VSL sodba I Cpg 754/2012

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2675 Ig 8729/2007 z dne 28.1.2008 vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa se naloži, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 842,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

2. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 589,20 EUR, v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2675 Ig 8729/2007-2 z dne 28.1.2008 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo da je dolžna toženi stranki povrniti 920,32 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Predmet tožbenega zahtevka je pogodbena kazen, ki je bila med strankama dogovorjena zaradi zamude pri izpolnitvi pogodbe o dobavi kovinskih omar, sklenjene dne 8.9.2005. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila z zamudo (kar med strankama niti ni bilo sporno), da pa je tožeča stranka toženi stranki sporočila, da si pridržuje pravico do uveljavljanja pogodbene kazni, šele 18 dni po prevzemu zadnje pošiljke blaga. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da je tožeča stranka v skladu s petim odstavkom 251. člena OZ izgubila pravico do uveljavljanja pogodbene kazni.

5Peti odstavek 251. člena OZ določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da pravni standard „nemudoma ob pogodbeni izpolnitvi“ pomeni izključno samo ob (posamezni) dobavi oziroma sprejemu blaga in ne prej in ne kasneje. Takšna omejitev upnikove pravice do pridržanja pogodbene kazni ne izhaja niti iz citiranega določila OZ niti iz duha samega zakona. Smisel navedenega zakonskega določila je v tem, da odpravlja negotovost pogodbene stranke, ki je že opravila svojo izpolnitev, pred kasnejšimi bolj ali manj nepredvidljivimi zahtevki nasprotne stranke iz realizirane pogodbe. Če tega določila ne bi bilo, bi upravičenec do pogodbene kazni le-to lahko zahteval v zastaralnem roku, kar pa po oceni zakonodajalca ne bi bilo v skladu z varnostjo in predvidljivostjo prometa blaga in storitev.

6Varnost prometa blaga in storitev pa ne zahteva, da je treba upnikovo pravico do pridržanja pravice do pogodbene kazni omejiti na „pet minut“ ob dobavi oziroma izpolnitvi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 109/2001, na katero se sklicuje pritožba, je s petim odstavkom 251. člena OZ predpisano le, „od kdaj dalje upnik ne more več zahtevati pogodbene kazni. Najkasneje nemudoma po sprejemu izpolnitve je dolžan podati izjavo o tem, da si jo pridržuje uveljavljati. Izjavo pa lahko poda tudi prej. Nobenega dvoma ni, da jo lahko poda vsaj takrat, ko je dolžnik prišel v zamudo, lahko pa jo poda celo prej, v trenutku, ko je gotovo, da bo do zamude šele prišlo“.

7Nepravilno je bilo zato stališče prvostopnega sodišča, da odgovora tožeče stranke z dne 26.9.2005 (priloga A12), s katero je zavrnila predlog tožene stranke za podaljšanje roka dobav in napovedala, da bo v primeru zamude uveljavljala dogovorjeno pogodbeno kazen, ni mogoče šteti kot izjave v smislu petega odstavka 251. člena OZ. Citirani dopis tožeče stranke je tožena stranka, ob predpostavki, da ji je bil poslan istega dne, prejela dne 27.9.2005, rok za izpolnitev pogodbe pa se je iztekel 28.9.2005. Z ozirom na to, da je tožeča stranka s tem dopisom odgovorila na predlog tožene stranke za podaljšanje roka dobave, je lahko utemeljeno sklepala, da je pravočasna izpolnitev obveznosti tožene stranke vprašljiva. Sicer pa je po mnenju pritožbenega sodišča izjavo upnika, da si pridržuje pravico do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude, ki je dana tik pred iztekom roka za izpolnitev, šteti kot povsem pravočasno opozorilo in napoved nasprotni pogodbeni stranki, da na zamudo ne pristaja in da bo uveljavljala pogodbeno kazen (in mu tega ob vsaki zamujeni dobavi ni treba posebej ponavljati).

8V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo dne 5.4.2012 in se tudi ni sklicevalo na določilo 488. člena ZPP, kot mu to zmotno očita pritožba.

9Ostali ugovori tožene stranke, ki jih je uveljavljala zoper tožbeni zahtevek, po materialnem pravu niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da tožena stranka zamude v izpolnitvi ne more opravičevati z okoliščinami, ki so ji bile poznane pred sklenitvijo pogodbe (7. točka obrazložitve). Neupoštevne pa so tudi trditve tožene stranke, da je bil med M. M. in J. M. naknadno sklenjen dogovor, da tožeča stranka ne bo uveljavljala pogodbene kazni.

10Pritožbeno sodišče po vpogledu v pogodbo (A 2) ugotavlja, da sta jo dne 29. 8. 2005 oz. 8. 9. 2005 podpisala M. M. kot zakoniti zastopnik tožene stranke in D. D. v. d. Generalnega direktorja po pooblastilu Ministra za obrambo K. E. kot zastopnik tožeče stranke. V 12. členu pogodbe je določena pogodbena kazen za primer zamude, v 17. členu pa, da so vse dopolnitve in spremembe k tej pogodbi veljavne le, če so sklenjene v pisni obliki, kot aneks k tej pogodbi. Da bi imel J. M. pooblastilo ministra za sklepanje dopolnitev oz. sprememb pogodbe, tožena stranka ni niti zatrjevala. Aneksa k pogodbi tudi ni predložila. Poleg tega gre za pogodbo, sklenjeno na podlagi javnega razpisa o oddaji javnega naročila. Pogodbe, sklenjene na podlagi oddaje javnega naročila, so po zakonu (Zakon o javnih naročilih ZJN-1, Ur. l. RS št. 39/2000 s spremembami in dopolnitvami) strogo oblične, t.j. pisne, kar pomeni, da nobenih naknadnih sprememb ali dopolnitev pogodbe ni dovoljeno sklepati ustno. Tudi po splošnih določilih obligacijskega prava so poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, veljavni le, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank (četrti odstavek 51. člena OZ). V postopkih javnega naročanja posebna oblika ni predpisana samo v interesu pogodbenih strank, pač pa v javnem interesu, zato se določilo četrtega odstavka 51. člena OZ na pogodbe, sklenjene na podlagi določil Zakona o javnih naročilih, ne more nanašati. Kaj sta se torej dogovarjala M. M. in J. M., je v tej zadevi nerelevantno, saj njun dogovor tudi, če bi ga tožena stranka uspela dokazati, nima nobenih učinkov, ker je ničen na podlagi 55. člena OZ.

11Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. V posledici spremembe prvostopenjske sodbe je odločilo o pravdnih stroških tako, da jih je na podlagi uspeha tožeče stranke v pravdi dolžna nositi tožena stranka in jih je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku (odgovor na ugovor-500 točk, prva vloga-500 točk, narok-500 točk, 2% mat.str., 20% DDV). Tožeča stranka je zaradi uspeha s pritožbo upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov v višini priglašene nagrade po tar. št. 3210 ZodvT in 20 EUR materialnih stroškov.