UPRS sodba III U 60/2012

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 42601-1502/2011 z dne 28. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR-ov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za okolje tožeči stranki odmerila vodno povračilo za leto 2010 v skupnem znesku 112.511,06 EUR-a. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da prvi odstavek 5. člena Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba) določa, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jih določa vodna pravica. Če osebi iz prvega in drugega odstavka 7. člena Uredbe ni bila podeljena vodna pravica, je zavezanec za plačilo vodnega povračila imetnik vodne pravice ali oseba, ki lahko skladno z zakonom, ki ureja vode, vodno pravico pridobi. V 15. alinei prvega odstavka 6. člena Uredbe pa je določeno, da je osnova za obračunavanje vodnega povračila za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč površina vodnega dobra, izračunana v m2. Uredba v 8. členu tudi določa, da ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena Uredbe določi Vlada Republike Slovenije do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto. Cena za leto 2010 je pričela veljati 5. 6. 2010 s sprejetjem sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010. Tako je bila pri odmeri vodnega povračila za leto 2010, do vključno 4. 6. 2010 upoštevana cena iz leta 2009, od 5. 6. 2010 dalje pa cena določena v sklepu za leto 2010. Ker je bilo torej tožeči stranki vodno povračilo za leto 2010 odmerjeno v skladu z navedenimi določbami Uredbe in na podlagi podatkov iz vložene napovedi za plačilo vodnega povračila, ob upoštevanju veljavnega sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, ji je bilo odmerjeno vodno povračilo za leto 2010, kot izhaja iz 1. točke izreka odločbe.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo številka 3555-115/2011-3 z dne 31. 1. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je povišanje zneska vodnega povračila s sklepom Vlade Republike Slovenije o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 (Uradni list RS, št. 45/2010), na osnovi katerega ji je bilo odmerjeno vodno povračilo za leto 2010 z izpodbijano odločbo, protizakonito in diskriminatorno do posamičnih kategorij zavezancev za plačilo vodnega povračila. To utemeljuje s tem, da se je višina vodnega povračila za zemljišča za obratovanje pristanišč za plovila, povečala kar za 862%, medtem ko se cene za osnove vodnih povračil za druge rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 niso, oziroma se niso bistveno spremenile. Takega povišanja cen pa ni mogoče utemeljiti niti s sorazmerno rastjo življenjskih stroškov in potrebščin oziroma inflacijo, kakor tudi ne z razširitvijo nabora storitev, pravic ali ugodnosti, ki jih nudi v zameno za vodno povračilo, zato gre za nesorazmerno, predvsem pa nezakonito in protiustavno povišanje cene vodnih povračil. Ob upoštevanju navedenega meni, da je ob uporabi 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izpodbijana odločba nična. Izpodbijana odločba namreč vsebuje take nepravilnosti, ki so po posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Ničnost namreč izvira iz diskriminatornosti in s tem protiustavnosti določene višine cene vodnega povračila, ki jo je tožeča stranka sprejela s sklepom za leto 2010 in na kateri neposredno temelji izdana odločba. V nadaljevanju še navaja, da je smiselno enake navedbe podala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, vendar pa se upravni organ druge stopnje v zvezi z očitki o ničnosti izpodbijane odločbe ni niti izjavil niti ni preizkusil razlogov ničnosti. Zaradi vsega povedanega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično oziroma podrejeno, da jo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ne.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka sicer nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da je izpodbijana odločba nična iz razloga 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba v kateri je taka nepravilnosti, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Sodišče namreč ugotavlja, da v nobenem od materialnih predpisov, ki jih je morala tožena stranka uporabiti v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni izrecno določeno, da ima kršitev določenega materialnega predpisa za posledico ničnost. Še tako očitna kršitev materialnega zakona namreč ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti odločbe, če taka kršitev ni v materialnem zakonu izrecno določena kot razlog za ničnost.

Sodišče pa se strinja s tožečo stranko, da mora obrazložitev odločbe vsebovati razloge o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

Iz Uredbe o vodnih povračilih, ki je bila sprejeta na podlagi petega odstavka 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) izhaja, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica (prvi odstavek 5. člena Uredbe). V drugem odstavku 5. člena Uredbe pa je določeno, da je treba, če je obseg rabe vode, naplavin in zemljišč odvisen od letne razpoložljivosti vodnega ali morskega dobra, višino vodnega povračila iz prvega odstavka zmanjšati sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Po tretjem odstavku istega člena pa se višina vodnega povračila iz prvega odstavka tega člena v primeru, če je obseg rabe vode odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Že iz teh določb je razvidno, da so v njih upoštevane konkretne okoliščine na strani končnega uporabnika in značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica, ki vplivajo na višino vodnega povračila in jih je treba upoštevati v postopku odmere. Tako je v 9. členu Uredbe izrecno določeno, da se na podlagi meril za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena Uredbe, zavezancu za plačilo vodnega povračila, obračuna vodno povračilo, v skladu s kriteriji navedenimi v Uredbi.

Ob upoštevanju navedenih določb zakona in uredbe je treba torej pri določitvi višine vodnega povračila v vsakem primeru posebej upoštevati določbe navedenega zakona in uredbe ter uporabo le-teh ustrezno obrazložiti. V izpodbijani odločbi pa so le navedene zgoraj citirane določbe Uredbe in Sklepa o določiti cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010, ni pa navedeno katere kriterije iz navedenih določb za izračun višine vodnega povračila je tožena stranka uporabila, saj navaja le določbe Uredbe in Sklepa, ki jih je za odmero vodnega povračila uporabila. Zaradi navedenega sodišče ne more preizkusiti, katero od meril iz 5. člena Uredbe je bilo uporabljeno v obravnavani zadevi in s tem v zvezi upoštevane značilnosti območja izvajanja vodne pravice. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku natančno razložiti elemente izračuna in dejanske ugotovitve, ki se nanašajo nanj ter ugotoviti ali obstajajo izračuni in obrazložitve za sprejeto povišanje vodnega povračila za leto 2010 za zemljišča za obratovanje pristanišč za plovila, na podlagi katerih je bil sprejet sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi tožeče stranke, v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter jo skladno s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo Agenciji Republike Slovenije za okolje v ponoven postopek.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožeča stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z 20% DDV, skupaj torej 420 EUR.