UPRS sodba I U 1826/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tržni inšpektorat je s prvostopenjsko odločbo tožeči stranki prepovedal uporabo poslovne prakse, ki jo je vršila v prodajalni 005 A., z vključevanjem izdelkov, ki so bili predmet znižanj v preteklih obdobjih, v tekoča oglaševana znižanja, predstavljeni in oglaševani pa so kot predmet tekočega znižanja, čeprav jim cen niso dodatno znižali in tako navidezno povečuje obseg artiklov, ki naj bi bili predmet tekočega časovno omejenega znižanja, s čimer je taka predstavitev cenovne ugodnosti zavajajoča za potrošnika.

V obrazložitvi odločbe navaja, da je tržna inšpektorica opravila nadzor v prodajalni tožeče stranke v A., kjer opravlja dejavnost trgovine na drobno z obutvijo. Nadzor se je opravljal v dneh 9. 1. 2012 in 19. 7. 2012. Obe organizirani prodaji blaga po znižanih cenah sta bili izvedeni v času, ko običajno potekajo sezonske razprodaje. V času obeh nadzorov je inšpektorica naključno izbrala po 10 artiklov, ki so bili v prodajalni predstavljeni kot predmet znižanja, in je za te artikle pregledala listine o prevzemu blaga in listine o nižanju cen. Od 20 naključno izbranih artiklov pri obeh pregledih je bilo za 10 artiklov ugotovljeno, da so tem artiklom znižali cene že pred uvedbo obeh velikih znižanj, to je pred 27. 12. 2011 oziroma pred 30. 6. 2012 in so bili ti artikli v prodaji po oglaševanih nižjih cenah že pred tema datumoma, predmet prodaje po znižanih cenah v predhodnih akcijah. Nepravilnosti je inšpektorica ugotovila pri 50 % naključno izbranih izdelkov. V nadaljevanju prvostopenjski organ podrobno opisuje te izdelke z imenom izdelka z navedenimi cenami dne 9. 1. 2012 in 19. 7. 2012 ter z navedbo prejšnjih datumov, ko so bili ti izdelki že prej znižani. Iz navedenih primerov je razvidno, da je tožeča stranka v oglaševanih akcijah veliko znižanje za obdobje od 27. 12. 2011 do 13. 1. 2012 in obdobje od 30. 6. 2012 do 30. 7. 2012 z označevanjem znižanja cen teh izdelkov in predstavitvijo v skupini izdelkov, ki so jim nižali cene v trenutni akciji v prodajalni, oglašala znižanje cen tudi teh izdelkov, čeprav so cene teh artiklov nižali že v predhodnih akcijah. Tako so bili potrošniki zavedeni glede cenovne prednosti za oglaševano količino blaga v akciji znižanja cen za navedeno obdobje. V skladu z določili Zakona o varstvu potrošnikov mora trgovec v primeru, ko se odloči za znižanje prodajnih cen oziroma razprodaje navesti tudi rok, do kdaj se izvaja oglaševano znižanje. Ko trgovec zaključi razprodajo ima možnost cene artiklov, ki so bili predmet razprodaje, vrniti na prodajno ceno pred znižanjem ali pa znižanje cene ohraniti in opravljati prodajo po nižjih cenah, vendar ne more še naprej oglaševati znižanja prodajnih cen, ker je akcija zaključena in je te artikle že prodajal po znižanih cenah, lahko pa te prodajne cene dodatno zniža in to znižanje tudi oglašuje. Tak način označevanja prodajnih cen še tako skrbnega potrošnika prepriča, da so v prodajalni vsi artikli, ki so predstavljeni kot predmet trenutnega oglaševalnega znižanja dejansko tudi znižani v tej akciji, čeprav se nekateri od teh artiklov prodajajo že več mesecev po znižani ceni. 4. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami določa, da je nepoštena poslovna praksa podjetij v razmerju do potrošnikov prepovedana, v drugem odstavku tega člena pa je navedeno, da je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje potrošnikov. 5. člen citiranega zakona določa, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična in se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki ga sicer ne bi sprejel. Iz 4. alineje 5. člena tega zakona je razvidno, da se za zavajajočo poslovno prakso šteje tudi predstavitev oziroma oglaševanje trgovca v kolikor vsebuje napačne informacije glede cene ali načina izračunavanja cen ali določene cenovne prednosti. Za navedene artikle je oglaševanje zavajajoče, saj potrošnikom daje napačne informacije glede cenovne ugodnosti obutve, ki je predmet prodaje po znižanih cenah.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil očitek kršitev pri oglaševanju znižanja cen glede ženskih čevljev B. artikla št. 1 172125, torbice artikel št. 4100121, moških čevljev C. in moških čevljev Č. že predmet dokončno in pravnomočno zaključenega inšpekcijskega postopka, pri katerem je inšpektorat tožniku izdal odločbo o prekršku, s katero mu je kot pravni osebi izrekel globo v višini 3.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa 300,00 EUR. Z izdajo odločbe, ki temelji na istem dejanskem stanju kot pravnomočno zaključen inšpekcijski postopek, je prvostopenjski organ kršil pravno pravilo ne dvakrat o isti stvari, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku v 4. točki prvega odstavka 129. člena. Prvostopenjski organ skuša tožečo stranko kar dvakrat kaznovati za isto stvar, čeprav je to v nasprotju s prej navedeno določbo ZUP-a in tudi splošnim ustavnim načelom o prepovedi odločanja o isti stvari.

Nadalje tožeča stranka navaja, da prvostopenjski organ gradi svoj očitek na domnevno nepošteni poslovni praksi, ki pa je neizkazana ugotovitev, da naj bi bili izdelki, ki so bili predmet nadzora, znižani že v predhodnih akcijah, pri čemer ne pojasni, kdaj, kje in kako naj bi bile te akcije izvedene. Te svoje trditve prvostopenjski organ ni podprl z nobenim dokazom. Prvostopenjski organ celo sam trdi, da tudi inšpektorica, ko je naključno izbirala artikle v prodajalni, ni mogla presoditi, kateri artikli so predmet tekoče velike akcije znižanja oziroma kateri artikli so predmet znižanja predhodnih akcij, kar kaže na to, da je očitek organu prve stopnje, da dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, v celoti utemeljen. Že samo očitano dejstvo, da naj bi tožeča stranka posameznim izdelkom znižala cene na različne dni v različnih časovnih obdobjih, dokazuje, da izdelki, ki so bili predmet nadzora, niso in tudi niso mogli biti predmet nobene od predhodnih prodajnih akcij. Zniževanje cen v mesecu maju 2012 ne more biti predmet presoje po določbi 28. člena Zakona o varstvu potrošnikov, ki ureja izvajanje razprodaj, saj do znižanja ni prišlo znotraj obdobja sezonskih razprodaj. Samo dejstvo, da ima določen artikel še vedno označeno prečrtano ceno, ne pomeni, da je ta artikel tudi predmet akcijske prodaje. Tožeča stranka je vse obravnavane artikle označila pred akcijo velikega znižanja cen, na novo znižani artikli pa so bili na ta način označeni ob začetku akcije. Veljavni predpisi trgovcem ne nalagajo, da bi morali ob začetku nove akcije odstraniti obstoječe oznake za znižane cene iz predhodnih znižanih artiklov. Sporni izdelki so bili že pred akcijo označeni enako, ves čas so se v prodajalni nahajali na istem mestu, tožnik pa jih ni poskušal povezati ali vključiti v prodajno akcijo. Prvostopenjski organ je tudi napačno presodil, da se ravnanje tožeče stranke v obdobju od 27. 12. 2011 do 13. 1. 2012 in od 30. 6. 2012 do 30. 7. 2012 presoja s smiselno uporabo pravil o razprodajah po Zakonu o varstvu potrošnikov. Ni dopustno enačiti prodajne akcije in cen razprodaj, saj za to ni nobene pravne podlage.

Prvostopenjski organ je ugotovil kršitve le pri 1,4 % vseh znižanih izdelkov, kar je zanemarljiv odstotek in tak rezultat v nobenem primeru ne more služiti kot dejanski temelj za ugotovitev, da naj bi šlo za zavajajoče oglaševanje oziroma nepošteno poslovno prakso. Prvostopenjski organ je pregledal manj kot 3 % artiklov, kar gotovo ne more zadostovati za ugotovitev popolnega in resničnega dejanskega stanja. Zatrjevanje prvostopenjskega organa v smeri, da naj bi potrošniki zaradi oglaševanja tožeče stranke sprejemali odločitve o konkretnih nakupih, ki jih sicer ne bi, ne vzdržijo kritične presoje. Tožeča stranka ne vidi nič spornega v tem, da so predmet prodajnih akcij tudi artikli preteklih sezon, saj noben veljavni predpis tega na noben način ne prepoveduje. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so bile poleti leta 2012 nepravilnosti podobne kot pri oglaševanem znižanju cen v mesecu januarju, iz tega je razvidno, da je tak način oglaševanja ustaljena praksa tožeče stranke in jo izrečena globa ni prepričala, zato je bila izdana upravna odločba, s katero je bil tožeči stranki prepovedan tak način oglaševanja. Navedba tožeče stranke, da prvostopenjski organ svoje trditve ni podprl z nobenim dokazom, ne drži, saj je nižanje cen bilo dokazano izključno na podlagi listin. Tržna inšpektorica je pregledala prevzemne dokumente – knjiga prejema blaga, iz katerih je razviden datum prejema blaga v prodajo in prodajna cena tega blaga v času prevzema v prodajo. Nato je za te artikle pregledala tudi listine spremembe cene, iz katerih je bil za posamezni artikel razviden datum nižanja cene, višja cena pred nižanjem in nižja cena. Da so bile prodajne cene artiklov znižane že v predhodnih obdobjih, je bilo razvidno iz listin spremembe cene in je inšpektorica iz teh listin ugotovila konkreten datum nižanja cene za vse naključno izbrane artikle. V odločbi je za vsak artikel posebej naveden tudi datum predhodnega znižanja. Ni točna trditev tožnika, da v tekočo akcijo znižanja cen ni vključil tudi artikle predhodnih znižanj. Prvostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi ugotovljenega stanja in v skladu z 12. členom Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. V obrazložitvi je navedeno določilo Zakona o varstvu potrošnikov, s katerim je le obrazložen zakonsko določen način označevanja prodajnih cen v času sezonskih razprodaj. Glede trditve, da je prvostopenjski organ pregledal manj kot 3 % artiklov, pa tožena stranka zatrjuje, da je tržna inšpektorica naključno izbrala po 10 artiklov (20 artiklov skupno) in je bilo pri polovici teh artiklov pri prvem in drugem pregledu ugotovljeno, da so bili že predmet predhodnih znižanj. Tožena stranka smiselno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami v drugem odstavku 12. člena določa, da če tržni inšpektor ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. Iz 4. točke prvega odstavka 5. člena citiranega zakona pa je razvidno, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih predmetov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti. Pri nadzorih je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka oglaševala znižanje cen za obdobje od 27. 12. 2011 do 13. 1. 2012 in za obdobje od 30. 6. 2012 do 30. 7. 2012, pri čemer pa so bili med oglaševanimi izdelki tudi tisti, katerim je bila cena že prej znižana, in tako ni mogoče trditi, da bi jim bila cena znižana prav v teh dveh obdobjih. Torej tem spornim izdelkom v teh dveh obdobjih cena sploh ni bila znižana (saj bi morala biti sicer še dodatno znižana) in je s tem šlo za napačno informacijo glede cene, ki je bila prikazana kot znižana v točno določenem obdobju, čeprav v tem določenem obdobju sploh ni bila znižana. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da če so bili določeni artikli obravnavani že v prekrškovnem postopku in je pristojni organ izdal odločbo o prekršku, da potem ne bi mogli biti ti artikli zajeti še v upravni inšpekcijski odločbi, kot je to v obravnavanem primeru. Prekrškovni postopek in upravni postopek sta dva ločena postopka in je napačno stališče tožeče stranke, da želi prvostopenjski organ tožečo stranko kar dvakrat kaznovati, saj je prekrškovni postopek povezan z izrekanjem sankcije, pri upravnem postopku, kot je v tem primeru, pa gre za odločbo o prepovedi oglaševanja.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, kdaj, kje in kako so bili določeni izdelki znižani že v predhodnih akcijah. V prvostopenjski odločbi je na straneh 2 in 3 zelo podrobno navedeno, kateri izdelki poimensko so predstavljali tak primer, v katerem času so bili ti izdelki že prej znižani in po kakšni ceni so bili takrat znižani. Prav tako ni točna tožbena trditev, da prvostopenjski organ svojih trditev ni podprl z nobenim dokazom. Kot je navedeno v odločbi, je inšpektorica pregledala listine o prevzemu blaga in listine o nižanju cen. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je inšpektorat izrazil dvom v svoje ugotovitve, ker je na 4 strani odločbe napisano, da inšpektorica ni mogla presoditi, kateri artikli so predmet tekoče velike akcije znižanja. V kontekstu celotne odločbe je to potrebno razumeti, da ko je inšpektorica izbirala artikle v prodajalni, sprva ni mogla vedeti, kateri artikli so predmet tekoče velike akcije znižanja in kateri so predmet znižanja predhodnih akcij, ob vpogledu v ustrezne listine pa je to lahko presodila. V tožbi je tudi navedeno, da znižanje cene v mesecu maju 2012 ne more biti predmet presoje po 28. členu Zakona o varstvu potrošnikov, ki ureja izvajanje razprodaj, saj do znižanja ni prišlo znotraj obdobja sezonskih razprodaj. V izreku odločbe se ne očita, da so bili nekateri artikli že prej znižani na razprodajah, ampak piše zgolj to, da so bili predmet znižanja v preteklih obdobjih. Tožeča stranka tudi zatrjuje, da samo dejstvo, da ima določen artikel še vedno označeno prečrtano ceno, ne pomeni, da je ta artikel tudi predmet akcijske prodaje. S tem v zvezi sodišče meni, da artikel, ki ima označeno prečrtano ceno vzbuja pri potrošniku vtis, da gre za neko znižanje in če je tak artikel prikazan skupaj z drugimi artikli, ki imajo v točno določenem obdobju znižano ceno, lahko dobi potrošnik vtis, da je tudi ta artikel prav v tem obdobju znižan, čeprav je bilo znižanje lahko že precej časa pred tem. Tudi če trgovci ne odstranijo obstoječih oznak za znižane cene iz predhodno znižanih cen artiklov, pa po mnenju sodišča ne bi smeli take artikle oglaševati skupaj s tistimi, kjer se oglašuje, da gre za znižanje prav v določenem obdobju, če so bile cene teh artiklov znižane že prej.

Tožbeni očitek je tudi, da se prvostopenjski organ zmotno sklicuje na določbe Zakona o varstvu potrošnikov. Z navajanjem Zakona o varstvu potrošnikov je le obrazložen zakonsko določen način označevanja prodajnih cen v času sezonskih razprodaj, kot je pojasnila že tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sicer pa izpodbijana odločba temelji na relevantnih določilih Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi običaji. Ne gre za enačenje prodajne akcije in razprodaje, saj je v odločbi povsem jasno navedeno, da ni dopustno, da je tožeča stranka določene izdelke znižala v preteklih obdobjih (pri čemer ni rečeno, da so bila to obdobja razprodaj) in je potem tako znižane izdelke prikazovala kot znižane tudi v obravnavanih dveh obdobjih.

Glede tožbene trditve, da je prvostopenjski organ ugotovil kršitve le pri majhnem številu izdelkov, pa sodišče meni, da je zaradi tega odločitev prvostopenjskega organa še vedno utemeljena. Inšpektorat je obravnaval nek določen vzorec in po mnenju sodišča mu ni potrebno pregledati vseh artiklov, da bi prišel do določenih ugotovitev. Prvostopenjski organ tudi ni navedel, da naj bi potrošniki sprejemali odločitve o konkretnih nakupih, ki jih sicer ne bi, temveč je v izreku odločbe zgolj navedeno, da le obstaja možnost, da potrošniki kupijo tudi izdelke preteklih sezon, ki jih morda ne bi kupili. Iz navedenega razloga taka trditev ne more biti spekulativna.

Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba ni utemeljena in je sodišče zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki 2. izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.