VSL sodba II Cp 4038/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče a.) tožencu naloži, da na zemljiški knjigi vloži pravilno izpolnjen zemljiškoknjižni predlog za vpis svoje etažne lastnine v vložek ... k.o. ...; b.) tožencu dovoli, da namesto izpolnitve prej navedenega izroči prodajalcu G., d.o.o., kupno pogodbo ... z dne ... in potrdilo o stalnem prebivališču ter pooblastilo za ureditev vpisa v zemljiško knjigo, da bo G., d.o.o. namesto njega in na njegove stroške predlagal vpis njegove etažne lastnine v zemljiško knjigo; c.) naloži zemljiški knjigi, da v z.k. vložek ... k.o.... vpiše, da se na podlagi pravnomočnih sklepov sodišč, ki bodo sprejeti na podlagi v tožbenem zahtevku citiranih tožb in izvršilnih predlogov ter tudi bodočih zaradi izterjave plačil za obratovalne stroške v zvezi z etažno lastnino, vpisano v tem podvložku, dovoli zaznamba opravičbe predznambe prepovedi odtujitve dolžnikove etažne lastnine zaradi uvedbe dražbenega postopka zaradi poplačila 1.091.956,94 SIT s pripadki v korist tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške toženca v višini 335,99 EUR s pripadki.

Tožeča stranka se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da ni mogoče izreči sodbe o glavni stvari iz materialnopravnih razlogov. Predlog sklepa je povsem v skladu z dikcijo 5. točke 168. člena ZIZ. Sodišče bi lahko predlog sklepov preoblikovalo, ali pa tožnika pozvalo, da jih preoblikuje tako, da bo razsojanje omogočeno. Tožnik namreč ne vztraja dosledno na vsebini predlogov sklepov, temveč zasleduje cilj, da bi prišlo do vpisa toženčeve nepremičnine v zemljiško knjigo. Iz toženčevih navedb je jasno, da je njegov cilj doseči stanje, da se etažna enota ne bo vpisala v zemljiško knjigo. Na ta način bi se rad izognil obvezi za plačevanje stroškov, ki jih povzroča njegova etažna enota. V sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P ... je sodišče zmotno ugotovilo, da je pogodba o upravljanju z dne 24.10.1992 nična in enako tudi pogodba z upravnikom z dne 5.11.1992. Prilaga „dokazno listino o izkazanih pomotah sodišča“. V tej pravdi bi bila vložitev zahtevka tudi zoper zemljiškoknjižnega lastnika G. d.o.o. povsem nesmiselna in nepotrebna, saj je ravno predlastnik pozval toženca naj uredi vpis kupljene etažne enote v zemljiško knjigo, ali pa naj z izročitvijo ustreznih dokumentov njemu omogoči, da uredi vpis, pa se toženec na poziv ni odzval. G. d.o.o. brez sodelovanja toženca ne more napraviti več kot je. Če bi sodišče na naroku nakazalo, da je tožba nesklepčna, ker ni tožen tudi predlastnik, bi tožeča stranka dokazovala, da bi bila tožba, usmerjena na predlastnika, neupravičena. Tožnik ima aktivno legitimacijo in pravni interes za to tožbo, tožena pa je prava stranka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da meša pojme izvorne listine za vknjižbo lastninske pravice in zemljiškoknjižno dovolilo. Izvirnik pogodbe, ki edini omogoča vpis na sedanjega lastnika, ima v posesti sedanji lastnik – toženec, zemljiškoknjižno dovolilo pa v tem primeru predstavlja izrek 11. člena pogodbe. Tožeča stranka ni predlagala, da naj bi pridobitelj sam sebi izdal zemljiškoknjižno dovolilo, saj ta ne more nadomestiti izvirnika pogodbe. Nelogično bi bilo v danem primeru, ko obstoji veljaven original pogodbe, izdelati vpis v zemljiško knjigo na podlagi sodbe sodišča v smislu 5. točke 168. člena ZIZ. Ne vidi razloga, da bi tožbo usmeril na G. d.o.o.. Tožbeni zahtevek je oblikovan po ekonomski logiki in je predlagani način najenostavnejši od vseh možnih načinov.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na tožbeno trditveno podlago je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč – 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki v 3. do 6. odstavku ureja možnost nepremičninske izvršbe v primeru, ko lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, ni vpisana na dolžnika. Upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika (5. odstavek 168. člena ZIZ).

Ker lastninska pravica, ki jo ima nekdo na nepremičnini, preneha, če na njej pridobi lastninsko pravico kdo drug, je mogoče pravdo, v kateri se zahteva vpis lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika, rešiti le na enak način za osebo, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik nepremičnine (zemljiškoknjižni lastnik), in za osebo, na katero se zahteva vpis lastninske pravice (prim. 101. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Namen tožbe po 5. odstavku 168. člena ZIZ je, da upnik (tožeča stranka) dobi takšno (javno) listino, ki bo primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet izvršbe. V skladu z določbami 29. člena Zakona o zemljiški knjigi (potrebno je uporabiti Zakon o zemljiški knjigi, objavljen v Uradnem listu RS, št. 58/03 – ZZK-1, ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji) v zvezi s 40. in 49. členom SPZ mora (javna ali zasebna) listina, ki je podlaga za vknjižbo, dokazovati pravni temelj pridobitve lastninske pravice in vsebovati izrecno nepogojno izjavo tistega, katerega lastninska pravica se prenaša (t.j. zemljiškoknjižnega lastnika), da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Zato je za dolžnikovo pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potrebna pravno upoštevna izjava zemljiškoknjižnega lastnika. Zemljiškoknjižno sodišče na podlagi take listine nato opravi vknjižbo v korist osebe, v katere korist učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in proti osebi, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik in proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis (9. člen ZZK-1). Zato mora upnik s tožbo zajeti tako osebo, na katero zahteva vpis lastninske pravice (dolžnika), kot tudi zemljiškoknjižnega lastnika, saj gre za nujna enotna sospornika. S tem, da je tožeča stranka vložila tožbo le zoper dolžnika, je tožila napačno stranko. To pa ji ne preprečuje vložitve morebitne nove tožbe zoper pravo toženo stranko.

Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo samo oblikovati ustrezen tožbeni zahtevek ali pa jo vsaj pozvati, naj ga sama ustrezno popravi. Pritožbeno sodišče mora poudariti, da pravdno sodišče odloča na podlagi zahtevka, kakršnega je postavila tožeča stranka v tožbi. K temu jo zavezuje 2. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB 3, Uradni list RS, št. 73/2007, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu: vsaka stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Naloga sodišča pa je, da navedbe pravdnih strank presodi z vseh možnih pravnih vidikov, saj sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti. Meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeča oziroma obe stranki (lahko) opredelita (le) z navedbo dejanske podlage. Po uradni dolžnosti pa sodišče opravi predhodni preizkus tožbe, s katerim preveri, ali so izpolnjene vse potrebne procesne predpostavke (272. do 275. členi ZPP). Ker so bile te v konkretnem primeru izpolnjene, ni bilo potrebe, da bi sodišče tožečo stranko pozivalo na dopolnitev tožbe. In ker je tožeča stranka zatrjevala vsa, za razsojo v tej zadevi relevantna dejstva ter zanje ponudila dokaze oziroma o teh dejstvih med pravdnima strankama ni bilo spora, prvostopenjsko sodišče tudi ni prekršilo določbe 285. člena ZPP, ki mu nalaga materialno pravdno vodstvo. Iz trditev o dejstvih pa ne izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu – 5. odstavku 168. člena ZIZ, zato gre za materialnopravno nesklepčno tožbo, in je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tudi prava neuki stranki, kar je tožeča stranka, sodišče ni dolžno in niti ne sme oblikovati tožbenih zahtevkov. Skladno z 12. členom ZPP jo mora opozoriti le na procesne pravice, ki jih iz nevednosti ne uporablja. V konkretnem primeru pa tudi za ta opozorila sodišča ni bilo potrebe, saj je tožeča stranka zakonske procesne pravice uporabljala.

V okviru pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo nobene od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri odločitvi je pravilno upoštevalo materialno pravo ter pravilno in glede na dejansko podlago tožbe tudi popolno ugotovilo tista pravnorelevantna dejstva, ki so odločilnega pomena za razsojo. Svoja stališča je v razlogih sodbe tudi korektno obrazložilo. Ker torej niso podani ne uveljavljani, ne tisti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe pa višje sodišče ne odgovarja, ker glede na obrazloženo niso relevantne za razsojo.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.