UPRS sodba II U 68/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica, s katero je bilo odločeno, da tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja in da se odločba Upravne enote Slovenska Bistrica št. 19101-59/2000 s 1. 1. 2013 razveljavi. Iz obrazložitve izhaja, da ima na podlagi 100. in 101. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki spreminjata 6. in 15. člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), pravico do varstva vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do veteranskega dodatka. ZUJF v prvem odstavku 231. člena določa, da se upravičencem, vojnim veteranom, ki so bili na dan 31. 5. 2012 upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. Upravni organ ugotavlja, da je bil tožnik seznanjen o pogojih za priznanje pravice do dodatnega zdravstvenega zavarovanja in hkrati tudi o pogojih za pridobitev pravice do veteranskega dodatka. Tožnik se o tem ni izrekel in ni prejemnik veteranskega dodatka. Upravni organ zaključuje, da ni pogojev za pridobitev veteranskega dodatka za tožnika, zato mu glede na zgoraj navedeno pravno podlago pravica do zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, po 1. 1. 2013 ne pripada.

Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno in na podlagi zakona odločil o tožnikovi pravici do zdravstvenega varstva. Tožnik sicer izpolnjuje starostni pogoj, ni pa prejemnik veteranskega dodatka in pogojev za njegovo pridobitev ne izpolnjuje, ker presega premoženjski cenzus za pridobitev veteranskega dodatka. Glede na to mu pravica do zdravstvenega varstva ne pripada več.

Tožnik je vložil tožbo v tem upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegove že pridobljene pravice, s čimer je bilo nedopustno poseženo v njegove ustavne pravice. Drugostopni organ je tudi napačno zapisal njegov priimek. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo RS. Ker navedena člena nista v neskladju z Ustavo RS, se tožba neutemeljeno sklicuje na to, da je bilo tožniku z izpodbijano odločbo poseženo v njegove ustavne pravice. Upravna organa sta torej pravilno uporabila z ZUJF spremenjeni prvi odstavek 6. člena ZVV, po katerem ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti, ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Po prvem odstavku 15. člena pa se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka.

ZUJF v prvem odstavku 231. člena določa, da se upravičencem, ki se na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013, o tem pa po drugem odstavku tega člena upravne enote odločijo po uradni dolžnosti. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada.

Tudi po presoji sodišča sta upravna organa, glede na to, da pri tožniku nobeden od pogojev iz v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega prvega odstavka 15. člena ZVV ni izpolnjen, odločila pravilno. Vojnemu veteranu se zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Pogoje za pridobitev veteranskega dodatka predpisuje 9. člen ZVV, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev upravnih organov, pa tožnik pogojev za pridobitev veteranskega dodatka zaradi preseganja premoženjskega cenzusa ne izpolnjuje, zato tudi ni upravičen do plačila zdravstvenih storitev po 15. členu ZVV.

Tožnik tudi s tožbenimi navedbami, s katerimi meri na neustavnost materialnopravne podlage za izpodbijano odločitev, ne more biti uspešen, glede na odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovilo, da ta ni v neskladju z ustavo. Očitek glede očitno pomotoma napačno zapisanega priimka tožnika v drugostopni odločbi pa je mogoče odpraviti s sklepom o popravi pisnih pomot po 223. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.