UPRS sodba I U 23/2012

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS št. 38292-151/2009/23 z dne 18. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Toženka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je toženka zavrnila zahtevo tožnika, da mu A., d.d., odpiše postavko naročnina/Zakupnina-Digitalni dostop FTTH po računu št. ... z dne 11. 10. 2010 v višini 7,00 EUR z DDV, in da mu po računu št. ... z dne 10. 7. 2009 odpiše naročnino za internet v višini, ki presega pogodbeno dogovorjeno ceno 27,50 EUR brez DDV. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik oba računa pred operaterjem reklamiral, in jima v postopku pred toženko ugovarjal. Navajal je, da je pri A., d.d., naročil paket duo osnovni (storitev interneta in telefonije) in kabelsko televizijo za cena 27,50 EUR brez DDV, kar je po njegovem mnenju celotna pogodbena cena za storitev. S spremembo cene s 1. 4. 2009 na 28,34 EUR brez DDV in z zaračunavanjem naročnine za digitalni dostop s 1. 9. 2010 in sicer 5,83 EUR brez DDV oziroma v višini 7,00 EUR z DDV se ni strinjal. Ugovarjal je, da splošni pogoji zanj ne veljajo, ker mu niso bili izročeni v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), poleg tega v naročniški pogodbi ni navedeno, kateri konkretni pogoji zanj veljajo. Pogodba nima določb o enostranskem spreminjanju cen, zato jih operater ne more spreminjati. Glede svoje pristojnosti za reševanje spora se toženka sklicuje na 92. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). Navaja, da je mora po 85. členu ZEKom pogodba med operaterjem in končnim uporabnikom vsebovati tudi način obveščanja naročnika o nameravanih spremembah pogojev, določenih v naročniški pogodbi in način izvajanja naročnikove pravice do prekinitve pogodbe v tem primeru. Način obveščanja naročnikov o nameravanih spremembah je operater uredil v 43. členu Splošnih pogojev A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in storitev B. Ti splošni pogoji so veljali od 1. 7. 2008 do 12. 1. 2010, tj. v času sklenitve pogodbe med A., d.d., in tožnikom. Toženka razloguje, da je tožnik s podpisom pogodbe potrdil, da so pogodbi priloženi pogodbeni pogoji in da je z njimi v celoti seznanjen. Če to dejstvo ne bi bilo resnično, pogodbe ne bi smel podpisati, dokler pogodbenih pogojev ne bi dobil. Nadalje toženka ugotavlja, da ima A., d.d., splošne pogoje objavljene na svojih spletnih straneh, in ker je tožnik naročil tudi dostop do interneta, so mu bili dostopni brez težav. V zvezi s tožnikovim ugovorom glede veljavnosti pogojev toženka odgovarja, da iz splošnih pogojev samih izhaja, od kdaj naprej veljajo. To je razvidno iz splošnih pogojev, ki nadomestijo prej veljavne (v času sklenitve naročniškega razmerja in v času izdaje računa z dne 10. 7. 2009 so veljali Splošni pogoji A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in storitev B. z dne 1. 7. 2008, ki so bili dne 12. 1. 2010 nadomeščeni z istoimenskimi splošnimi pogoji, ki so veljali do 7. 4. 2010, ko so stopili v veljavo spet istoimenski splošni pogoji). Toženka navaja, da je 1. 4. 2009 operater spremenil cene svojim storitvam, kar je objavil v ceniku. Tudi če tožnik tega v ceniku ni zasledil, je v mesecu maju 2009 prejel račun, na katerem mu je bila prvič že zaračunana nova cena storitev. Če se s spremenjeno ceno ni bi strinjal, bi ugovarjal že temu računu, skladno s 85. členom ZEKom pa bi lahko od naročniške pogodbe odstopil. Ker pa je storitev še naprej uporabljal in jo plačeval po novi ceni, ni prepričljiva njegova trditev, da se z novo ceno storitev ni strinjal. Toženka ugotavlja, da je operater tožnika z novo ceno seznanil, zato mu je bila na računu z dne 10. 7. 2009 zaračunana upravičeno. V zvezi z ugovorom zoper račun z dne 11. 10. 2010 pa toženka ugotavlja, da je storitev „digitalni dostop“ uvrščena v cenik A., in je, kot izhaja iz cenika, veljavnega do 1. 9. 2010, znašala 12,50 EUR brez DDV, iz cenika, veljavnega od 1. 9. 2010 dalje pa 5,83 EUR brez DDV (7 EUR z DDV). Iz prvega cenika še izhaja, da je storitev brezplačna za tiste naročnike, ki bodo digitalni dostop naročili do 31. 8. 2010. Tožniku se zato do septembra 2010 ta storitev ni zaračunavala. Glede tožnikovega ugovora, da bi operater, če bi njemu želel zaračunavati digitalni dostop, moral spremeniti konkretno pogodbeno določilo, toženka pojasnjuje, da pogodbeno razmerje sestavljajo pogodba, splošni pogoji in cenik. Pogoji, ki izhajajo iz teh sestavnih delov, so pogodbeni pogoji. Sprememba vsakega od navedenih delov pomeni spremembo pogodbenega razmerja. Obvestilo, ki ga je operater poslal tožniku in iz katerega izhaja, da mu bo s septembrom 2010 začel zaračunavati digitalni dostop, dejansko pomeni spremembo pogodbe v delu, ki se nanaša na brezplačnost digitalnega dostopa. Pogodba je bila zato pravilno spremenjena. Če se tožnik s spremembo ni strinjal, je imel možnost od pogodbe odstopiti. Do ugovorov, da so spremembe cen oziroma zaračunavanje digitalnega dostopa v nasprotju s potrošniško zakonodajo, ker so nepoštene, se toženka ni opredelila, ker to ni v njeni pristojnosti.

Tožnik izpodbija odločbo iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma navaja zakonski in evropski regulatorni okvir obravnavanega spora, ki ga predstavljajo določbe ZEKom (129., 120. in 92. člen), Direktiva 2002/22/ES, spremenjena z Direktivo 2009/136/ES in ZVPot. V njegovem sporu, ki ga je začel leta 2009 in je predmetna tožba že tretja v isti zadevi, bistvena načela tega okvira in to pregledni, nediskriminatorni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki, ki omogočajo pravično, hitro ter nepristransko reševanje sporov, niso upoštevana. Tako je toženko moral izrecno opozoriti, da je o njegovem zahtevku odločala. Toženka je od njega zahtevala, da postavi zahtevek, čeprav ustavnosodna praksa od potrošnikov - kot potrošnik pa je tožnik nastopal v postopku – tega ne zahteva, ob tem, da je bila z zahtevkom že seznanjena. Tožnik toženki očita, da se je v izpodbijani odločbi zapleta v svoje argumente; do zdaj je trdila, da splošni pogoji, na katere se v pogodbi sklicuje operater, niso nehali veljati, temveč so se zgolj preimenovali, v sedaj izpodbijani odločbi pa trdi, da so prenehali veljati. Vprašanje je, kateri pogoji so prenehali veljati. Poleg tega se splošni pogoji, na katere se sklicuje sedaj, niso nikoli preimenovali. Toženka je napačno zaključila, da se je strinjal s spremembo cene. Nikoli ni ničesar priznaval, račune je plačal zato, ker mu je operater grozil z izključitvijo interneta in televizije, na njegovem naslovu pa konkurenčna ponudba ni možna. Toženka napačno sprejema njegove trditve. Tožnik trdi, da se pogodba sklicuje na splošne pogoje, ki v času podpisa pogodbe niso več veljali. Toženka zatrjuje, da naj bi potrošnika zavezovali trenutno veljavni splošni pogoji. O tem pa v pogodbi ni niti enega samega stavka, nasprotno, pogodba se izrecno sklicuje na točno določene ter tudi poimenovane splošne pogoje. To je jedro spora. Tožnik zatrjuje, da nikoli ni s podpisom na pogodbi potrdil, da bi bili Splošni pogoji A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in storitev B. priloženi pogodbi in da je z njimi v celoti seznanjen. Pogodba določa, da je tožnik seznanjen s splošnimi pogoji za opravljanje storitev B. in splošnimi pogoji za uporabo telefonskih storitev B., torej z dvojimi splošnimi pogoji, ki pa v času podpisa pogodbe niso več veljali. Pogodba nima niti ene same besede o Splošnih pogojih A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in storitev B., ki so v času podpisa pogodbe dejansko veljali. Zato ga splošni pogoji ne morejo zavezovati. To izhajaj iz ZVPot. Vprašanje poimenovanja splošnih pogojev tako dodatno dokazuje absurdnost postopka pred toženko. Absurdna je tudi trditev, da so mu bili splošni pogoji dostopni preko interneta, saj je do priključitve prišlo šele po sklenitvi pogodbe, torej kako naj bi splošne pogoje preveril na internetu ob podpisu. Toženka skuša dokazati, da je bil seznanjen s splošnimi pogoji, ki so veljali v času podpisa pogodbe, vendar za to ne ponudi nobenega dokaza. Tožnik ves čas opozarja, da je treba nejasna določila razlagati v korist potrošnika. Toženka je opustila upoštevanje veljavne potrošniške zakonodaje, ki nedvoumno zahteva izrecno opozorilo na splošne pogoje. Vse to dokazuje, da nikakor ni nepristranska pri reševanju spora. V zvezi z zaračunavanjem digitalnega dostopa se toženka ni opredelila do sprememb pogodbenih pogojev, čeprav je izrecno opozoril, da obveščanje ne more nadomestiti ustrezne spremembe pogodbenih pogojev. Cenik oziroma ponudba, skladno s katero je tožnik sklenil pogodbo, je določala pogoj, da če je ponudba sprejeta do 31. 8. 2011 (pravilno 2010), je za uporabnika storitev brezplačna. Zato, če je uporabnik sklenil pogodbo v akcijskem obdobju, s potekom tega obdobja zanj ne morejo veljati novi pogoji, ki veljajo za tiste, ki so pogodbo sklenili po akcijskem obdobju. Če bi operater to želel, bi moral to ustrezno ter jasno določiti (časovna omejenost brezplačnosti in ne časovna omejenost akcepta ponudbe). Ker je tožnik izpolnil pogoj, je storitev zanj brezplačna. Tudi v zvezi s tem velja, da je nejasna določila treba razlagati v potrošnikovo korist. Toženka, ne da bi ponudila dokaze, trdi, da naj bi operater potrošnika obvestil o spremembi pogojev, ki naj bi bila v tem, da bo začel z zaračunavanjem storitev digitalnega dostopa, čeprav se ni nič spremenilo. Toženka se do njegovih trditev ni opredelila, če bi se, pa bi bilo povsem jasno, da gre vsaj za nejasna določila, ki jih je treba upoštevati v potrošnikovo korist. Tudi sam operater trdi, da je zgolj poteklo obdobje brezplačnosti. Sam šteje, da je zgolj poteklo določeno obdobje in da torej ni spreminjal pogojev, spremenil je zgolj cenik in storitev pocenil. Stališče toženke, da ni pristojna, da bi pogodbeno razmerje presojala z vidika pravičnosti in poštenosti, je po mnenju tožnika v nasprotju z zakonskim in evropskim regulativnim okvirom. Tožnik meni, da je njegov zahtevek povsem utemeljen. Iz že navedenih razlogov in glede na 22. člen ZVPot ga splošni pogoji ne morejo zavezovati. Če pogodba nima določb, 85. člen ZEKom, ki določa, kaj mora pogodba vsebovati in kakšen je postopek objave, če je s pogodbo dogovorjeno, da lahko operater spreminja pogodbene pogoje, ni pomemben. Predpogoj za spreminjanje pogodbenih pogojev je vedno pogodbeno razmerje. Če v pogodbenem razmerju ni določeno, da operater lahko enostransko spreminja pogodbe pogoje, te možnosti nima. Tožnik navaja, da je sprejel ponudbo, skladno s katero je storitev digitalnega dostopa zanj brezplačna. S tem je bila sklenjena pogodba o brezplačnosti digitalnega dostopa. Cenik oziroma veljavno akceptirana ponudba ni imela nobene omejitve glede časovne veljavnosti brezplačnosti, temveč zgolj časovno omejenost akcepta ponudbe. Zato omejitev časovne veljavnosti brezplačnosti nihče ne more domnevati. Če bi operater želel začeti zaračunavati digitalni dostop, bi moral spremeniti pogodbena določila, šele nato bi lahko potrošnike o tem tudi obvestil. Samo obvestilo ne more nadomestiti spremembe. Toženka pa spremembo pogodbenih določil o brezplačnosti storitve niti ne zatrjuje. Sprememba zaračunavanja je zanj neveljavna tudi zato, ker je do nje, kot navaja operater, prišlo na podlagi splošnih pogojev, ti pa iz že prej pojasnjenih razlogov zanj ne veljajo. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje toženki, podrejeno pa da samo odloči in ugodi njegovemu predlogu, skladno s katerim mu je dolžan A., d.d., v zvezi z računom ... z dne 10. 7. 2009 zaračunavati naročene storitve po ceni, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe za uporabo storitev B. št. ..., brez podražitev v letu 2009 in v zvezi z računom ... z dne 11. 10. 2010 po ceni, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe za uporabo storitev B. št. ..., brez podražitev v letu 2009 in 2010, in sicer v obeh primerih 27,50 EUR brez DDV. Toženki naj naloži tudi plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik zahteva, da sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri bo toženka med drugim lahko pojasnila, zakaj je v njenem interesu ter zakaj naj bi bilo skladno s cilji zakona o visoki ravni varstva potrošnikov, da manipulira s potrošnikovimi izjavami, si izmišljuje, s katerimi splošnimi pogoji ter kdaj naj bi bil tožnik seznanjen ter o ostalih navedbah, ki jih podaja v duhu skrbi za visoko raven varstva potrošnikov. Pri tem se sklicuje na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s pravno podlago za odločanje, ki jo predstavljata 92. in 129. člen ZEKom, odgovarja, da ni pristojna za odločanje o civilnopravnih vprašanjih, temveč samo o vprašanjih, ki se nanašajo na odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem. Glede tožbenih navedb, da je od tožnika zahtevala, da postavi zahtevek, navaja, da je to po 66. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obvezna sestavina vloge. O tožnikovem ugotovitvenem zahtevku je odločila z aktom z dne 25. 3. 2011. Meni, da je postopek v celoti vodila v skladu z ZEKom in ZUP in tudi načel, ki so predvidena v posredovalnem postopku, ni kršila. Ker je nova cena veljala od spremembe cenika od 1. 4. 2009 in tožnik od pogodbe ni odstopil, nove cene od takrat dalje veljajo tudi zanj in so bile na računu z dne 10. 7. 2009 zaračunane upravičeno. V zvezi s tožnikovimi ugovori, da splošni pogoji zanj ne veljajo, toženka odgovarja, da je tožnik s podpisom pogodbe pristal tudi na splošne pogoje za izvajanje naročenih storitev. Glede veljavnosti splošnih pogojev poudarja, da ni nikoli spremenila svoje razlage in vedno navaja, da so se pogoji preimenovali. Ker so se preimenovani splošni pogoji morali na novo objaviti, so šele takrat začeli tudi veljati, posledično pa so prejšnji pogoji prenehali veljati. Sklicevanje tožnika, da splošni pogoji zanj ne veljajo, ker so v času podpisa veljali drugi splošni pogoji, je za ta spor irelevantno. Za vsake nadaljnje spremembe splošnih pogojev zadošča, da se te objavijo na spletnih straneh operaterja. Toženka pojasnjuje, da se v okviru reševanja uporabniškega spora ni opredeljevala do navedb o malomarno sestavljeni naročniški pogodbi in do sklicevanja na ZVPot, ker to presega njeno stvarno pristojnost iz 92. člena ZEKom. V zvezi z zaračunavanjem digitalnega dostopa toženka navaja, da je operater o tem svoje naročnike obvestil. To jasno kaže, da gre za spremembo pogodbenih pogojev (to je cenika), saj je brezplačna storitev postala plačljiva. Cenik je namreč sestavni del pogodbenih pogojev. Tožnik si napačno tolmači spremembo pogodbenih pogojev le kot spremembo tistih pogojev, ki so zapisani v sami naročniški pogodbi. Tudi če so pogodbeni pogoji zavajajoče zapisani, to ni predmet odločanja, ki bi bil zajet v 92. členu ZEKom. Morebitna nejasnost pogodbenih pogojev ne more vplivati na dejstvo, da je cene mogoče tekom časa spreminjati. Tožnik ima v okviru določb ZEKom pravico iz 85. člena – pravico do odstopa od pogodbe, toženka pa je vezana na okvir odločanja o pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz ZEKom in ne iz ZVPot in zato ni mogla odločati o poštenosti in jasnosti pogodbenih pogojev glede brezplačnosti oziroma uvedbe plačljivosti. Toženka ni pristojna za vprašanja, ki sodijo v sodno pristojnost, tako o akceptu ponudbe, o veljavnosti in jasnosti klavzule o brezplačnosti, spremembi pogodbenih pogojev in cenika itd.. Glede predloga za izvedbo glavne obravnave pa meni, da je pavšalen.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da toženka odloča o civilnopravnem razmerju. Njena argumentacija v odgovoru na tožbo je v absolutnem nasprotju z uveljavljenimi načeli v splošnem obligacijskem pravu in še posebej na področju varovanja potrošnikov. Pristojnost toženke je določena z zakonom, striktna razlaga oziroma razlaga v nasprotju z zakonskim namenom in veljavnimi direktivami ni dopustna. Argument civilnopravne narave spora je zgrešen. Tožnik vztraja pri predlogu za opravo glavne obravnave, na kateri naj se zaslišijo javni uslužbenci, ki trdijo, da je prejel splošne pogoje, ki naj se jih zasliši v zvezi z vprašanjem preimenovanja splošnih pogojev, da povedo, kako vedo, kaj je prejel, kaj mu je bilo izrečeno in kaj je priznal, da se razloži stališče, da nima drugih pravic kot te, ki izhajajo iz 85. člena ZEKom, da se pojasni stališče o spreminjanju pogodbenih pogojev.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik.

Veljavni določbi, ki toženko pooblaščata za odločanje, in na kateri se toženka v izpodbijani odločbi tudi sklicuje, sta 129. in 92. člen ZEKom. Po določbi 129. člena ZEKom toženka rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so (tudi) spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (prvi odstavek 129. člena). ZEKom določa materialne pravice uporabnikov predvsem v osmem poglavju ZEKom (VIII. Pravice uporabnikov, členi 84. do 91). Prvi odstavek 92. člena ZEKom daje končnemu uporabniku pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. Če operater v zakonskem roku ugovoru ne ugodi, o njem ne odloči, ali svoje obveznosti po odločitvi ne izpolni, lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora na toženko (sedmi, osmi in deveti odstavek 92. člena), ki predlog obravnava po postopku iz 129. člena ZEKom (deseti odstavek 92. člena).

Reševanje sporov v postopku pred toženko ne izključuje sodne pristojnosti: v prvem odstavku 129. člena ZEKom je izrecno določeno, da se z odločanjem toženke ne posega v morebitno sodno pristojnost. Iz petega odstavka te določbe pa izhaja, da je sodna pristojnost postavljena pred pristojnost toženke, saj v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred toženko o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, se postopek reševanja spora pred toženko ustavi. Glede na 1. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) to pomeni, da pristojnost reševanja sporov iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih, ki se oblikujejo na področju elektronskih komunikacij med fizičnimi in pravnimi osebami, ni v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. Na ureditev izvensodnega reševanja sporov tako, da se ne posega v postopke nacionalnih sodišč (34. člen Direktive 2002/22/ES) oziroma, da se potrošnikom ne jemlje pravice do pravnega varstva na podlagi nacionalne zakonodaje (člen 1 Direktive 2009/136/ES), napotuje tudi evropska regulativa.

V postopku reševanja sporov s strani toženke se uporabljajo določbe zakona, ki urejajo splošni upravni postopek, kadar z ZEKom ni določeno drugače (četrti odstavek 129. člena ZEKom). Toženka tako spor med operaterjem in uporabnikom rešuje po pravilih, ki veljajo za odločanje o upravnih stvareh.

Glede na navedene določbe in obstoječo upravnosodno prakso so po mnenju tega sodišča pravna razmerja, o katerih je po ZEKom po izvedenem upravnem postopku z upravno odločbo pristojna odločiti toženka, razmerja med operaterjem in uporabnikom v zvezi z dostopom do elektronskih komunikacijskih storitev, njihovim izvajanjem in zaračunavanjem. Za odločitev, ali je odločanje o tožnikovem predlogu, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, spadalo v pristojnost toženke, je zato treba odgovoriti, kaj je med strankami sporno.

Iz tožnikovega predloga za izdajo dopolnilne odločbe izhaja, da je tožnik predlagal reševanje spora o zaračunavanju storitev in zahteval, da se račun izda skladno s Pogodbo za uporabo storitev B. št. ..., ki jo je tožnik sklenil z A., d.d. Glede na navedbe, ki sta jih podala v postopku pred toženko tožnik in operater, pa je razvidno, da je med njima sporna vsebina pogodbe. Tožnik trdi, da sestavni del njegove pogodbe niso splošni pogoji operaterja, ker z njimi ni bil seznanjen tako, kot zahteva ZVPot; pogoji, na katere se izrecno opira pogodba, v času njene sklenitve niso več veljali, takrat veljavni pogoji pa ga, kar zmotno menita operater in toženka, ne morejo zavezovati, ker tega ne določa pogodba, in torej ne predstavljajo pogodbenega materialnega prava. Zato spremembe cenika, ki temeljijo na splošnih pogojih, zanj ne pomenijo materialnopravne podlage za zvišanje cene storitve (na 28,34 EUR brez DDV), kakršna je bila dogovorjena s pogodbo (27,50 EUR brez DDV). Med strankami je torej sporna razlaga pogodbene določbe, ki odkazuje na splošne pogoje, oziroma so stališča strank o vsebini relevantne pogodbene določbe razhajajoča. Nasprotne so tudi teze o plačljivosti storitve digitalnega dostopa. Tožnik zatrjuje, da je sprejel operaterjevo ponudbo, ki je določala, da je storitev za uporabnika brezplačna, če je ponudbo sprejel do 31. 8. 2010, operater in toženka pa zaračunavanje te storitve opirata na spremembo cenika. Takšno stališče je za tožnika nevzdržno, ker naj ne bi šlo za spremembe cene, temveč za enostransko spremembo pogodbenih pogojev, ki so bistveni za pogodbeno razmerje.

Iz navedenega izhaja, da tožnik želi v postopku pred toženko rešiti spor, ki izhaja iz veljavnosti oziroma vsebine naročniške pogodbe (kaj sta se tožnik in operater dogovorila). To pa po mnenju sodišča presega upravno odločanje o sporu v zvezi z zaračunavanjem opravljene storitve v okviru veljavnih določb ZEKom. Gre za spor iz civilnopravnega pogodbenega razmerja, ki se po 1. členu ZPP rešuje kot sodni spor.

Toženka je s tem, ko je reševala predmetni spor, odločala preko okvira svoje pristojnosti iz 92. in 129. člena ZEKom. S tem je kršila pravila postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je njena odločba nezakonita.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ter na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka te določbe zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, ta predlog pa obrazložil s tem, da naj javni uslužbenci pojasnijo svoje ocene in stališča, ki so jih zavzeli pri odločanju. Glavna obravnava je sredstvo za izvajanje dokazov. Ker je sodišče presodilo, da toženka v predmetnem sporu ni bila pristojna odločati, kar je lahko ugotovilo na podlagi dokaznega postopka, izvedenega pred toženko, in o zadevi ni vsebinsko odločalo, glavne obravnave ni bilo dolžno izvesti.

Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZEKom ter mu ter mu skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo stroške v višini 80,00 EUR.