VSRS Sodba I Ips 9007/2009-105

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1S sodbo Okrajnega sodišča v Piranu je bil R. S. spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej določena kazen pet mesecev zapora ter preizkusna doba eno leto in šest mesecev. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s čimer so mu bile, kot navaja, kršene temeljne človekove pravice, kršitve prvega odstavka 242. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), prvega odstavka 12. člena ZKP, 17. člena ZKP in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve vložnik kot bistveno kršitev v postopku zatrjuje, da je sodišče prve stopnje R. S. sodilo v nenavzočnosti, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji in tudi brez navzočnosti njegovega zagovornika, ki je svojo odsotnost opravičil. Zagovornik je sodišču prve stopnje predložil zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno, da se ne more udeležiti glavne obravnave v času od 15. do 19. 4. 2013 in je predlagal preložitev glavne obravnave, temu sodišče prve stopnje ni sledilo, ker za kaznivo dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, obramba po zagovorniku ni obvezna. Pritožbeno sodišče je štelo, da je odsotnost zagovornika z glavne obravnave opravičena le za čas od 15. do 17. 4. 2013, kar je v nasprotju z zdravniškim potrdilom. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec svetnik je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenil, da je zahteva delno utemeljena in predlaga, da se ji ugodi ter se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovni državni tožilec pritrjuje ugotovitvi višjega sodišča, da je bil obdolženec na glavno obravnavo, opravljeno na sodišču prve stopnje dne 18. 4. 2013, pravilno povabljen in v vabilu poučen o posledicah neudeležbe, vendar na obravnavo ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Zdravniško potrdilo, ki ga je dostavil sodišču, je bilo izdano po izvedeni obravnavi in sicer dne 22. 4. 2013. Sodišče je torej pravilno na podlagi prvega odstavka 442. člena ZKP opravilo glavno obravnavo brez njegove navzočnosti, saj je bil že zaslišan in je ocenilo, da njegova prisotnost na glavni obravnavi ni nujna in glede na to ni kršilo 2. alineje 29. člena Ustave. Argumentirano je kot brezpredmetno zavrnilo tudi zagovornikovo navedbo, da obdolženec svoje odsotnosti ni pravočasno opravičil zaradi pravne nepoučenosti. Nadalje vrhovni državni tožilec ugotavlja, da je sodišče z izvedbo glavne obravnave brez prisotnosti obdolženčevega zagovornika storilo napako, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da je slednji dne 17. 4. 2013, torej en dan pred napovedano glavno obravnavo, okrajnemu sodišču po elektronski pošti poslal prošnjo za njeno preložitev. Sodišče je ocenilo, da odsotnost zagovornika na dan glavne obravnave ni upravičena oziroma to ni izkazano, ker naj bi iz zdravniškega potrdila, priloženega prošnji, upravičena odsotnost s procesnih dejanj izhajala le za obdobje od 15. 4. 2013 do 17. 4. 2013. Vendar pa iz zdravniškega potrdila spisovnega gradiva izhaja, da se zdravniško potrdilo nanaša na obdobje do 19. 4. 2013 in obsega tudi dan izvedbe glavne obravnave. Po oceni vrhovnega državnega tožilca je sodišče s tem kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi sodbe v nasprotju s spisovno dokumentacijo in sicer glede obdobja, na katero se nanaša zdravniško potrdilo za zagovornika. Protispisna pa je tudi navedba višjega sodišča, da se zdravniško potrdilo z dne 22. 4. 2013 nanaša za zagovornika, saj se v resnici nanaša na obdolženca.

B.

4Tako kot ugotavlja vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti zagovornika z glavne obravnave izhaja, da v času od 15. do 19. 4. 2013 ni bil sposoben priti na sodišče in se udeležiti glavne obravnave. Pritožbeno sodišče je ugovor zagovornika, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe z zagovornikom, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave, zavrnilo na podlagi ugotovitve, da iz zdravniškega potrdila izhaja, da se zagovornik ne more udeležiti glavne obravnave v času od 15. do 17. 4. 2013, ne pa tudi na dan glavne obravnave, to je 18. 4. 2013.

5Ustava v 2. alineji 29. člena obtožencu daje pravico, da se brani sam ali z zagovornikom. To določbo je potrebno razlagati, da gre pravica do obrambe z zagovornikom obdolžencu vedno, kadar je v kazenskem postopku, ne glede na to, ali teče postopek za kaznivo dejanje, za katerega je obramba z zagovornikom obvezna po 70. členu ZKP ali gre za kakšno drugo kaznivo dejanje, ko se obdolženec sam odloča ali bo v postopku imel zagovornika ali ne. To pa tudi pomeni, da čeprav v kazenskem postopku ni obvezna obramba po določbah 70. člena ZKP, obdolžencu ni mogoče odreči pravice, da se brani z zagovornikom. Po določbi drugega odstavka 442. člena ZKP sodišče v skrajšanem postopku opravi glavno obravnavo v nenavzočnosti zagovornika, če ta nanjo ne pride pa je bil v redu povabljen in ne obvesti sodišča zakaj je zadržan. Obvestilo zagovornika sodišču o zadržanosti vsebuje, tudi če to ni izrecno navedeno, predlog za preložitev glavne obravnave, o tem pa odloča sodišče, ki lahko, če ugotovi, da ni upravičenega razloga za preložitev, glavno obravnavo opravi v nenavzočnosti zagovornika. V takem primeru sodišče zahteva od obdolženca, da si takoj vzame drugega zagovornika. V obravnavani zadevi to ni bilo mogoče, ker na glavno obravnavo tudi ni prišel obdolženec. Če zagovornik pravočasno opraviči izostanek in zanj navede opravičljive razloge, sodišče ne more opraviti glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti, tudi če obramba z zagovornikom ni obvezna, razen če obdolženec s tem soglaša.

6Iz razlage navedenih določb je jasno, da je bilo vprašanje v tej zadevi, ali je zagovornik opravičil svojo odsotnost z glavne obravnave in ali je imel za to upravičene razloge, ključno za presojo sodišča ali bo opravilo glavno obravnavo zoper obdolženca, ki sicer ima zagovornika, pa ta na obravnavo ni prišel. Razlog odsotnosti zagovornika iz obravnave je torej odločilno dejstvo za presojo pravilnosti uporabe določb 442. člena ZKP. Sodišče prve stopnje se v svoji sodbi v 2. točki obrazložitve do vprašanja o upravičeni odsotnosti zagovornika sploh ni opredelilo ampak je le navedlo, da je zagovornik predlagal preložitev glavne obravnave zaradi zdravstvenih težav in da sodišče temu ni sledilo, ker v zadevi obramba po zagovorniku ni obvezna. Sodišče druge stopnje pa je ugovor zagovornika, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe z zagovornikom zavrnilo, češ da v zdravniškem potrdilu o upravičeni odsotnosti ni zajet čas glavne obravnave. Pri tem ugotavlja, da je bilo potrdilo izdano za obdobje od 15. do 17. 4. 2013. Iz zdravniškega potrdila je razvidno, da je zdravnik potrdilo izdal za čas od 15. 4. do 19. 4. 2013, to pa pomeni, da je v sodbi pritožbenega sodišča podano nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin (zdravniškega potrdila), to pa je po določbi prvega odstavka 426. v zvezi s prvim odstavkom 371. člena ZKP narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlogu vložnika, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom sodišče ni sledilo, saj za takšno odločitev ni nobenih razlogov.