VSK sodba I Cp 1270/2006

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.8.1999 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Pritožnik ne sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odgovornost za tožnikovo nezgodo porazdeljena tako, da je tožnik s svojim ravnanjem v enaki meri odgovoren za nastanek škode kot na drugi strani voznik osebnega avtomobila A.M.. Po mnenju pritožnika taka ugotovitev nima podlage v izvedenih dokazih. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik sploh kaj soprispeval k nastanku škode, prav tako ni uspela dokazati, da je njegov soprispevek celo enak prispevku njenega zavarovanca kot voznika motornega vozila – nevarne stvari. Sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožnik prispeval k prometni nesreči (in s tem k nastanku svoje škode) s svojo nepravilno hojo in ker ni uporabljal predpisanih svetlobnih teles ter ker je bil »zelo verjetno v vinjenem stanju«. Pritožnik navaja, da je ves čas postopka opozarjal na dejstvo, da je očitek o obstoju vzročne zveze med neuporabo predpisanih svetlobnih odsevnih teles in nastankom škode, neutemeljen, očitek o njegovi domnevni alkoholiziranosti pa je neutemeljen in tudi nima podlage v navedbah tožene stranke. Tožena stranka je tekom postopka navajala in dokazovala, da je voznik M. zagledal tožnika že ko je ta stopil iz 2 do 5 m oddaljene hiše ob cesti in pričel s prečkanjem cestišča. Priča M. je posebej poudaril, da je tožnika zagledal kljub slabi vidljivosti, mraku in dežju. Glede na tako izpoved priče je jasno, da je voznik tožnika zagledal pravočasno in njegovo prečkanje vozišča zato ni moglo biti nepričakovano. Sicer pa bi voznik M. tožnika ne zagledal nič prej, tudi če bi uporabljal kresničko, saj ga je zagledal takoj, ko je prišel iz hiše. Glede na izpoved priče tudi ne izhaja, da bi tožnik hodil ob robu ceste, temveč je cesto prečkal, kar pa ni ista stvar kot hoja po cestišču in posledično kršitev ZVCP, ki jo sodišče tožniku očita zaradi nepravilne hoje po cestišču. Sodišče tudi ni raziskalo ostalih okoliščin nezgode, ki so pomembne in glede katerih obstaja nasprotje med podatki iz policijskega zapisnika in tožbenimi navedbami. Glede na izpoved priče tudi ni točna oziroma ni jasna trditev, ki jo sodišče povzema iz policijskega zapisnika o tem, da naj bi voznik M. z vozilom zaviral, ko je zagledal tožnika. Policisti namreč na vozišču niso ugotavljali in tudi niso ugotovili zavornih sledi, kot tudi ne drugih sledov trčenja. Voznik je izpovedal, da se je tožniku umikal v desno, ni pa izpovedal o morebitnem zaviranju, kar bi bila edina pravilna reakcija v danem trenutku glede na dejstvo, da je videl tožnika že, ko je ta izstopil iz hiše in pred tem prečkal že dobršen del cestišča ter pri tem gotovo prehodil pot, dolgo vsaj kakih 7 do 8 m. Voznik je tako videl tožnika že kar nekaj sekund pred trčenjem, kar predstavlja dovolj dolgo obdobje za pravilno reagiranje ob dejstvu, da je do takrat vozil s primerno hitrostjo. Pritožnik opozarja na dejstvo, da samo mesto trčenja ni bilo natančno ugotovljeno, saj se podatek o tem, da je do trčenja prišlo 1,4 m od roba vozišča v bistvu nanaša na točko, kjer je tožnik obležal po trčenju in na točko, kjer je tožnik stal, ko ga je voznik dejansko zadel. Voznik M. je izpovedal, da je tožnika zadel in da je ta udaril z glavo v vetrobransko steklo in padel na tla, vozilo pa se je ustavilo šele po drsenju na razdalji še kakšne 3 do 4 m od mesta trčenja. To pomeni, da je po trku prišlo še do nekega premika oziroma odboja tožnika, ki je tako padel na vozišče na drugem mestu, zato samo mesto trčenja ne more biti povsem enako kot mesto, kjer je po trčenju pristal na cestišču. Sodišče pri tem ni odpravilo nejasnosti ob dejstvu, da že iz tožnikove izpovedi izhaja, da se je v trenutku trčenja nahajal le kakih 70 do 80 cm od roba odtočnega kanala, to je še vedno po utrjeni bankini, saj iz policijskega zapisnika izhaja, da je utrjena bankina bila široka 80 cm. Prav tako sodišče ni ugotavljalo ali je na danem delu cestišča sploh bila varna hoja pešcev ob levem robu cestišča. Kje natančno je prišlo do trčenja, kot tudi čas, ki je potekel od trenutka, ko je M. zagledal tožnika in trenutkom trčenja ter hitrost in način njegove vožnje pred tem, pa tudi natančno mesto trčenja, bi lahko ugotovil le strokovnjak – izvedenec ustrezne stroke. Sklepanje sodišča o tem, da je voznik zagledal tožnika na prekratki razdalji, ki temelji zgolj na subjektivni oceni voznika M., ob dejstvu, da je prav tako zgolj subjektivna ocena sodišča, da je M. v danih razmerah vozil s primerno hitrostjo, pri čemer sodišče ne ugotavlja, katera je bila v danih okoliščinah razmeram prilagojena hitrost, je nepravilno, saj ni podprto z ustreznimi objektivnimi podatki, ki bi jih bilo mogoče tudi ustrezno preizkusiti. Prav tako predstavlja kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ugotovitev sodišča o obstoju odločilnih dejstev, katerih pa tožena stranka sploh ni zatrjevala (obstoj alkoholiziranosti pri tožniku in gotov vpliv le-te na nastanek škode). Pritožnik ugotavlja, da kljub jasnim predhodnim napotilom instančnega sodišča o tem, da mora sodišče najprej zanesljivo ugotoviti, kako in kje je prišlo do prometne nezgode in trčenja med avtomobilom in pešcem ter ugotoviti način vožnje zavarovanca tožene stranke ter način hoje in obnašanje tožnika na cestišču, sodišče tega ni storilo. Zato sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali obstajajo na strani tožene stranke ekskulpacijski razlogi, kot to nalaga določilo 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka meni, da je v danem primeru dokazna ocena izvedenega dokazovanja z zaslišanjem priče M. ob sicer skromnih navedbah tožene stranke ter predvsem ob neizvedbi dokaza z izvedencem cestno-prometne stroke katerega ugotovitve bi v dani situaciji lahko prispevali k objektivizaciji dogajanja v zvezi s prometno nesrečo, nepravilna in nepopolna, predvsem pa uspeh dokaznega postopka ne more privesti do zaključkov, do katerih je prišlo sodišče. Ob upoštevanju dejstva, da je tako trditveno kot tudi dokazno breme glede tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode na strani tožene stranke, bi moralo sodišče v danem primeru ob uporabi pravila o dokaznem bremenu šteti, da tožena stranka ni uspela dokazati tožnikovega soprispevka za nastalo škodo in tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožeča stranka s svojo pritožbo, v kateri predvsem ponuja svojo dokazno oceno, ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Predvsem pritožnik ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na zatrjevano krivdno ravnanje zavarovanca tožene stranke, saj odgovornost zavarovanca tožene stranke temelji na pravilih o t.i. objektivni odgovornosti iz določb 173. in 174. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika-OZ). Pritožnik se torej predvsem ukvarja z očitki o nepravilni vožnji zavarovanca tožene stranke, povsem pa zanemarja vprašanje ustreznosti ravnanja tožnika. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tožnikovo ravnanje, preizkus materialnopravne pravilnosti ocene deleža njegove soodgovornosti za nastalo škodo v skladu s 3. odstavkom 177. člena ZOR pa je pokazal, da je tudi v tem pogledu sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da mu je mogoče očitati 50 % delež lastne soodgovornosti za nastalo mu škodo. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni raziskalo ostalih okoliščin nezgode, ki so pomembne in glede katerih obstaja nasprotje med podatki iz policijskega zapisnika in tožbenimi navedbami, vendar ne pove konkretno katere so tiste okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje ni raziskalo in so pravno relevantne za razsojo v obravnavani zadevi, zato te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti. Pritožnik ima sicer prav, da bi lahko le strokovnjak – izvedenec ustrezne stroke ugotovil natančno kje je prišlo do trčenja kot tudi čas, ki je potekel od trenutka, ko je zavarovanec tožene stranke zagledal tožnika in trenutkom trčenja ter hitrost in način njegove vožnje pred tem, pa tudi natančno mesto trčenja, vendar se je na podlagi izpovedbe zaslišane priče M. pokazalo, da navedene okoliščine same po sebi niso odločilne, odločilne bi bile le v primeru, če sodišče ne bi razpolagalo z drugimi dokazi, kar pa ni primer obravnavane zadeve. Zavarovanec tožene stranke, zaslišan kot priča je bil namreč v svoji izpovedbi jasen in nedvoumen, njegova izpovedba se mestoma tudi sklada z izpovedbo samega tožnika, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tej izpovedbi sledilo. Nobenega dvoma ne more biti, da je bilo ravnanje tožnika kot pešca glede na okoliščine primera skrajno neprevidno in lahkomiselno in je s svojim ravnanjem nedvomno kršil določilo 4. odstavka 84. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Povsem nepomembno je, kar izpostavlja pritožnik, da je priča M. izpovedal, da je tožnik prečkal cesto in ni hodil ob robu ceste, kar po mnenju pritožnika ni isto kot hoja po cestišču in posledično kršitev ZVCP, ki jo sodišče tožniku očita zaradi nepravilne hoje po cestišču, saj cestišče ni mogoče prečkati, ne da bi se po njem hodilo. Pritožnik je tudi spregledal, da je zavarovanec tožene stranke zaslišan kot priča tudi povedal, da je videl tožnika kako se je po cestišču opotekal, preden ga je z osebnim avtomobilom zadel. To tudi brez dvoma kaže na to, da do trčenja ni prišlo v območju enega metra vozišča ob njegovem levem robu v smeri hoje tožnika, kar bi tožnika razbremenilo odgovornosti. Poleg tega je sam tožnik izpovedal, da je hodil po desni strani vozišča v smeri hoje, torej tudi v nasprotju s 4. odstavkom 84. člena ZVCP. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je tožnik kot pešec s svojo nepravilno hojo prispeval k prometni nesreči. Okoliščina, da pri hoji ni uporabljal svetlobnih odsevnih teles in dejstvo, da je pred tem oziroma tekom dneva pil alkoholne pijače, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, nasprotno, to so okoliščine, ki ugotovitve sodišča prve stopnje o nepravilni hoji tožnika in njegovemu prispevku k prometni nesreči, le podkrepijo in so neodvisne od tega, ali jih je tožena stranka zatrjevala. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na okoliščine obravnavanega dogodka pravilno zaključilo, da je odgovornost za tožnikovo nezgodo porazdeljena med tožnikom in toženko oziroma njenim zavarovancem tako, da znaša prispevek tožnika k nezgodi 50 %, odškodnino v tej višini pa je tožena stranka tožniku že plačala pred vložitvijo tožbe. Kot že rečeno, pritožnik v pritožbi navaja okoliščine oziroma razloge na strani zavarovanca tožene stranke – voznika motornega vozila, ki kažejo na odgovornost imetnika motornega vozila, vendar so te navedbe pravno nerelevantne, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za popolno oprostitev njegove odgovornosti, temveč za delno oprostitev zaradi tožnikovega delnega prispevka k škodi, kot to predvideva 3. odstavek 177. člena ZOR. Tožnikova nepravilna hoja po cesti v nočnem času, ko tudi ni nosil odsevnega telesa, pomeni hudo kršitev prometnih predpisov, ki presega odgovornost voznika, izvirajočo iz njegovega načina vožnje. Tožnikov način uporabe ceste je tako dobil pomen enakopravnega vzroka v primerjavi z vzrokom, ki je pripisati zavarovancu tožene stranke za nastalo nezgodo.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).