposredno uporabljiva, je pa pomembna z vidika argumentacije. Nemška sodišča so v več primerih, ki so skoraj identični konkretnemu, odločila, da ni podana objektivna odgovornost avtošole, temveč zgolj krivdna. Toženka tako meni, da je odgovornost izvajalca izobraževanja za škodo, nastalo učencu pri usposabljanju za izpit lahko zgolj krivdna, v primeru kršitev predpisanih obveznosti. Tako široka interpretacija objektivne odgovornosti, kot jo ponuja sodišče prve stopnje, bi lahko privedla do absurdnega primera, da bi za vse poškodbe, ki jih utrpi zaradi lastne napake, odgovarjala avtošola. Potrebno je upoštevati, da določeno tveganje, ki izhaja iz upravljanja motornega kolesa, prevzame nase vsak voznik - upravljalec vozila sam, tudi voznik – učenec. Tožnica je s tem, ko se je vpisala v tečaj, posledično nase prevzela tudi riziko morebitnih poškodb, ki nastanejo pri upravljanju in vožnji z motornim vozilom. Splošno znano namreč je, da vožnja z motornim kolesom vedno nosi povečano tveganje. Razlika med upravljanjem vozi pred pridobitvijo vozniškega dovoljenja in po tem je zgolj v tem, da je v prvem primeru oseba pod nadzorom usposobljene osebe. Logično je, da vožnja pod nadzorom inštruktorja ne more v celoti preprečiti poškodb, ki jih posameznik lahko utrpi pri upravljanju motornega kolesa. Sicer pa je vožnja na poligonu bistveno manj nevarna od same vožnje v cestnem prometu. Tožnica niti ni podala ustreznih navedb o tem, da bi vožnja na poligonu predstavljala povečano nevarnost, ki bi utemeljevala povečano nevarnost, sodišče pa tudi ni utemeljilo, zakaj naj bi bila vožnja na poligonu nevarna stvar oziroma zakaj naj bi predstavljala povišano rizičnost od običajne vožnje v prometu.

Učitelj vožnje in njegov delodajalec po mnenju pritožbe ne moreta odgovarjati za škodo, ki jo zaradi nepazljivega ravnanja utrpijo učenci sami. Toženka je zatrjevala, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi napake in nepazljivosti tožnice. Slednja v določenem trenutku ni ravnala v skladu s pravili in navodili učitelja, upoštevajoč pri tem njen nivo znanja (manjkala ji je le še izpitna vožnja), pri čemer toženka tega ni mogla pričakovati niti preprečiti posledic. Sodišče je zmotno presodilo, da je bilo ravnanje oškodovanke pričakovano, ugotovitev pa je povsem pavšalna in dokazno nepodprta. Pomembno je, da se nezgoda ni pripetila pri prvem opravljanju vaje, nesporno je bilo, da je bila tožnica tik pred izpitom, imela je že opravljen društveni izpit in vse vaje. Bila je že usposobljena za samostojno vožnjo v prometu. Zaključek sodišča prve stopnje na 5. strani sodbe, da „glede na opisano ne more biti samo ravnanje oškodovanke tudi razlog za delno oprostitev odgovornosti tožene stranke“ je zmoten, sodišče v celoti anulira drugi odstavek 153. člena OZ, zaključka pa sicer niti ne obrazloži. Oprostitev odgovornosti ter soprispevek oškodovanca sta dva povsem ločena pravna pojma, ki ju ni mogoče enačiti oz. zamenjavati. Toženka se še sprašuje, zakaj je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem – strokovnjakom za prometne nezgode, ko pa je podal mnenje, da na podlagi podatkov v spisu ne more podati mnenja o vzrokih za nezgodo in pravilnosti ravnanja strank, je sodišče zaključilo, da mnenja ne potrebuje. Na koncu se pritožba v podporo svoji argumentaciji sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in sicer sodbo in sklep II Ips 379/2009, katere obrazložitev v pritožbi tudi povzema in kot ključno izpostavlja, da iz odločbe izhaja, da vožnja na poligonu oz. sam poligon ne more biti nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost. Navaja, da gre tam za praktično identično dejansko stanje kot v konkretni pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Gre za odškodninsko pravdo. Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da je do škodnega dogodka, v katerem se je tožnica telesno poškodovala, prišlo 12. 6. 2007, med praktičnim usposabljanjem tožnice za pridobitev vozniškega izpita za vožnjo motornega kolesa. Usposabljanje je izvajala toženka (avtošola), konkretno pa je do nezgode prišlo na na poligonu, namenjenem za usposabljanje vožnje z enoslednimi vozili, pri izvajanju vaje z motornim kolesom, pri kateri je tožnica padla, pa je bil navzoč inštruktor vožnje, tedaj zaposlen pri toženki.

Tožnica je med drugim zatrjevala, da je toženka objektivno odgovorna za škodo, ki ji je nastala. Sodišče prve stopnje je temu pritrdilo. Tožnica je obstoj te podlage konkretno očitanega odškodninskega delikta utemeljevala z navedbami, da je usposabljanje kandidata (tožnice) v avtošoli za vožnjo z motornim kolesom nevarna dejavnost, pri čemer je fizična narava poučevanja takšna, da inštruktor ne more med vožnjo kandidata s fizičnim ravnanjem preprečiti morebitnih napak in njegovega padca ter poškodb, ki pri tem nastanejo in je motorno kolo že zaradi svoje tehnične zasnove nevarno in nestabilno. Hkrati se je sklicevala na določbo tretjega odstavka 160. člena ZVCP-1 (1), ki je veljala v času nezgode in določala, da je pri poučevanju vožnje učitelj vožnje odgovoren za varnost vožnje in za prekršek, ki ga je storil kandidat za voznika, razen, če ga ni mogel preprečiti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo (tudi) na citirano določbo. Že iz njenega besedila jasno izhaja, da za sklepanje, da toženka v odškodninski pravdi odgovarja objektivno, ne daje podlage.

Sicer pa pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je ob uporabi 150. člena OZ presodilo, da je v konkretnem primeru obratovalec nevarne dejavnosti tožena stranka, ki učence vožnje usposablja za vožnjo motornega vozila, pri čemer je sama narava vožnje motornega kolesa taka, da učitelj ne more preprečiti nastanka nezgod oziroma padcev med izvajanjem praktične vaje, od učenca pa je možno in celo zelo verjetno pričakovati, da bo v učnem procesu delal napake, ki pripeljejo do nezgod. Dejstvo, da je do konkretne nezgode prišlo na poligonu (in ne v cestnem prometu), za opredelitev nevarne dejavnosti ni odločilnega pomena, v vsakem primeru gre za praktično usposabljanje z uporabo motornega kolesa in zgoraj opisano naravo njegove vožnje, ki odločilno vpliva na opredelitev nevarne dejavnosti. Gre za dejavnost z rizikom, ki ga ni mogoče obvladovati, poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da gre za dejavnost, ki se je nedvomno opravljala tudi v znatnem interesu tožene stranke, z namenom pridobivanja ekonomske koristi (2). Da vožnja z motornim kolesom predstavlja povečano tveganje in da vožnja pod nadzorom inštruktorja ne more v celoti preprečiti poškodb, nenazadnje navaja sama toženka. Sodišče prve stopnje je v četrtem odstavku na 4. strani sodbe logično obrazložilo, zakaj ocenjuje, da ni mogoče govoriti o tem, da je bilo tožničino ravnanje nepričakovano in drugačen pritožbeni očitek ne drži. Glede na konkretne okoliščine ni mogoče pritrditi razlogovanju pritožbe o tem, da je tožnica uporabnica, glede katere bi bilo potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 152. člena OZ oziroma da je tožnica z vpisom v tečaj nase prevzela tudi riziko morebitnih poškodb, ki nastanejo pri upravljanju in vožnji z motornim vozilom. Če se je odločila za usposabljanje z motornim vozilom, to ne pomeni, da je privolila v nastanek morebitne škode. Iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 739/2009, na katero se kot primerljivo sklicuje toženka, pa ne izhaja da bi šlo za takšne okoliščine, kot v zdaj obravnavani zadevi. Na tamkajšnjo ugotovitev, da sama okoliščina, da naj bi bil zapeščen poligon nevaren, ne zadostuje za objektivno odgovornost, se toženka neutemeljeno sklicuje, saj v zdaj obravnavani zadevi take trditve ni bilo. Sicer pa se je v citirani odločbi revizijsko sodišče izreklo, da sta se nižji sodišči glede na relevantno trditveno podlago pravilno ukvarjali le z vprašanjem krivdne odgovornosti in revidentu odgovorilo, da v pritožbi in reviziji podane navedbe v smeri objektivne odgovornosti kot prepozne niso upoštevne. Tudi posplošeno sklicevanje na nemški pravni sistem in posledično na nemško sodno prakso je brez teže, pri čemer v konkretni zadevi ni podlage, da bi moralo sodišče uporabiti nemško materialno pravo.

Trditev, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi napake in nepazljivosti tožnice, sodišče prve stopnje ni spregledalo, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodbenim stališčem, da napačna reakcija učenca vožnje v neki situaciji ne more biti razlog niti za delno oprostitev odgovornosti tožene stranke. Dejstvo, da ni šlo za prvo izvajanje vaje, pri kakršni je prišlo do nezgode oziroma da je imela tožnica za seboj že društveni izpit in da je bila to zadnja vaja pred samim izpitom za pridobitev vozniškega dovoljenja, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pravno odločilna. Navedeno ne pomeni, da se tožena stranka v nobenem primeru ne bi mogla delno razbremeniti, kot zmotno meni pritožba. Ta možnost ni popolnoma izključena, npr. v določenih situacijah, ko bi se konkretizirano zatrjevalo in izkazalo, da je učenec ravnal npr. povsem neskrbno, objestno, brez opravičljivega razloga ignoriral določena jasna navodila učitelja vožnje ipd. Takih konkretiziranih trditev, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje upoštevati, pa toženka ni imela, podala je le posplošene navedbe, kakršne ponavlja v prvem odstavku VI. točke pritožbe oziroma o tožničini neprevidnosti pri ponavljanju vaj vožnje z motorjem mimo stožcev in neprilagojeni vožnji svojim zmožnostim.

Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da gre za objektivno odgovornost toženke in da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi se lahko toženka glede na 153. člen OZ odgovornosti (delno ali v celoti) razbremenila. Ostale pritožbene navedbe, na katere ni izrecno odgovorjeno, ob zgoraj navedenem niso pravno odločilne. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------------

op. št. 1: Ur. l. RS št. 83/2004 s spremembami in dopolnitvami.

op. št. 2: Primerjaj: sodba in sklep VS RS II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012.