VSL sklep IV Cp 516/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je 3.7.2008 izdalo začasno odredbo, s katero je nasprotnemu udeležencu začasno odvzelo pravico do stikov z mladoletnim sinom B., roj. 2.8.1999. Z izpodbijanim sklepom je delno ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca in svoj sklep spremenilo tako, da se stiki med omenjenima omejijo, tako da potekajo dvakrat mesečno v trajanju dveh ur na CSD ob strokovni pomoči strokovnih delavcev. Predlagateljici je naložilo, da je dolžna ob terminih, ki jih bosta udeleženca uskladila s CSD pripeljati mladoletnega sina na CSD. Za primer neizpolnitve obveznosti pa je določilo denarno kazen v višini 500,00 EUR. V preostalem delu je prvostopenjsko sodišče ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo.

Predlagateljica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje z obveznim procesnim napotilom postavitve izvedenca pedopsihiatrične stroke, ki naj poda mnenje o primernosti stikov med mladoletnim B. in nasprotnim udeležencem. V pritožbi meni, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni izhajalo iz otrokove največje koristi. Izpostavlja dejstvo, da se je prognoza zdravljenja mladoletnega B. močno izboljšala po prekinitvi stikov z nasprotnim udeležencem. Če bi sodišče prve stopnje sledilo koristi mladoletnega B., bi izvedlo dokaze iz katerih bi izhajalo, da je bolj verjetno, da kakršnikoli stiki z mladoletnim B. zanj pomenijo ogrožujoče ravnanje. Predlagala je postavitev izvedenca psihiatrične stroke iz razloga, ker ima nasprotni udeleženec sorazmerno hudo duševno motnjo, predvsem pa iz razloga, ker ima duševne motnje tudi mladoletni otrok. Izvedenka pedopsihiatrične stroke je v zaključku svojega izvedenskega dela podala mnenje, da je dobro, da B. stikov z očetom še naprej nekaj časa nima. Nasprotni udeleženec je do svoje bolezni in uživanja psihotropnih substanc popolnoma nekritičen. Izvedenec psihološke stroke, ki ga je postavilo sodišče je v konkretnem primeru popolnoma neuporaben. Izvedensko delo izvedenca pedopsihiatra bi sodišče lahko dopolnilo le z delom izvedenca iste specialnosti. Predlagateljica na mnenje izvedenca psihološke stroke ne odgovarja, saj ta nima ustreznih strokovnih znanj za podajanje izvedenstva v tem primeru. Sodišče prve stopnje tako ni imelo ustrezne dejanske podlage za spremembo svoje odločitve. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca psihološke stroke ne izhaja dejanska podlaga za vršitev stikov v prisotnosti tretje osebe. Iz odgovora tega izvedenca izhaja, da bi bilo potrebno v primeru poslabšanja bolezenskega stanja nasprotnega udeleženca stike prekiniti, kar naj bi storil kar mladoletni B. sam. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni skladnosti med izvedenskim mnenjem, razlogi izpodbijanega sklepa in njegovim izrekom. Izpodbijani sklep pa tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih na katere mora nižje sodišče paziti po uradni dolžnosti. Stiki z očetom predstavljajo za mladoletnega B. obremenitev, predvsem pa resno grožnjo za njegovo zdravstveno in splošno duševno stanje, česar se zaveda tudi sam, ko jasno izraža strah pred očetom in o možnih redkih in omejenih stikih govori izključno pogojno. S sodno odločitvijo o naravi stikov ali njihovem odvzemu bi bilo potrebno počakati do izdelave izvedenskega mnenja izvedenca pedopsihiatrične stroke. Vsebina sklepa o začasni odredbi je tudi neizvršljiva. Izrek sklepa ne določa natančnega režima stikov, niti konkretizirane obveznosti zavezanca po začasni odredbi, kako ravnati, da bo do takega režima prišlo. Izpodbijana začasna odredba ni sporna le vsebinsko, pač pa tudi formalno (neizvršljivost).

Nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravica do stikov je tako pravica staršev kot pravica otroka. Vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice. Stike legitimira v prvi vrsti otrokova korist, zato sodišče lahko pravico staršev do stikov omeji, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (5. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, ki temelji na dejanskih ugotovitvah, da so ob trenutnem psihičnem stanju nasprotnega udeleženca, stiki med njim in mladoletnim B. za otroka škodljivi in lahko pri njem poglobijo že prisotne čustvene motnje. Ugotovilo je, da ravnanja nasprotnega udeleženca, ki izvirajo iz njegove bolezni (bipolarna motnja) predstavljajo za otroka psihično obremenitev, ki pogojuje resno ogrožanje njegovega telesnega in duševnega razvoja. Iz mnenja sodne izvedenke za področje otroške in mladostniške psihiatrije, ki jo je sodišče prve stopnje postavilo v nadaljnjem (ugovornem) postopku izhaja, da je prekinitev stikov otroka z nasprotnim udeležencem zanj pomenila veliko čustveno razbremenitev. Odkar stikov nima v šoli dobro funkcionira, nima izpadov, je uspešen in se uveljavlja na pozitiven način. Bila je mnenja, da je dobro, da mladoletni otrok stikov z očetom še naprej nekaj časa nima. Ugotovila je, da je trajanje prepovedi v veliki meri odvisna od očetovega „zdravega“ odnosa do otroka, kar pa ne pomeni le stabilizacije njegovega duševnega zdravja, ampak pomeni tudi spremembe njegovih vzgojnih stališč. Navedla je še, da ima nasprotni udeleženec bolezen s kroničnim potekom, ki zahteva psihiatrično obravnavo in medikamentozno zdravljenje, s katerim se lahko doseže dobre remisije psihičnega zdravja. Pri tem kakršnokoli uživanje psihoaktivnih substanc (toženec je užival indijsko konopljo) bistveno zmanjšuje možnost za obdobja z dobro remisijo oziroma obdobja „zazdravitve“. Izvedenka je tudi zaključila, da bi večdnevno bivanje otroka pri očetu za otroka pomenilo prehudo psihično obremenitev in nevarnost za njegovo zdravje nasploh.

Leto dni po takšnem mnenju je izvedenec klinični psiholog podal mnenje, iz katerega izhaja, da se je stanje na strani nasprotnega udeleženca spremenilo. Do takšnega zaključka je prišel na podlagi psihološkega pregleda in tudi razpoložljive medicinske dokumentacije (izvid lečeče psihiatrinje nasprotnega udeleženca). Tako izvedenec ugotavlja, da so nihanja pri nasprotnem udeležencu manj opazna, da so kontrolni mehanizmi ojačani, da je osebnostno bolj stabilen in predvidljiv. Potrjeno ne uživa več marihuane, ki je v preteklosti slabšala njegovo zdravstveno stanje. Izvedenec je zaključil, da je bolezen nasprotnega udeleženca v relativno dobri remisiji. Hkrati je ugotovil, da je čustven stik otroka in očeta dober, da sta oba navezana drug na drugega in da je pri mld. B. zaznati precejšnjo željo in potrebo po stiku z očetom, vendar le na zanj varen način. Izvedenec je ugotovil, da je tudi želja mladoletnega otroka kratkotrajni stik z ustrezno vsebino. Sodišče prve stopnje je postopalo po določilu 410. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ter mld. otroka po centru za socialno delo obvestilo o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Iz sporočila CSD izhaja, da je mld. B. sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve. Ugotavlja otrokovo željo, da bi morda ponovno imel občasne in zanj varne stike z očetom, ne na njegovem domu, ampak morda na igrišču, kjer bi igrala nogomet, košarko, šah in podobno. Ob takšni dejanski podlagi je izpodbijana odločitev, da naj se stiki ne ukinejo ampak omejijo in sicer tako, da potekajo dvakrat mesečno na centru za socialno delo ob strokovni pomoči strokovnih delavcev tega centra, pravilna. Sodišče je pri tem poudarilo, da bo na ta način možno spremljati otrokove odzive na stike ter pripravljenost sodelovanja obeh staršev v smeri zagotavljanja otrokove koristi, ugotavljanja stanja očeta ob stikih kot tudi o(ne)mogočanje stikov s strani matere. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi opozorilo, kakšne posledice za otrokov duševni razvoj bi lahko pomenilo popolno pretrganje čustvenih in drugih vezi z enim od staršev. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšna odločitev sodišča prve stopnje legitimacija težnje po zagotovitvi otrokove največje koristi, v katerem bo otrok lahko pod strokovnim nadzorom ohranjal občutek čustvene navezanosti na očeta, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Nikakršnega dvoma ne more biti v strokovno primernost izvedenca kliničnega psihologa, ki je svoje ugotovitve glede bolezenskega stanja otroka in nasprotnega udeleženca temeljil na izvidu psihiatrinje. Pritožbeno sodišče zato zavrača predlagateljičino pavšalno nesprejemanje njegovega izvedenskega mnenja. Neutemeljeni pa so tudi očitki, ki merijo na neizvršljivost izpodbijane začasne odredbe, ki se, po navedbah nasprotnega udeleženca iz odgovora na pritožbo, že izvršuje. Predlagateljičino pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).