VSL sklep II Cp 1045/2009

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in oporočnega dediča R. A. napotilo na pravdo zoper dedinji M. P. in S. P. na ugotovitev, da v zapuščino ne spada polovica zapustnikovega dela nepremičnin na parc. št. 465.S k.o. X., temveč so le-te last R. A.. Dedinjo M. P. pa je napotilo na vložitev tožbe zoper dedinjo S. P. in oporočnega dediča R. A. z zahtevkom, da v zapuščino ne spada polovica vseh zapustnikovih nepremičnin in premičnin, ker so te last M. P..

Proti sklepu se pritožujeta oporočni dedič R. A. in dedinja M. P..

R. A. v pritožbi navaja, da je po tem, ko je zapustnik razdedinil svojega sina Z. P. in napravil oporoko, pričel na nepremičnini parc. št. 465 k.o. X. ustvarjati novo vrednost, saj je s svojim delom in ogromnimi denarnimi sredstvi temeljito adaptiral stanovanjsko hišo B., zamenjal streho, urejeval okolico, dvorišče in ograjo. Glede na to je napačna razlaga sodišča, da je pravica oporočnega dediča šibkejša, ker je pri parc. 465 k.o. X. še vedno vpisan zapustnik. Dejstvo, da je vpisan kot lastnik zapustnik, ni pomembno, saj je pomembno le nesporno dejstvo vlaganj pritožnika.

Dedinja M. P. v pritožbi oporeka ugotovitvi sodišča, da je njena pravica po izločitvi polovice zapuščine manj verjetna. Navaja, da njen zahtevek temelji na določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem vdovi že po samem zakonu pripada na skupnem premoženju polovični delež. Poleg tega se R. A. v zapuščinskem postopku ni nedvoumno izjasnil, ali izločitveni zahtevek vdove priznava ali ga zavrača.

Na pritožbo dedinje M. P. je odgovoril dedič R. A. ter opozoril, da se je v zapuščinskem postopku določno izjavil, da izločitvenega zahtevka vdove M. P. ne priznava. Njena drugačna zatrjevanja niso resnična, sodišče pa je tudi pravilno odločilo, ko je štelo pravico dedinje M. P. za manj verjetno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz zapisnika z naroka dne 14.7.2008 izhaja, da je oporočni dedič R. A. izrecno izjavil, da ne priznava zahtevka zapustnikove vdove na izločitev polovice premoženja iz zapuščine. Med strankami je tako sporen obseg zapuščine, zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je postopek prekinilo in dediča napotilo na pravdo (1. točka 212. člena ZD). Neutemeljeni pa sta tudi nadaljnji trditvi obeh pritožnikov, da sta bila na pravdo napačno napotena. Pritrditi je mogoče zapustnikovi vdovi, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze po določilu 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) njuno skupno premoženje, na katerem se šteje, da sta deleža zakoncev enaka (1. odstavek 59. člena ZZZDR). Po 55. členu ZZZDR se pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih. V obravnavanem primeru pa je nepremično premoženje vpisano v zemljiški knjigi izključno na ime zapustnika D. P., zato glede na takšno zemljiškoknjižno stanje ter glede na navedbe dediča R. A., da izločitvenega zahtevka vdove ne priznava, ni podlage za ugotovitev, da sporne nepremičnine sodijo v skupno premoženje zakoncev P. in da sta deleža zakoncev na tem premoženju enaka. Glede na stanje v zemljiški knjigi je verjetneje, da vse to predstavlja zapustnikovo premoženje oziroma je pravica zapustnikove vdove, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, manj verjetna. Zaključiti je torej treba, da je napotitev vdove M. P. na pravdo z njenim zahtevkom, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, pravilna in nasprotne pritožbene trditve neutemeljene (1. točka 212. člena ZD v zvezi s 1. odstavkom 213. člena ZD). To pa velja tudi za odločitev sodišča, da na pravdo glede ugotovitve, da v zapuščino ne sodi ena polovica zapustnikovega dela nepremičnin napoti oporočnega dediča R. A.. Ostali dediči namreč izločitvenega zahtevka, da je omenjeni oporočni dedič z vlaganji v nepremičnino zapustnika postal lastnik polovice nepremičnin, niso priznali, zemljiškoknjižno stanje pa izkazuje lastninsko pravico zapustnika. R. A. bo torej moral morebitno zmanjšanje zapustnikovega premoženja, kot je razvidno po stanju zemljiške knjige, izkazati v pravdi.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 366 ZPP in 163 ZD pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi niso podani, sklep pa ni obremenjen s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v okviru pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 163 ZD.