VSK sklep Cp 962/2012

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom izreklo priči M.Š. denarno kazen v višini 500,00 EUR, ker brez upravičenega razloga ni želel odgovarjati na vprašanja pravdnih strank in sodišča. Odločilo je še, da bo sklep, v kolikor bo priča na naroku, na katerega bo ponovno vabljena, pričala, preklicalo.

Proti sklepu se pritožuje M.Š. V pritožbi navaja, da izpodbijani sklep predstavlja poseg v njegovo pravico do svobode in do zasebne lastnine, saj v njem niso navedeni pravnorelevantni razlogi, ki sploh opravičujejo sodišče, da priči naloži pričanje. Pritožnik je sodišču pojasnil, da je zapleten s tožencem v pravdo, njen obstoj bi sodišče lahko preverilo v vpisniku in tako ugotovilo, da gre za zadevo P 1. Prilaga vabilo v navedeni zadevi, ki še ni zaključena. Sodišču očita tudi, da je kršilo načelo sorazmernosti, saj je vrednost obravnavane zadeve nižja od vrednosti zadeve, na katero se je pritožnik skliceval v zvezi s svojo zahtevo, naj se ga pričanja oprosti. Čim je priča navedla obstoj drugega odprtega postopka bi moralo sodišče samo po uradni dolžnosti izvajati dokaze v smeri preverjanja te navedbe, česar ni storilo, občutek priče za nepristranost sodišča pa nepopravljivo porušilo. Sodišče bi moralo priči pomagati pri poizvedovanju o razlogih za odrek pričanja, saj sama ni zmogla sodišču nuditi kaj več kot je povedala. Obstaja še vsebinsko odprt izvensodni spor med pričo, ki je operativec humanitarnega društva D. in tožnikom, ki ne spoštuje pogodbe o donatorstvu temu društvu, ki ni izpolnil dolžnosti strokovnega vodje in je nagovarjal socialno delavko, da se zaplete v vsebinski spor z društvom in ogrozi njegovo delovanje. Tožnik je nacionalni koordinator pri ministrstvu in ima močan formalni in neformalni vpliv na delitev javno finančnih sredstev med istovrstnimi humanitarnimi projekti. Zaradi tega osebnega spora ni pričakovati drugega kot škodo, če bi pričanje pritožnika škodilo tožniku na tak ali drugačen način. Sodišče bi moralo tudi izvajati dokaze glede odmere denarne kazni. V času odločanja je bil pritožnik brez zaposlitve, sedaj pa se je upokojil.

Pritožba ni utemeljena.

Iz zapisnika o naroku pred prvostopenjskim sodiščem z dne 26.1.2012 izhaja, da je pritožnik, ki je bil vabljen na zaslišanje v zvezi z okoliščinami, pomembnimi za kupoprodajno pogodbo, sklenjeno glede nepremičnin med tožečo in toženo stranko, odklonil pričanje s pojasnilom, da je z drugim tožencem v sodnem sporu in da se spor nanaša na iste parcelne številke kot so te, na katere se nanaša pogodba med pravdnima strankama. Sodnica mu je v nadaljevanju postavila vprašanja, pritožnik pa na nobeno od teh ni želel odgovoriti in to niti zatem, ko mu je sodnica prebrala zakonska določila o tem, iz katerih razlogov priča sme odreči pričanje in niti po pozivu, naj svojo odklonilno stališče konkretizira oz. pojasni, kakšno nevarnost bi zanj pričanje predstavljalo. Ravno nasprotno, izjavil je „da ni nobene nevarnosti“ in želi počakati, da se tisti postopek zaključi. Ne drži torej, kar trdi pritožba, da naj sodišče ne bi priči dalo ustreznih pojasnil in ji skušalo pomagati pri navedbi razlogov za odklonitev pričanja.

Neutemeljeno pritožba očita izpodbijanemu sklepu pomanjkljivosti, češ da niso v njem navedeni pravno relevantni razlogi, ki opravičujejo sodišče, da priči naloži pričanje. V 229. členu ZPP je določeno, da mora vsak, kdor je povabljen za pričo, na povabilo priti in če ni z zakonom drugače določeno, tudi mora pričati. Kdaj lahko priča odreče odgovor na posamezna vprašanja, pa je določeno v 233. členu in 234. členu ZPP, pri čemer je navedba razlogov, ki utemeljujejo pravico priče, da pričanje odreče, na priči. Med drugim lahko priča odreče odgovor na posamezno vprašanje, če ima za to tehtne razloge, zlasti še, če bi s svojim odgovorom na tako vprašanje spravila sebe v precejšnjo premoženjsko škodo. Kakšno škodo bi zanj predstavljalo pričanje, pritožnik sodišču ni pojasnil niti potem, ko je bil k temu izrecno pozvan, niti teh razlogov ne navaja sedaj v pritožbi. Nenazadnje pa je potrebno opozoriti še, da lahko priča odreče le odgovore na posamezna vprašanja, pritožnik pa je v obravnavani zadevi odklonil pričanje nasploh.

V pritožbi se priča sklicuje še na spor s tožnikom, kar pa predstavlja pritožbeno novoto, saj tega spora pred prvostopenjskim sodiščem ni izpostavljal, pa tudi sicer je njegova trditev, da ni pričakovati od tožnika nič drugega „kot škodo, če bi pričanje pritožnika tožniku na tak ali drug način škodilo“ pavšalna in zahtevanega standarda „precejšnje premoženjske škode“ ne izkazuje.

Po 241. členu ZPP sme sodišče pričo, ki noče pričati, kaznovati v denarju do 1.300,00 EUR, izrečena denarna kazen 500,00 EUR je torej v spodnji polovici zagrožene kazni. Okoliščina, da naj bi bil pritožnik v času odločanja brez zaposlitve, sedaj pa upokojenec, sama po sebi ne daje celovite slike o njegovem premoženjskem stanju, zaradi katerega naj bi bila izrečena kazen pretirana. Poleg tega pa je sodišče v sklepu tudi izreklo, da bo, v kolikor bo priča na naroku, na katerega bo ponovno vabljena, pričala, sklep o kazni preklicalo.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).