28. člen ZVPot-UPB1

Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je vprašanje o kršitvi pravila „ne dvakrat o isti stvar“, s katerim revident utemeljuje dovoljenost revizije, zavajajoče, saj kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje in revizije, se to vprašanje nanaša na hkratno vodenje inšpekcijskega (upravnega) in prekrškovnega postopka, ki se vodi po posebnem zakonu. Odgovor na to vprašanje pa izhaja že iz narave in namena obeh postopkov, saj je namen prvega postopka odprava nezakonitih ravnanj ali prepoved nadaljevanja takih ravnanj, medtem ko se v postopku o prekrških izrekajo sankcije za taka ravnanja, če pomenijo kršitev zakona in drugih predpisov in so določena kot prekršek in so za njih predpisane sankcije.

Ugotovitev inšpektorice o nepravilnem označevanju blaga s cenami, ko kot cena pred znižanjem ni označena cena pred uvedbo razprodaje (v obravnavanem primeru t.i. promocijska cena), ampak (višja) redna maloprodajna cena, daje podlago za zaključek, da je napačen tudi odstotek znižanja „do – 50“, ki ga je objavila tožnica. Odstotek znižanja je tožnica namreč izračunala glede na maloprodajne cene blaga ter ne glede na (nižje) cene, ki so veljale pred razprodajo. Zavajajoča (napačna) objava odstotka znižanja blaga na razprodaji more povzročiti oškodovanje potrošnikov, kajti obstaja možnost, da ti sprejmejo odločitev o nakupu izdelka zaradi vabljivo visokega oglaševalskega popusta, in ki je ne bi sprejeli, če bi vedeli, da je odstotek znižanja cen nižji od prikazanega.

Če tržni inšpektor ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih predmetov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti. Ne drži stališče, da če so bili določeni artikli obravnavani že v prekrškovnem postopku in je pristojni organ izdal odločbo o prekršku, potem ti artikli ne morejo biti zajeti še v upravni inšpekcijski odločbi. Prekrškovni in upravni postopek sta ločena postopka, prekrškovni je povezan z izrekanjem sankcije, pri upravnem pa gre za izdajo odločbe o prepovedi oglaševanja. Zato je napačno tudi stališče tožeče stranke, da jo želi prvostopenjski organ dvakrat kazn

Tožeča stranka je pred začetkom sezonske razprodaje končala totalno razprodajo, ki je trajala od 10. 11. 2011 do 7. 1. 2012. Dne 7. 1. 2012 je cene izdelkov (za 1 dan, pa še to nedelja), zvišala na nivo, ki je veljal pred 10. 11. 2011 in jih nato 9. 1. 2012 na dan začetka sezonske razprodaje znižala na ceno, po kateri se je nato izdelek prodajal na sezonski razprodaji. Navedeno dejansko stanje utemeljuje sklepanje, da je tožeča stranka pred pričetkom sezonske razprodaje ceno dvignila izključno z namenom, da bi potrošnikom lahko prikazala znižanje in s tem povečala prodajo izdelkov v sezonski razprodaji, kar predstavlja zavajajočo poslovno prakso.

Tožeča stranka je dejansko stanje v tožbi sicer prerekala, ni pa predlagala, da se glavna obravnava opravi, niti ni predlagala izvedbe kakršnihkoli dodatnih ali drugih dokazov, prav tako pa ni navedla takih dejstev in okoliščin (tega pa ni predlagala in storila niti v pritožbi zoper prvostopenjski akt), ki bi lahko vplivale na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi na drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

Če je odstotek znižanja objavljen v razponu, mora najvišji odstotek znižanja zajemati najmanj eno četrtino vrednosti vsega blaga, ki je na razprodaji.